Primož Suhodolčan napisal resnično pravljico o slovenskem hokejistu Anžetu Kopitarju

Anže Kopitar je najuspešnejši slovenski hokejski igralec, prvi, ki je zaigral v severnoameriški profesionalni hokejski ligi NHL. Poleti je izšla slikanica o njem Anže, ledeni kralj. Zvezdniku na čast jo je spisal kralj domačega mladinskega leposlovja, avtor uspešnic, kot je Košarkar naj bo!, podjetnik in pisatelj, tisti, ki je vsemu kos, o čemer se boste prepričali tudi v tem pogovoru, legendarni Peter Nos, pardon, Primož Suhodolčan.

Ko človek pregleda vašo bibliografijo, je na prvem mestu knjiga Košarkar naj bo iz leta 1994, ki je štirikrat zapored dobila priznanje moja najljubša knjiga (1999, 2000, 2001 in 2002), potem pa še zlato priznanje (2008). Je vaš oče, pisatelj Leopold Suhodolčan, za vas rekel, pisatelj naj bo?

No, tu je še zbirka Pozor, pravljice, ki je tudi trikrat dobila priznanje moja najljubša knjiga. Pisatelj naj bo? Niti ne, živel pa sem v okolju, ki me je k temu spodbujalo. Mama je bila knjižničarka, bibliotekarka, neverjetni leksikon znanja in vedenja, igralka ... Oče je bil ravnatelj, pisatelj, urednik, scenarist, režiser, scenograf, eden od ustanoviteljev bralne značke ... Staršema sem neizmerno hvaležen, da sta pustila moji domišljiji prosto pot. Sam sem ogromno bral. V tistih časih je bila knjiga edino okno v svet. Doma smo imeli celo steno leksikonov, podatkovnikov, enciklopedij, različnih tako imenovanih poljudnoznanstvenih knjig, kajti znanje in vedenje je bilo takrat, pred davnimi časi, dostopno samo tako. Bil pa sem zelo radoveden otrok, in ker sem vedno kaj spraševal, so mi govorili – poglej v knjigo. Bral sem in bral, na primer znameniti leksikon Cankarjeve založbe s sovo na naslovnici sem prebral od prvega do zadnjega gesla, po abecedi, pa ne enkrat.

Danes otroci še v petem razredu ne znajo tekoče brati, kaj menite o tem?

Znajo pa napisati SMS v nekaj sekundah. Tako kot so rekli stari Rimljani – časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Zavedati se moramo, da so danes drugačni časi, drugačne percepcije, drugačni interesi. Svet se spreminja iz ure v uro, zdaj skorajda že v minuto in razumeti moramo nove generacije. Še Aristotel in stari Egipčani so govorili, kako mladina ne spoštuje nikogar, kako bo vse šlo v maloro ... pa svet še vedno stoji in se vrti. Mladi vedno razmišljajo drugače, a to ne pomeni, da razmišljajo narobe. Pa vendar bodo vedno z njimi ostale iste osnovne stvari – veselje, žalost, jeza, ljubezen, družina, sreča, prijatelji ... Verjamem, da smo ljudje še vedno socialna bitja, vseeno, na kaj smo ali bomo priklopljeni in koliko telefonov imamo v žepu.

Po gimnaziji na Ravnah ste šli študirat novinarstvo na FDV in vendar, čeprav je bilo pred letom 2000 novinarstvo še spoštovan in razmeroma dobro plačan poklic, se niste odločili zanj, temveč ste odprli svoje podjetje. Kako je prišlo do tega poslovnega preskoka v vaši glavi ali naj rečem preroškega uvida v nove, za pisce slabše čase?

Po horoskopu sem dvojček, tak sem, da me zanima marsikaj v življenju. V osemdesetih letih sva s prijateljem začela prodajati orodje na bolšjem trgu v Ljubljani, vsako nedeljo. Prodajali smo novo in staro orodje, pa tudi vse drugo, kar smo našli, ter tako ves teden od tega lepo živeli. Novinarstvo od takrat ni bilo več na prvem tiru. Konec osemdesetih sva s kolegom potem odprla še videoteko, videokasete so bile takrat vroča roba. Leta 1989 sva nato ustanovila še podjetje in prihodnje leto bomo praznovali 30-letnico.

Pisateljsko kariero ste začeli kot nadaljevalec očetove detektivske dediščine o Naočniku in Očalniku. Kako je prišlo do tega?

