Nenadoma me izpolnita in zapolnita nepopisna radost in prešerno veselje. Počutim se, kot bi dobila krila in se kot Dedal in Ikar usmerila kot raketa k svobodnemu nebu.
Ko pridem k njej, jo najdem sredi čiščenja – oblečeno v kavbojke in majčko, z lasmi, spetimi v mladosten čop. Na smeh mi gre, ko vidim njo, vedno do perfekcije urejeno, tako najstniško napravljeno in s čistili v hodniku: "Si se spremenila v čistilko?" Ponosno pove: "Dnevno sobo sem nama lepo uredila, drugo bo počakalo. Saj veš, nisem imela dovolj časa vsega očistiti, pozno sem prišla s faksa (tam predava), potem pa trgovina ..."
Prekinem jo: "Kakšen faks in delo ob sobotah neki?"
Ona se zasmeje: "Petek je, ne sobota! Blagor tebi, še tega, kateri dan v tednu je, ti ni treba vedeti. Ti res živiš v čisto svojem, paralelnem svetu!"
"Tako paralelnem, da mi še umreti ne bo treba. Kaj bo Bog z menoj tam gor ...?"
Bruhneva v smeh.
In tako se je začelo ... Vse, kar bi naju moralo skrbeti, žalostiti, jeziti, nama je bilo smešno. Hiša se je tresla od najinega smeha. Obdelali sva vse teme in dogodke in ljudi, seveda, v zadnjih 20 letih in se dušili od smeha. Ko pa je na uri kazalo že ena zjutraj, sva se spogledali, češ da je že pozno; ko sva se potem obe tudi glasno začudili, ker moj mož še ni poslal nobenega urgentnega sporočila, je priletelo vprašanje nekega mladeniča, ki sem ga sprejela za prijatelja na FB: "Imaš fanta?"
In sva spet prasnili v krohot. Ona je v smehu ponavljala: "Imaš fanta?"
V smehu sem odkimavala: "Ne, nimam. Nimam fanta."
"Le moža." Toda o tem ni povprašal.
Ob pol treh sva se le s težko muko odločili, da je čas za razhod.
Spodaj v hodniku se objameva in resno zagledava druga drugi v oči.
Vprašam: "Se zavedaš, kaj imava midve?"
Pokima: "Se ... Že 30 let globokega in vdanega prijateljstva. Sublimiranega do božanskosti."
Vozim se domov, in ko parkiram pred hišo, ji pošljem sporočilo:
"Srečno prispela. To je bila moja najlepša noč v zadnjih nekaj letih."
Odpiše: "Drago moje sonce, tudi meni in veselim se še veliko takih ljubkih doživetij. Milo in lahko noč."
Takoj potem pa še pokliče: "Imate fanta?"
Se smejeva.
Sklene: "To je bilo zmagoslavno. Stavek večera ..."
Pol ure potrebujem, da se pripravim za spanje. Adrenalin mi dela, polna sem srečnega razburjenja, vesela in izpolnjena.
V spanju pa kot otrok podoživljam utripe sinočnjega druženja. Celo smejem se. Zjutraj se zbudim navsezgodaj. Kličem prijateljico, da ji povem, kako sem srečna ... In spet klepetava in se smejeva.
Prijateljice so pomembni ljudje v življenju ženske. In prijateljstvo je tudi ljubezen.
Preden se posvetim tem čudovitim osebam, ki jih imam v sedanjem življenju, se bom vrnila v najbolj zgodnje otroštvo in tam začela. Z izkušnjami druženja s punčkami, dekleti in ženskami.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču