Prevara – tabu in stigma hkrati

Ne glede na to, ali ste med 80 odstotki tistih, ki po nekaterih raziskavah varajo svoje partnerje, ste zagotovo na to vsaj kdaj pomislili, če ne drugače, ko ste nehote uzrli privlačnega tujca ali seksapilno sodelavko. Poigravanje z idejo, da bi okušali prepovedan sadež, je del naše človeške vznemirjenosti pred neznanim in nedosegljivim, zagotovo pa misel, ki je vsaj enkrat v življenju že šinila v možgane vsakega od nas. Odgovore na vprašanja, povezana z nezvestobo in skoki čez plot, ki si jih pogosto ne upamo zastaviti niti v glavi, kaj šele povedati na glas, smo poiskali pri Meliti Kuhar, univerzitetni diplomirani socialni pedagoginji, socialni delavki in vodji Svetovalnice, ki svetuje posameznikom in parom na vseh segmentih odnosov. In ja, tudi ljubicam in ljubimcem.

Pravijo, da najpogosteje varamo v decembru, poleti in na službenih zabavah. Zakaj ravno tam in takrat?

Decembra je veliko zabav, ljudje smo bolj veseli, odprti, sprostimo se, in ko v igro stopi še alkohol, nam naši t. i. socialni varuhi popustijo. Bolj se posvetimo trenutku, posledice puščamo za jutri. Poleti pa so na sporedu dolge vroče noči, hormoni vsem delajo na polno, od naših gabaritov zvestobe in pripadnosti pa je odvisno, ali se bomo pustili zapeljati ali pa bomo koga zapeljali sami.

Ali smo ljudje res monogamna bitja ali je to stvar družbene kulture?

Čeprav gre za stvar posameznika, ne moremo mimo dejstva, da se naša miselnost oblikuje predvsem pod vplivom družbene kulture, norm, ki veljajo v nekem okolju, in prepričanj, gre pa pri tem tudi za naravno človeško potrebo po varnosti in pripadnosti nekomu.

Kje so meje nezvestobe in ali je že misel o drugem nezvestoba?

Meje so odvisne od posameznikovih prepričanj, preteklih videnih in doživetih vzorcev. Velik vpliv imajo na naši nezavedni ravni tudi odnosi, ki smo jih prepoznali med staršema v svoji primarni družini. Večinoma ljudje za mejo vzamejo kakršenkoli telesni stik, medtem ko je peščica tistih, ki tudi pogled na drugega ali drugo že interpretirajo kot varanje.

Ali drži, da bomo, če varamo enkrat oz. v enem odnosu, varali tudi v prihodnje oz. v prihodnjih odnosih?

Čeprav je to postal že skoraj pregovor, se sama s to trditvijo ne strinjam. Poznam veliko primerov, ko par želi ostati skupaj kljub prevari. Zaveda se, da je šlo predvsem za alarm oziroma odziv na to, da že pred prevaro med njima v odnosu nekaj ni bilo v redu. Ko se začneta posvečati vsak sebi in se nato spet povezujeta ter na novo gradita partnerski odnos, se začneta zavedati, kakšno bolečino sta si zadala, kako težko je to predelati, jima je to tudi svarilo za naprej, da dogodka ne ponovita.

Česar ne vemo, ne boli. Je to pravo ali zmotno razmišljanje, ko gre za skoke čez plot?

Za nekatere ja, za druge ne. Odvisno je od tega, koliko volje in poguma premoremo, da se s prevaro soočimo.

Kako pogosto ljudje obiščejo strokovnjake za partnerske odnose v primerih nezvestobe?

Prevara je pri nas še vedno tabu in stigma hkrati. S svojim delom poskušam to miselnost rušiti že deset let. Tudi sami pogovori pri strokovnjakih so mnogo več kot le svetovanje, saj so hkrati pomoč pri osebnostni rasti, oblikovanju zdravega partnerskega odnosa ter naučijo, kako osrečiti partnerja, da bo potem tudi on znal osrečiti nas. To je edina prava 'zmagam-zmagaj' situacija. K sreči opažam, da se z leti širi zavedanje, da lahko strokovnjak dejansko pomaga.

Kdo vara pogosteje: moški ali ženske in zakaj prav oni?

Sama imam mnogo več parov, kjer je prevarala ženska. Pri tem so moški v stiski, a večinoma želijo ostati s svojo partnerico. Pred takim parom je veliko garanja in predrugačenj sebe in skupnega partnerskega odnosa, če želita odnos in zvezo ohraniti in ju hkrati na novo postaviti.

Ali moški in ženske varamo iz istih razlogov? Kateri so to?

Globalno gre za pomanjkanje komunikacije. Pri ženskah je to predvsem pomanjkanje pozornosti, ki jo potrebujemo in je ne dobimo od svojega moškega. Imamo občutek, da smo samoumevne, da smo samo še mame in gospodinje, ki vse uredimo. Kot osebe z individualnimi željami izzvenimo. Ko tako žensko nekdo pohvali in ji nameni pozornost, za katero je bila prikrajšana doma, se ženska pogosto zaljubi. Dogodi se čustvena in nato še intimna prevara. Vzrok prevare pri moških pa je pogosto ta, da ni bil spoštovan in uslišan, da od partnerice ni dobil toliko in tisto od seksa, kar bi si želel oziroma kar bi potreboval. Vsekakor pa sta dejstvo in težava v tem, da par pristane v odnosu 'sostanovalca', ko se vsa partnerska dinamika vrti bolj ali manj okoli logistike, npr. kdo bo peljal otroke na različne dejavnosti ali kdo bo plačal položnice itd., ne pa v zdravem in polnokrvnem partnerskem odnosu.

Ali smo lahko zaljubljeni v dve osebi hkrati?

Absolutno smo lahko zaljubljeni v dve osebi hkrati. To je stroka poimenovala poliamorija. Ni sicer pogost pojav in je še vedno precej stigmatiziran. Ker ne maram predalčkanja in ker vem, da je življenje živopisno, pri ženskah opažam, da se zaljubijo v dva moška, ker jim dajeta varnost, zaščito in avanturo, še zlasti ko lahko odkrito ljubi oba. Za moške težko sodim, ker sama ne poznam takšnega primera.

Je lahko nezvestoba za nekoga kar življenjski slog?

Seveda. Ljudje tako noro potrebujemo pozornost od drugih, da gremo zlahka skozi svoja moralna, etična in privzgojena merila ter vrednote. Vse več je tudi odvisnikov od spolnosti, pri čemer prednjačijo moški. Dokler ne odkrijejo, od kod izvira ta potreba po adrenalinu, spolnem vzburjenju, skrivanju in stalni menjavi novih ljubimcev, stvari ne moremo priti do dna. Če vzrokov ne ozavestimo, bomo vzorce ponavljali. Na to opozarja tudi napis v moji pisarni 'Izgovorom vstop prepovedan'.

Zakaj nekateri partnerji, predvsem so to večkrat ženske, vztrajajo v odnosu, čeprav vedo, da njihov partner vara, vendar o tem niti ne spregovorijo z njim oz. si zatiskajo oči?

To je zelo pogost pojav, razlogov zanj pa je več: želja po ekonomski varnosti, navzven ženske še vedno želijo biti gospe določenega moškega, ohranjati želijo videz zavidanja vredne popolne in srečne družine, bojijo se opazk, zelo pogost je tudi izgovor 'kaj bodo pa drugi rekli'. Predvsem to je izjemno močen dejavnik v Sloveniji. Vpliven člen so tudi otroci, za katere si mame želijo, da bi imeli očeta. Nikakor ne zagovarjam, da par ostaja skupaj zgolj zaradi otrok, saj mi ravno oni v najstniških letih pogosto povedo, kako gnil, odtujen, nesrečen in žalosten je odnos med njihovimi starši. In kot da ni dovolj, da vse to vidijo, nevedoč vzorce nesejo s seboj v svoja življenja in poznejše partnerske odnose. Če ni vitalnega in kakovostnega odnosa med partnerjema ter ne želita, ne zmoreta ali nočeta predrugačiti ali izboljšati odtujenost partnerskega odnosa, je bolje, da par ločeno nadaljuje pot, a ostaja dober zaveznik v starševstvu in čim bolj enovit v vzgoji.

Po drugi strani se zdi, da ženske lažje in prej naredimo spremembe v življenju, tudi kar zadeva propadla partnerstva ... Drži?

Res je. Ameriške raziskave to pripisujejo dejstvom iz zgodovine, ko smo bile ženske pogosto prepuščene same sebi, k temu nas je gnal tudi preživitveni nagon. Predvsem je do tega prihajalo v času, ko so moški še hodili na lov, pa pozneje, ko so odhajali na delo in v vojne ter so ženske zelo dolga obdobja ostajale same z otroki.

Kdaj je prav, da dva poskušata ostati skupaj, in kdaj je smiselno, da se razideta, potem ko pride do nezvestobe?

Vztrajati in se truditi je smiselno, kadar sta oba stoodstotno predana in željna istega, kljub močni čustveni bolečini. Dobro je, če si poiščeta nevtralnega strokovnjaka, saj se sicer pogosto zgodi, da ostaneta nevede vpletena v iste vzorce. To mi povedo tudi sami pari, ki pridejo k meni, rekoč, da ne vedo več, kako in kaj se sploh pogovarjati. Spomnim se para, ko je žena rekla, da je možu štiri leta dopovedovala isto stvar, a je ni slišal in ne upošteval. On pa je po njenem odhodu in ločitvi, ki jo je naposled zahtevala, govoril, da bi si želel, da bi ga takrat privezala na stol in mu razlagala teden dni, kaj vse pogreša od njega, dokler ji ne bi prisluhnil.

Ali danes družba še vedno stereotipno gleda na varanje moških oziroma žensk?

Ne maram nalepk in tudi ta miselnost ljudi počasi tone v pozabo. To potrjujejo tudi raziskave v Franciji, kjer je kar 73 odstotkov Francozinj varalo svoje partnerje. V Sloveniji verodostojnih raziskav o skokih čez plot, kolikor vem, še nimamo, morda tudi zato, ker nas je premalo, vsi se med sabo poznamo in si tega ne upamo povedati in priznati na glas.

Kako pogosto se iz skokov čez plot razvije tudi prava zveza in kakšne so možnosti njenega trajanja?

Po raziskavah se le 13 odstotkov moških, ki ima ljubico, odloči svojo pot nadaljevati z njo. Vsi drugi ostanejo z ženami, ker ne želijo razdirati cone udobja in družine, predvsem zaradi otrok, pa četudi svojim ljubimkam leta in leta obljubljajo, da se bodo ločili in odselili.

Kaj pa, če se na drugi strani, torej na strani ljubimca ali ljubimke, razvije ljubezen ... Kako ravnati v tem primeru?

Poznam zgodbe žensk, ki so leta ljubimke v upanju, da se to spremeni. Moški pa jim pri tem stalno pritrjujejo, da bodo zadeve doma uredili, a se to ne zgodi. Zanje je to seveda v redu, za ljubimke, ki dobijo zgolj drobtinice, pa ne. Tudi ljubice pridejo pogosto k meni, ker se sprašujejo, kaj naj naredijo, in verjemite, tudi njihova stiska je izredno močna in situacija težka. Tukaj ne gre za plehke, lahkotne dogodivščine, kot smo jih vajeni iz hollywoodskih filmov. Poznam primere, ko je ljubica postala žena, potem ko je moški zaradi nje zapustil svojo družino, in dogodil se je sindrom 'poprej ljubice, zdaj zakonske žene'. To pomeni, da je bila stalno v strahu, ali bo partner njej kdaj naredil isto, kot je ženi. Posledica je gora posesivnosti in ljubosumja. Moja naloga je zato pokazati prednosti in slabosti tovrstnega odnosa ter opozoriti na pasti. Odločitev pa je le v njenih oziroma njunih rokah.

Ali poroka zmanjša možnost za nezvestobo?

Ne, saj gre pri poroki le za papir, mi pa potrebujemo konkretne partnerske dogovore, ki jih ni dovolj le izreči na glas, ampak jih tudi razumeti in udejanjati vsak dan znova. Seveda so tudi partnerji, ki zelo resno vzamejo besede iz ust matičarja in se jih držijo ter ne varajo, četudi bi lahko.

Bi morali pri nezvestobi kriviti res zgolj sebe?

Partnerski odnos je vedno dvojina, tako v sreči in zadovoljstvu kot ob krivici in razočaranju, jezi in žalosti.

Kaj je s spletno nezvestobo – menda je tudi ta kot nova oblika nezvestobe v porastu?

Skladno z načinom delovanja današnjega časa in ljudi v njem je spletna nezvestoba močno v porastu. Najpogosteje partner odkrije prevaro tako, da vdre v telefon ali računalnik partnerja, ki je varal.

Katere so največje laične zmote o nezvestobi?

Da večkrat varajo moški, da se brez truda lahko uredi odnos na novo, da gresta dva za nekaj časa narazen in da naj bi po 'odmoru' in pretečenem času bila nato zveza spet mogoča.

Izvedeli smo, da našega prijatelja nekdo vara ... Mu je bolje povedati ali molčati in se ne vmešavati?

To vprašanje sem nazadnje postavila na svojem forumu in odgovori so bili pol-pol. Sama menim, da se je sicer bolje ne vmešati, ker to ni naša zgodba. Pogosto se namreč celo zgodi, da tistemu, ki nam je to povedal, zamerimo celo bolj kot onemu, ki je to naredil, se pravi prevaral. V tem primeru lahko izgubimo še prijatelja. Ali kot pravi starogrški pregovor: Ubij sla, ki nosi slabe novice.

Kdaj je čas, da posamezniki stopijo v novo zvezo, potem ko so se zaradi nezvestobe razšli?

Pomembno je, da ne skočijo takoj v novo zvezo. Naj kvalitetno odžalujejo: gredo skozi faze žalosti, sreče, jeze, brezbrižnosti, tudi zanikanja. Takšna, recimo ji ozdravitev, lahko traja tudi leto dni, predvsem pa se konča takrat, ko iz srca odpustimo sebi in drugemu. Sprijazniti se je treba s tem, da se je zgodilo, kot se je očitno moralo. Tudi ta čas ni stran vržen, ravno nasprotno: je priložnost, da se sami bolje in na novo spoznamo, kdo smo in kaj v resnici želimo. To je osnova za naslednji korak k novemu zdravemu in osrečujočemu partnerskemu odnosu. Zanka osrečevati in biti osrečavan je namreč ta, ki pelje k cilju, da je dvojina najmočnejša.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Shutterstock, Aleksandra Saša Prelesnik