Dr. Miha Kovač: Prihodnost bo knjižna in bralna ali pa je ne bo

Dr. Miha Kovač: Prihodnost bo knjižna in bralna ali pa je ne bo (foto: Foto: Saša Kovačič) Foto: Saša Kovačič
Vir: Story
17. 10. 2020

Dr. Miha Kovač, profesor založniških študij na ljubljanski Filozofski fakulteti, je strasten bralec in se tudi poklicno ukvarja s proučevanjem branja in bralnih navad.

Pravkar je pri Mladinski knjigi izšla njegova knjiga Berem, da se poberem, ki na poljuden, slikovit in oseben način predstavi deset razlogov za branje knjig v digitalnih časih. V njej izvemo, zakaj bere on sam – in kaj ima s tem opraviti njegova mačka Rezka –, poleg tega pa tudi, zakaj na branju stoji ali pade naša prihodnost. Sama sem jo, priznam, požrla na mah, potem pa takoj pospravila knjižne police in zdaj nikoli, res nikoli več ne iščem izgovorov, da otrokom ne bi brala pravljic …

Kaj trenutno berete?

Ravno sem končal knjigo spominov Trumpove nečakinje Mary Trump. Zanimiva zgodba o tem, kako milijoni na računu pomagajo pri skoraj vsem, ne obvarujejo pa pred toksično družino in osebnim zlomom, alkoholom ter drogami. Čuden svet.

V svoji knjigi pišete, da berete, odkar pomnite. Ste kdaj težko našli motivacijo za branje?

Take krize nisem imel nikoli, razen v obdobjih, žal jih ni bilo malo, ko sem v službi delal do 14 ur na dan. A še celo takrat so obstajali kratki trenutki, ko sem se lahko odločil, ali bom dal prednost televiziji ali knjigi.

Kako najdete čas za branje zdaj?

Imam tri rituale, ki se jih čim bolj držim. Vsako jutro malo pred šesto grem teč. Ko se vrnem in se spravim v normalno agregatno stanje, si vzamem uro za branje knjig s svojega strokovnega področja. Nato se, tam malo pred deveto, prepustim službenim rečem, ki jim po navadi pobegnem šele okoli sedmih zvečer. Večeri so potem kombinacija družinskega klepetanja, branja leposlovja, gledanja filmov in televizijskih serij, pri čemer poskušam med zaslonskimi vsebinami in knjigami vzdrževati razmerje pol : pol.

Že, ampak družina, otroci …

Res je, ko so bili otroci majhni, tiste jutranje ure ni bilo, tudi večerno okno za branje in gledanje je bilo precej manjše. Biti malce starejši sploh ni tako slabo. (smeh)

Marsikdo tudi pravi, da se mu zdi branje prenaporno. In kot pišete v knjigi, je slab bralec podoben človeku, ki se lomi v tujem jeziku …

Z branjem je podobno kot s telesno aktivnostjo. Tako kot bo nekdo, ki večinoma leži na kavču, zadihan po dveh kilometrih hoje, bo tudi človek, ki bere malo ali nič, imel težave s tem, da bi karkoli bral več kot nekaj minut, posledično pa tudi z razumevanjem precej enostavnih besedil. Taki ljudje imajo težave z vključevanjem v družbo in na trg dela. Več ko je takih ljudi, težje družba deluje.

Miha Kovač

Digitalizacija družbe je dejstvo in vi pravite, da morajo zaslonski mediji in knjiga sobivati, ne tekmovati. Zakaj?

Pametni telefoni nas silijo v večopravilnost in drobijo našo pozornost, sploh če prek njih spremljamo družabne medije. Če bi bili slednji naš edini vir informacij, bi bili preplavljeni s kratkimi informacijami, ki nam ne bi povedale prav dosti, ker o njih niti ne bi znali razmišljati niti za to ne bi imeli časa. Družbeni mediji so namreč zasnovani tako, da nas delajo odvisne od novih in novih dražljajev …

Ampak ali ni bolje imeti na voljo preveč informacij kot premalo?

Tako kot lahko umrem od žeje, če nimam vode, se v preveč vode utopim, če ne znam plavati. Povedano drugače, če informacij ne znam selekcionirati in analizirati, me njihovo preobilje zbega na precej podoben način, kot če informacij nimam. Skratka, če je glava prazna, nam vse znanje na spletu prav nič ne pomaga. Branje knjig zato razumem kot trening v mišljenju, kot učenje plavanja v morju znanja, kot nekaj, kar nam pomaga razumeti, da je svet zapleten in kompleksen, in to kompleksnost tudi misliti. Šele takrat si lahko pomagam tudi z obiljem informacij na spletu. Drugo brez drugega ne gre.

Zadnja leta ste sodelovali v mednarodni mreži strokovnjakov, ki proučuje spreminjanje bralnih navad v digitalni družbi. Rezultati za Slovenijo niso spodbudni. Bere manj kot polovica prebivalcev (na Norveškem, za primerjavo, več kot 80 odstotkov ljudi). Slabše se izkažemo tudi na lestvicah zadovoljstva z življenjem, uspešnosti, da o bralni pismenosti niti ne govorimo. Kaj vse to pomeni?

Globalno gledano smo še vedno nekje v srednjem razredu. Težava je v tem, da iz leta v leto bolj zaostajamo v primerjavi z najboljšimi in posledično drsimo vse bolj proti dnu. Da to presekamo, pa bi med drugim potrebovali politično in družbeno elito, ki bi razumela, da bodo prihodnje generacije živele bolje kot mi le, če bodo znale in razumele več kot mi. Prednost digitalizacije se ne da izkoristiti, dokler je ta le sinonim za nekajurno vsakodnevno drsenje s palcem po zabavnih vsebinah na zaslonu. Za to, da razumem, kako nastajajo in se širijo lažne novice po spletu, moram razumeti osnove programiranja, da razumem, kako manipulirajo z mojimi čustvi in mnenji, pa moram imeti knjižno pamet.

Marsikdaj slišimo, kako pomembno je, da starši beremo otrokom. Ampak zakaj natančno je to tako koristno?

Dva razloga sta. Prvi je ta, da se skozi branje razvija vez med otrokom in starši. Ne nazadnje je tako branje tudi za večopravilne/nemirne/prezaposlene starše eden redkih trenutkov dneva, ko se lahko umirijo in ob dobri knjigi preživijo nekaj trenutkov z otroki. Drugi razlog pa je, da se otrok skozi branje posredno in na 'mehek' način uči novih besed, novih stavčnih povezav, novih misli … Zato imajo otroci iz bralnih okolij bogatejši besedni zaklad in znajo tvoriti kompleksnejše stavke kot otroci iz nebralnih okolij. Skratka, taki otroci razumejo več. Seveda pa do tega pozitivnega učinka ne pride brez čuteče in razumevajoče interakcije s starši. Mama ali oče, ki bi otrokom brala kot stroj, glede tega ne bi bila nič boljša od telefona.

Ali branje v šoli ne zadošča?

Šteje predvsem branje v prostem času, in to se dogaja le doma. Doma pa se dogaja, če ga starši spodbujajo in so otrokom tudi sami zgled.

Kako naj otroka navdušimo za branje?

Najosnovnejši recept je, da imamo knjige doma, da sami beremo, da beremo otroku … predvsem pa v prvih letih življenja ne dajemo otrokom v roke pametnega telefona. To je približno tako, kot če bi mu dali dudo, namočeno v šmarnico. Postal bo odvisen od novih in novih dražljajev in bo namesto besednega zaklada razvijal predvsem predispozicije za hiperaktivno motnjo.

Pišete, da je treba brati različne žanre, različne vrste knjig. Zakaj?

Seveda ni nič narobe, če beremo le knjige enega žanra. A če želimo malce izstopiti iz cone udobja, se srečati z novimi mislimi in izzivi, je pač treba raziskovati in jemati v roke tudi knjige, ki jih na podlagi dosedanjih izkušenj sami sebi ne bi priporočili. Tako raznoliko branje ima tudi pozitivne stranske učinke, saj si z njim širimo besedišče in miselni horizont. Podobno kot s hrano: dokler nečesa ne poskusimo, ne vemo, ali je dobro.

Dolgo že preučujete razvoj branja in bralnih navad v različnih okoljih. Kako bo s tem v prihodnje?

Sem optimist. Prihodnost bo knjižna in bralna ali pa je ne bo.

Napisala: Urška Kaloper // Fotografiji: Saša Kovačič

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri