On naj bo lep, a ne 'poštirkan', kavalirski, a ne osladen, surov, a hkrati nežen, spontan, vendar odgovoren, čustven, a ne jokav, odločen, vendar ne vedno, naj bo pravi moški, a ne preveč. Ona naj bo samozavestna, vendar ukrotljiva, uspešna, vendar ne preveč, naj rada je, a naj bo hkrati postavna, samostojna, a obenem malo odvisna, dama navzven in perverzna ljubimka v postelji. Velika pričakovanja, še večje želje ...
S to mislijo se prej ali slej sreča vsak moški in vsaka ženska na poti do iskanja pravega, srečnega in izpopolnjujočega partnerstva. O tem, ali nas pričakovanja oddaljujejo od cilja imeti idealnega partnerja ali smo ujetniki svojih misli ter kaj od nasprotnega spola pričakujejo in si želijo moški in ženske, smo odkrivali v pogovoru z univ. dipl. psihologom in psihoterapevtom Sandijem Kofolom.
So pričakovanja in želje pri ljudeh vselej povezana ali pa si v odnosih pogosto tudi nasprotujejo?
Ljudje imamo zavestne in nezavedne predstave o tem, kakšen je za nas idealen partner, idealen partnerski odnos in mi sami v partnerskem odnosu. Te predstave so lahko bolj ali manj realne in posledično imamo ob manj realnih predstavah več nepotrebnih težav v partnerskem odnosu. Na podlagi predstav oblikujemo pričakovanja, ki jih imamo do partnerja, sebe in partnerskega odnosa. Bolj so naše predstave kompatibilne s partnerjevimi, večja je možnost za uspešen odnos. Če poleg tega oba partnerja znata prevzemati odgovornost za svoje predstave, čustva in dejanja, je napoved za dober partnerski odnos še boljša. Razlike v predstavah med moškimi in ženskami seveda obstajajo, ampak so samo statistične narave. To pomeni, da težko rečemo, da vsi moški pričakujejo od žensk nekaj, vse ženske pa nekaj drugega. V današnjem času se te razlike precej zmanjšujejo ali pa celo opažamo, da so se obrnile. V preteklosti smo redko slišali, da bi nekdo eksplicitno priznal, da je ženska glavna v družini (čeprav je marsikdaj tako dejansko bilo), danes to ni nič več tako zelo nenavadnega. Prav tako pa je danes veliko odnosov, kjer je moški glavni.
Ali teza, da se z leti ljudje spreminjamo, zato v vsakem življenjskem obdobju iščemo tudi drugačen tip človeka, drži? Kako v tem primeru obdržati istega partnerja v različnih življenjskih obdobjih?
Predstave se skozi življenjska obdobja in življenjske izkušnje praviloma pri obeh partnerjih spreminjajo, se pa velikokrat spreminjajo pri obeh v smer, da so še vedno kompatibilne in se tak odnos uspešno nadaljuje. So pa seveda primeri, ko jih spremeni le en partner, in ima potem posledično drugačna pričakovanja kot prej, drugi pa jih ne spremeni in so torej njegova pričakovanja ista kot prej. Njun partnerski odnos ima zato veliko težav, ki marsikdaj pripeljejo do razhoda. Če partnerja ne razumeta, kaj se dejansko dogaja, in se ne znata iskreno pogovoriti o svojih predstavah in pričakovanjih, pride do nepotrebnih konfliktov in zamer, kjer velikokrat največjo škodo utrpijo otroci. Na psihoterapijah velikokrat opozorim stranko, da lahko spremembe, ki jih bo naredila skozi terapevtski proces, privedejo do konfliktov v partnerskem odnosu, ki jih prej ni bilo, če se tudi druga stran ne bo spremenila.
V čem se pričakovanja in želje moških in žensk do partnerjev najbolj razlikujejo in v čem so si najbolj podobna?
V današnjem času težko govorimo o tem, da obstajajo moška in ženska pričakovanja. Bolj so to stereotipi, ki jih pa sicer nekateri še vedno imajo in živijo. Skupna pričakovanja pa so navadno vezana na občutek varnosti, biti z nekom, medsebojno spoštovanje, intimnost in spolnost.
Kako si posameznik postavi 'lestvico prioritet', ki jih išče pri partnerju?
Posameznik si jo praviloma postavi na nezavedni ravni, to z drugimi besedami pomeni, da predvsem na podlagi čustev, ki jih doživlja ob potencialnem partnerju. Mogoče išče eno ali dve stvari, ki ju ima, premalo poudarka pa daje drugim stvarem, ki pridejo do izraza in se pokažejo kot pomembne pozneje, ko je marsikdaj že prepozno.
Koliko ljudi ima v glavi predstavo popolnega moškega/ženske? Ali so takšne predstave dobrodošle ali ovira na poti do partnerstva?
Vsak od nas ima v glavi sliko popolnega moškega oziroma ženske, ki pa se je marsikdo ne zaveda, kar pomeni, da potem v partnerju to iščejo in od njega to pričakujejo. Marsikdo se na začetku na podlagi te slike zaljubi, ko spozna le določene lastnosti partnerja, in po principu generalizacije in posploševanja v fazi zaljubljenosti verjame in čuti, da je srečal popolnega oziroma idealnega partnerja. Po določenem času, ko dejansko spozna osebo, s katero je v zvezi, ugotovi, da se realni partner ne sklada z idealno sliko, in tu se začnejo težave, razočaranja, obtoževanja, da so bili zavedeni ... Osebno verjamem, da so te idealne predstave ovira na poti do uspešnega partnerskega odnosa in da jih je treba pretvoriti v realne predstave, si dati dovolj časa za spoznavanje partnerja in potem sprejeti racionalno odločitev, ali je to partner, ki si ga res želim, s katerim res želim iti v zvezo, začeti živeti skupaj.
Ali ljudje v partnerjih res podzavestno iščemo tisto, kar smo imeli radi ali kar nas je motilo pri starših? Katerih primerov je več?
Strinjam se, da ljudje pogosto v partnerjih oziroma partnerskih odnosih iščemo tisto, kar smo imeli radi, in pa po drugi strani tudi, kar nas je motilo. Iščemo tudi nasprotno tistemu, kar nam ni bilo všeč. V partnerskih odnosih iščemo ponovitev nekih vzorcev partnerskega odnosa staršev, iščemo tudi ponovitev prijetnih elementov v svojem odnosu do nasprotnospolnega starša v otroštvu, če govorimo o heteroseksualnih odnosih. Velikokrat poskušamo v partnerskem odnosu pozdraviti tudi otroške travme, izgube zaupanja, napake, ki si jih nismo odpustili itd.
Po eni strani stremimo k popolnosti, po drugi strani pravimo, da je popolna ravno nepopolnost. Kako je s tem pri željah in pričakovanjih partnerjev?
Na besedni ravni iščemo nepopolnost, na vedenjski ravni pa marsikdaj popolnost pri sebi in partnerju. To je seveda misija nemogoče, za katero porabimo veliko nepotrebne energije in časa in se ob tem zapletamo v nepotrebne konflikte in težave.
Ali je res, da za vsakega obstaja idealen partner, ali pa je to le mit iz pravljic in filmov?
Idealni partnerji ne obstajajo oziroma obstajajo samo v naših glavah. Za vsakega od nas pa obstaja dovolj dober oziroma kompatibilen partner, še več, obstaja več njih. Vsak od nas je namreč kompatibilen z večjim številom ljudi, če le ne iščemo idealov in perfekcije.
Katere moške lastnosti najbolj odvračajo in pritegnejo ženske in nasprotno?
Ne poznam statističnega odgovora, katere moške lastnosti najbolj odvračajo ženske in katere ženske lastnosti moške ter katere najbolj privlačijo. Mislim, da so to bolj miti in stereotipi. Verjamem pa, da konkretno žensko najbolj motijo določene zadeve pri moških in jo neke druge najbolj privlačijo ter seveda obrnjeno.
Ali, kdaj in koliko je svoja merila pri partnerstvu smiselno znižati? Ali pa to pomeni, da bomo prej ali slej nezadovoljni tako s sabo kot s partnerjem?
Merila ima seveda smisel zniževati, ko s tehtno racionalno analizo ugotovimo, da je celoten 'paket' lastnosti in obnašanj pri partnerju za nas dovolj vreden. Seveda pa se moramo potem vsakič, ko doživimo neprijetna čustva zaradi zadeve, kjer smo znižali merilo, spomniti, da smo se tako odločili in da je zdaj nepošteno do nas samih in partnerja to spet pogrevati. Seveda imamo vedno možnost še enkrat razmisliti o teh merilih in si morda tudi premisliti.
Kje so meje kompromisov oziroma ali drži, da je neka stvar, že ko pomislimo, da je za nas kompromis, to rdeči alarm, da nekaj v zvezi ni v redu?
Kompromisi so sestavni del vsakega partnerskega odnosa, ravno tako kot so konflikti. Partnerski odnos brez konfliktov in kompromisov bi bil možen, če bi obstajali idealni partnerji in 'duše dvojčice'. V odnosih, kjer na prvi pogled deluje, da ni konfliktov in kompromisov, je praviloma to rdeči alarm, saj to nekako pomeni, da se ena stran stalno prilagaja, in navadno je samo vprašanje časa, kdaj bo to ugotovila in se ne bo želela več.
So se pričakovanja in želje do partnerjev kaj spremenile od pričakovanj denimo generacij naših staršev ali starih staršev? Kako na to morda vplivajo tudi družbena omrežja?
Seveda so se pričakovanja generacijsko gledano spremenila. Po eni strani so današnje generacije bolj ozaveščene o področju partnerstva in je to prednost, saj to ni več neke vrste tabu, o katerem se ne govori veliko, po drugi strani pa je rezultat potrošniške konkurenčne družbe prinesel pomanjkljivosti, ki se kažejo v tem, da se sedanje generacije prej naveličajo ene osebe in jo želijo zamenjati z novo in seveda težje sklepajo kompromise.
Ali v partnerstvih najbolj iščemo prijatelja, zaupnika, pajdaša, ljubimca, sorodno dušo ali nekaj tretjega? Se nasprotja dolgoročno privlačijo ali odbijajo?
Kaj iščemo v partnerskih odnosih, je odvisno od posameznika, vse našteto pa še kaj. Nasprotja so na kratki rok zelo zanimiva in privlačna, dolgoročno pa se redko obnesejo. Seveda smo si vsi vsaj v nekih elementih različni, in to gre skupaj, dokler te različnosti niso prevelike na področjih, ki so vsaj enemu partnerju zelo pomembna ali najpomembnejša.
Se je bolj smiselno stvari v partnerskih odnosih lotevati z glavo in razumom ali s čustvi in intuicijo?
Sam bi dal večji pomen glavi in razumu, torej partnerja naj bi si izbrali z glavo, in ne s čustvi. Prijetna čustva bodo avtomatična posledica dobre razumske izbire, za katero smo si vzeli čas in se dobro spoznali. Seveda ni nič narobe z začetno privlačnostjo in prav je tudi, da je, ampak vzemimo si čas za spoznavanje in tudi začnimo živeti skupaj, da vidimo, kako lahko funkcioniramo. Tudi ljubezen žal ni dovolj za uspešno dolgoročno partnerstvo. Zelo pomaga, imeti pa moramo s partnerjem tudi skupno strategijo in predvsem vizijo.
Česa si želimo v odnosu?
Maja, 27 let: Čeprav pravijo, da smo ženske z Venere in moški z Marsa, mislim, da je to predvsem družbeni konstrukt, saj so stvari veliko bolj preproste. Oboji si glede na moje izkušnje želimo in pričakujemo isto: družbo, podporo, ljubezen in razumevanje.
Katja, 45, let: Mislim, da si želimo podobnih stvari, ne nazadnje smo vsi samo ljudje s podobnimi potrebami, čeprav imajo moški morda nekaj več želja in pričakovanj od žensk kot nasprotno. Ženske si od moških želimo varnost, zvestobo, skrbnost in iskrenost, moški pa od žensk pričakujejo tudi skupne interese in seveda izpolnjevanje materinske vloge.
Ajda, 34 let: Če bi le imela odgovor na to vprašanje, bi bilo marsikaj v življenju lažje ... Mislim pa, da se s tem vprašanjem srečuje veliko žensk, res pa je tudi, da so tudi ženske precej zahtevne do svojih moških in imajo pogosto prevelika pričakovanja.
Tamara, 35 let: Moški si želijo, da so ob ženskah lahko sproščeni in to, kar so, brez pretirano pravljičnih pričakovanj. Ženske pa smo precej bolj kompleksne, saj mora biti moški vse, kar si želimo, vendar v mejah sprejemljivega. Ja, kompromisi so pomembni in potrebni na obeh straneh.
Jan, 39 let: Moški si od žensk želimo ljubezen in spoštovanje, medtem ko si ženske od svojih moških želijo več stvari: varnost, toplino, zanesljivost, občutek, da je partnerica vedno na prvem mestu, da jih spodbujajo pri željah, ciljih in ambicijah ter da znajo biti tudi kritični, kadar je to potrebno.
Tadej, 45 let: Nam moškim je pomembno, da ženska ne poskuša biti naša mama, da ni ljubosumna za vsako malenkost, da se zna smejati na svoj račun, ima svoje cilje, da me potrebuje ravno v pravi meri in se ne izogiba spolnosti.
Zoran, 28, let: Predvsem veliko žensk ne pusti, da bi bili mi takšni, kot smo, ampak nas poskušajo spremeniti v neko podobo moškega, kakršno so si zamislile same in ni realna. Moški pa si želimo žensko, ki je razumevajoča, ženstvena, iskrena in veliko da tudi na svoj videz ter urejeno podobo.
Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Shutterstock
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec