Prvo vprašanje, ki mi ga je na intervjuju postavila inteligentna in ljubka novinarka revije Jana, je bilo: "Kdaj ste se nazadnje smejali s kakšno svojo prijateljico?"
Presenečeno sem jo pogledala, potem pa sem se zasmejala. Je čarovnica? Kako ji je prišlo na misel prav to vprašanje ...
V smehu ji povem: "Prav ta petek. Prijateljica, s katero sva si zelo blizu in s katero se najbolj pogosto družim, me je povabila k sebi na večerjo. Smejali sva se od sedme ure zvečer vse do pol treh zjutraj – solze so nama tekle od smeha, trebušne mišice so naju bolele ..."
Naneslo je, da je ta vikend ostala sama doma v romantični hiši ob jezeru sredi lepega gozda.
Večerje, ki jih zna pripraviti, lahko tekmujejo z najboljšimi francoskimi restavracijami. Tokrat sem jo prosila, naj nič ne kuha, le šampanjec naj bo dobro ohlajen. To pomeni, da mora zadnje pol ure odležati v zamrzovalniku, da se skoraj delajo kristalčki ledu. Takega imava obe najraje.
Vozim se k njej. Spomini na začetke najinega odnosa nenadoma zaplešejo pred mojimi očmi (pisatelji ne bi smeli nikoli dobiti vozniškega dovoljenja – vedno gledajo film lastnega življenja; seveda se izražam samo metaforično, v resnici vozim zelo razumno in skoncentrirano).
Prvič sem jo videla na dan, ko je prišla s prelepo dojenčico domov iz porodnišnice. Njen in moj mož sta takrat imela skupen posel. In moška sta združila koristno s prijetnim: morala sta se pač nujno srečati. Glede na okoliščine je bil njun dom najbolj primeren.
Vedno veš – že pri prvem pogledu, pri prvem stisku rok, pri prvem objemu, celo pri prvem izgovorjenem stavku: vedno zagotovo veš, ali gre za pravo ljubezen ali ne. Kajti prijateljstvo je ljubezen! In ljubezen je ne samo pristna, temveč popolnoma avtentična. Terja pa, prav tako kot pri vseh resničnih odnosih, da je oboje stranska. In ta je bila. Ko sva se prvič približevali druga drugi, ona svetla kot angel, le nekaj dni po porodu, ko se mi je smehljala in stegnila roki ter z nežnim, ljubečim glasom spregovorila besede dobrodošlice, se mi je zatreslo srce, stisnila sem jo v objem in nikoli več izpustila. Od takrat sva skupaj (pre)tekli maraton življenja in vsega, kar sodi v ta koš. Inteligentna, izobražena, galantna in elegantna, zvesta, ponosna, z izrazitim občutkom za čast. V šali sva si govorili: "Obe naju je vzgajal Peter Petrovič Njegoš ... In njegov Gorski venec ..."
"Nihče nas nikoli pokoril ne bo" je bil najin moto. Slabe stvari naju ne bodo premagale, zazrli se bova le v luč svetlobe, v lepoto življenja in bova zmagali! Pravzaprav sva kar premagali skoraj vse monstrume ... In ostali, kar sva bili.
Se nadaljuje.
Foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
