Štirideset let je, razmeroma realistično (za koga pa tudi malce pesimistično) vzeto, nekakšna polovica življenja, in s te točke je mogoče pogledati tako nazaj proti začetku kot tudi v drugo smer te vektorske linije. Na njenem koncu prijateljev ne bo več. Oziroma tisti preživeli bodo k nam, brez našega zavedanja, prišli še na tisti zadnji žur, povedali kaj ganljivega in zabavnega, in to bo v glavnem to. Bolj zanimivo pa je nemara razmišljanje, kdo bodo ti ljudje.
Tisti, s katerimi se ta čas največ družimo? Naši stari, nekdanji bližnji? Ali pa bo večina morda takih, ki jih doslej sploh še nismo srečali in se bodo naša prijateljstva šele razvila? Morda je za odgovarjanja na ta vprašanja smiselno pogledati v našo notranjost in preteklost.
Veliko je odvisno od naše lastne osebnosti, pa tudi od naključij, ki jih prinaša življenje.
Jasno je, da tista najpomembnejša prijateljstva ostanejo vse življenje, in tudi če se s človekom ne videvaš pogosto, lahko nanj vselej računaš, da ti bo v stiski pomagal. Ampak to slednje pravzaprav niti ni čisto prava definicija prijateljstva. Pomaga ti lahko, če je dober človek, celo kak popoln neznanec, ki te ugleda v težavah. Prijatelj je torej še nekaj več. Prijatelj je tudi tisti, ki te med drugim predvsem tudi zabava, ki ni dolgočasen; in prav tako, če ne celo bolj pomembno: ki ga zabavaš in ne dolgočasiš ti.
Kaj se dogaja, da se ljudje v določenem obdobju družijo nadvse intenzivno, potem pa njihov medsebojni interes počasi splahni?
Nemalokrat je vzrok, da se dotlejšnja zelo bližnja prijatelja začneta mnogo bolj poredko videvati, to, da si eden ali oba najdeta resno žensko oziroma si v nadaljevanju ustvarita družino. Časa je kajpak bistveno manj. In če nimata denimo oba vsaj približno hkrati majhnih otrok, odpade tudi možnost podaljšanja in preobrazbe teh njunih skupnih postopanj v družinska srečanja, otroške rojstne dneve in podobno. Stvar naključja torej. Prav tako se ve tudi to, da takšno družinsko-družabnostno nišo zapolnijo povsem novi ljudje, denimo ženini prijatelji z mularijo, ali pa, kaj vem, starši otrok iz vrtca, kamor vozimo svoje malčke. In še ena zelo pomembna stvar je, ki jemlje čas dotlej najtesnejšim moškim prijateljstvom: to, da se v vsakem nastalem zrelem in tehtnem partnerskem odnosu, ki se izoblikuje med moškim in žensko, tudi med njima razvije najtesnejše prijateljstvo. S tem pa je nekaj valenc, nekaj prostora-časa za moško-moško prijateljevanje pač nujno zasedenega.
Na Zahodu je za zdaj še dokaj pogostejši primer kot pri nas tudi selitev na novo delovno mesto v zelo oddaljen kraj – kar praktično tudi silno omeji možnosti druženja. Toda prava dobra razmerja premagajo tudi takšne daljave; kdor se res pogreša in se ima med seboj rad, preživlja dopust drug pri drugem oziroma skupaj kje drugje.
- "Če sem kot otrok in najstnik imel vselej nekoga, za kogar sem lahko rekel, da je to moj (uradni) najboljši prijatelj, in če sem potlej v svojih dvajsetih, v obdobju pesniške melanholičnosti, verjel, da vrhunskih prijateljev sploh ni(mam), in če sem v tridesetih začel sestavljati novo listo svojih svežih (enakovredno) najboljših prijateljev – sem pri svojem štiridesetem na tem: uvedel sem bil pojem bližnji, kar zame ni več samo oziroma nujno prijatelj, temveč je to človek, ki mi veliko pomeni, pa sploh ni nujno, da se z njim družim; ali pa tudi se, in to zadnje čase na primer zelo veliko, vendar pa se v klasičnem smislu še vedno ne bi mogel kvalificirati za enega ravno najboljših prijateljev vseh časov – ker ga pač ne poznam dovolj dolgo in zadosti dobro. Toda s tem zdaj sploh ni več nobene težave. Odnosom ni nujno dajati imen, nalepk, ocen. Naj živijo sami od sebe, razbremenjeni naših koga tu in tam utesnjujočih pričakovanj, ki prinašajo le nepotrebna razočaranja in konec sicer kakovostnih razmerij. In ko nekateri pravijo: Ta me pa pokliče samo takrat, ko kaj rabi! (Češ, to pa res ni noben prijatelj. ) Jaz pa si ne znam niti predstavljati, da bi kogarkoli klical, ne da bi od njega nekaj potreboval. Ponavadi ga resda le vabim na zabavo in si od njega želim pač udeležbe in dobre volje. In to je to: že zdavnaj sem se nehal spraševati, kdo je moj prijatelj. Šteje, komu sem prijatelj jaz." - Artur Štern za Men's Health leta 2005.
Bilo bi zanimivo, kaj o taisti temi misli danes ;)
Preberite več na Aktivni.si
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču