Veliko časa je minilo, odkar sem napisala svojo zadnjo kolumno, in vprašanje, ali bi se tega spet lotila, ne bi moglo priti ob bolj primernem času.
Čeprav mi je takrat malo odleglo, da mi ni bilo več treba nenehno tuhtati, kaj bi napisala, sem sčasoma začela pogrešati vsakotedensko kopanje po sebi, da bi našla misli, ki so se me najgloblje dotaknile in me najbolj zaznamovale. Ostala sem brez ogledala, ki so mi ga nastavile. Kajti ko teden za tednom beležiš, kaj te vznemirja, navdušuje, bremeni in navdihuje, sčasoma ugotoviš, okoli česa se ti pravzaprav vrti življenje. In od tega pa do sklepa, kaj te žene in zavira, je samo korak.
Ko sem s pogledom potovala po naslovih svojih kolumn ali izsekih iz besedila, me je presenetilo, da sem se najbolj obremenjevala z rečmi, za katere sem zgolj tu in tam posumila, da bi mi znale resno škodovati, a si nikoli nisem upala priznati, da so mi tako pomembne in da imajo name tako močen vpliv. Da jim namenim toliko časa in energije. Šele ko sem imela pred seboj dokaz, črno na belem, celo natisnjen v toliko in toliko izvodih, sem morala potegniti glavo iz peska in si reči: Punca, nekaj bo treba spremeniti.
Kar hočem reči, je, da po tej izkušnji pisanje 'dnevnika' v kakršnikoli obliki priporočam vsakomur. Šele ko si dovoliš srečanje s sabo in se zares spoznaš, lahko začneš ravnati tako, da boš rasel, in ne hiral.
Vesela sem, da sem dobila priložnost, da to znova redno počnem. Čeprav se zavedam, da bi moralo biti dobro počutje moja največja motivacija, priznam, da brez prisile ne bi šlo; pri nekaterih rečeh tako rada iščem izgovore. Toda še posebej bom vesela, če bom s katero svojo mislijo spodbudila tudi vaš razmislek, o čemerkoli že pač. Hvala skratka, da sem lahko spet z vami.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"