Pri ogovarjanju drugih (na delovnem mestu) gre pravzaprav za izmenjavo informacij in ocenjevanje lastne vrednosti

Pri ogovarjanju drugih (na delovnem mestu) gre pravzaprav za izmenjavo informacij in ocenjevanje lastne vrednosti (foto: profimedia) profimedia
7. 3. 2021

A veš, kaj se je zgodilo na včerajšnjem sestanku? Lahko verjameš kaj takega? Si slišal ...? Si vedela ...? Če se ne morete upreti šepetanju o sodelavcih, naj vam ne bo nerodno. Niste edini.

Zakaj nas pravzaprav privlači ogovarjanje drugih? V novi raziskavi o čenčanju so v študiji na Nizozemskem ugotovili, da radi prisluhnemo tujim zgodbam zato, ker potem lažje ocenimo, kako gre nam. Namigi, zbadanje, podtikanje, nepotrjene govorice in čenče se konec koncev tičejo samo nas. Pomagajo nam oceniti, kje smo na hierarhični lestvici ter kako bi si lahko izboljšali položaj in se povzpeli kak klin višje.

»Ljudje, ki prisluhnejo govoricam, izkoristijo pozitivne in negativne namige za izboljšanje svojega položaja ter za lastno promocijo in zaščito. Informacije o drugih jim pomagajo, da ocenijo sebe,« je razložila vodja raziskave Elena Martinescu z univerze v Groningenu.

V reviji Personality and Social Bulletin so raziskovalci opisali dva poskusa, s katerima so želeli oceniti vrednost čenč za posameznika. V prvem je sodelovalo 178 absolventov, ki so v preteklosti že sodelovali pri najmanj eni skupinski nalogi s štirimi ali več študenti. Udeležence so prosili, naj na kratko pisno opišejo primer, ko je nekdo iz skupine z njimi delil pozitivno ali negativno informacijo o nekom tretjem iz skupine. (85 jih je pisalo o pozitivni in 93 o negativni informaciji.)

Potem so izpolnili vprašalnik s serijo trditev in označili stopnjo, v kakšni meri se strinjajo z zapisanimi stavki. Nekatere trditve so se nanašale na pozitivno vrednost dobljene informacije (Primer: Ob informaciji sem pomisli, da bi se lahko marsikaj naučil od osebe X.). Druge trditve so se nanašale na oceno lastne vrednosti (Dobljena informacija mi je vzbudila občutek, da mi gre dobro v primerjavi z osebo X). V tretji skupini so bile trditve, povezane s skrbjo za svoj ugled (Zaradi informacije sem se zavedel, da moram varovati svoj ugled v skupini).

V drugem poskusu je 122 absolventov igralo vlogo »prodajnega agenta« velikega podjetja. Kolega jim je potem prišepnil novico o nekom tretjem, češ da je dobil dobro ali slabo oceno za »prodajo«. Prišepetovalec je na hitro ocenil, kakšen čustveni odziv je izzvala novica. Nato so udeleženci odgovarjali na iste trditve kot sodelujoči v prvem poskusu.

V obeh poskusih so udeleženci tako pozitivne kot negativne informacije dojeli kot koristne. Razlogi za pozitivni učinek informacij so bili seveda različni. Pozitivni namigi so vplivali na njihovo samopodobo, pripombe o sposobnosti na račun drugih pa so bile učne lekcije, saj so se primerjali.

Pozitivne učinke so prinesle tudi negativne informacije. Udeležencem so prišle prav za primerjavo z drugimi, za oceno samega sebe in v primeru, ko se jim je zdelo, da so boljši, so bili nase še ponosni.

Raziskovalci so dodali še nekaj svojih izsledkov: »V nasprotju s pričakovanji namen ljudi, ki so širili skrajno negativne podatke, ni bil, da bi prizadeli osebo, ki so jo klevetali, ampak so želeli predvsem ugajati osebi, ki jih je poslušala. Ali pa pritrditi tistemu, ki je ogovarjal druge.« Ugotovili so tudi, da negativne informacije vzbujajo bojazen, da bo oskrunjen posameznikov ugled in da bi lahko pozneje postal tarča natolcevanja, kar strahove še poveča.

Strah seveda ni prijeten, a lahko predstavlja tudi pomemben motiv. Kdor ne želi biti Pepe in tarča posmeha, se bo zbral in se potrudil po najboljših močeh.

Raziskava se ni dotaknila običajnih čenč v slogu, kdo spi s kom ali kateri par so ujeli pri grehu, ki imajo seveda povsem drugačno vlogo in posledice. Namesto tega je postregla s čustvenim dojemanjem zaupanih informacij o sposobnosti ali nesposobnostih sodelavcev, ki so bile za posameznika pomemben vir pri ocenjevanju lastne vrednosti.

Vir: PacificStandard