Neprekosljiva detektivska svetovalnica je bila kontaktna rubrika v takratnem Pionirskem listu, kjer so objavljali tudi kratke detektivske zgodbe. Poudarek pa je bil na pismih bralcev. Naočnik in Očalnik sta reševala probleme mladostnikov na zabaven, detektivsko raziskovalen način. Dobivali smo kupe pošte, nekdo je recimo napisal: »Moja punca ima fanta, kaj naj storim?« Začelo se je, ko je oče februarja 1980 umrl, jaz pa sem takoj zatem odšel v Ljubljano na Pionirski list. Rekel sem: »Dober dan, jaz sem ta in ta in bi očetovo svetovalnico pisal naprej.« Urednik, Valter Samide, me je čudno gledal, ampak je vseeno rekel, no, pa poskusi. Detektivsko svetovalnico sem potem pisal deset let, več kot 200 nadaljevanj. To je bila ena od najbolj branih rubrik. Enaka zgodba je bila s Cicibanom, zanj je oče pisal Petra Nosa. Šel sem do legendarnega Boža Kosa, ista zgodba. Tu sem! Lahko pišem? Daj, je rekel Božo. Petra Nosa sem potem pisal 14 let in še danes je velika uspešnica.

Peter Nos je tisti, ki je vedno vsemu kos, nastal je po vaši podobi. Blagor očetu, ki ima takega sina. Ste kaj razmišljali, da bi lahko napisali vzgojni priročnik za starše, ki se vsak dan potijo in izgubljajo živce z otroki, pa ne dosežejo takih rezultatov, kot jih je vaš oče ...?

Tudi moja starša sta izgubljala živce z mano, nikoli nista vedela, ali bo hiša še stala, ko bosta prišla domov, kar naprej sta se spraševala, kaj je pa Primož danes ušpičil ... Ja, precej prask sem že nabral, tu imam eno, pa tu in tu, te so nove sveže kolesarske – 'downhill odličja', ko sem naletel na električnega pastirja, tule sem jih s kladivom dobil, tule me je pa netopir ugriznil v glavo ... Nekoč sem ponoči ujel netopirja, ker nisem mogel spati in mi je bilo dolgčas. Dal sem ga v papagajevo kletko, bila je pač prazna, ker mi je papagaj ušel. Ampak čez dve noči sem netopirja izpustil, ker nisem mogel poslušati njegovih nočnih zvokov.

Kako je sploh prišlo do te nenavadne serije zgodb o slovenskih športnikih?

Začelo se je z Lipkom, maskoto naše košarkarske reprezentance za EuroBasket 2013, ko je bilo evropsko prvenstvo v košarki v Ljubljani. Imeli so maskoto, niso pa imeli zgodbe. Prijavil sem se na razpis in bil izbran. Prva knjiga iz te serije je bila Lipko in KošoRok, je bila velika uspešnica, 15 tisoč prodanih izvodov! In potem smo šli naprej. Tina Maze je ravno končevala kariero in sem rekel, Tina je tako rekoč moja soseda, rojen sem bil v Črni, kot majhno sem jo videl, kako je trenirala. Nastala je Tina in medvedja moč, spet uspešnica, izdali smo jo tudi v angleščini in nemščini. Nato se je zgodil še Goran Dragić. Takrat sem pobasal svoje knjige in se odpeljal na Roglo, kjer je imel Goran košarkarski kamp za mlade igralce, in ga poiskal. Rekel sem mu, to bi naredil, prav je tako, na tvojo čast in spodobi se. Ja, seveda! Najprej bo knjiga, potem pa še zlata kolajna na evropskem prvenstvu, sem mu rekel … Malo me je čudno gledal, ampak je bil vseeno takoj za. Potem sem ga omehčal še z naslovom Goran – Legenda o zmaju in bili smo zmenjeni. Moja napoved se je z zlato kolajno potem tudi uresničila.

Kako pa sta se seznanila z Anžetom Kopitarjem?

Z Anžetom je trajalo malo dlje, do njega ni bilo mogoče tako preprosto priti, ker je bil v ves čas Ameriki. Najprej sem šel do njegovih staršev, potem do starih staršev. Tudi babica mi je veliko pomagala pri zbiranju podatkov. Njegovi začetki na ledu pa so skorajda že urbana legenda. Dedek je po travniku polil vodo, da je zaledenel, babica pa je z Anžetom igrala hokej. In tako je res bilo. Kot je zapisano v podnaslovu, je ta knjiga vendarle resnična pravljica. Vse, kar piše v tej knjigi, je resnica, čeprav malo pravljična. Najpomembnejše pa je bilo ekipno delo. Precej usklajevanja, sodelovanja in pravih besed, zato smo delali dve leti. Pa nič zato, zame kot avtorja je to izzivalno pohvalno. Nazadnje je potem obveljala šele 57. verzija, ker smo hoteli narediti res dobro. Tako pač gre, pomemben pa je bil končni rezultat – Anže je bil vesel, njegova družina in ekipa so bili zadovoljni, v naši ekipi smo si čestitali in zdaj se veselim, da bodo svoje povedali še bralci.

Kakšna je bila Anžetova vloga pri pisanju, vam je dal proste roke ali je postavljal pogoje, kot je za športnike značilno.

Anže je želel, da poudarimo ekipo, da povemo, da brez celotnega moštva zmage ni, kar je seveda zelo res. Zraven smo vključili še Kopitarjevega psa Gustla, ki je pravi magnet in usmerja zgodbo. Gustl je Kopitarjev pes pasme goldendoodle, zlatokoder, ki je križanec med zlatim prinašalcem in kodrom. Los Angeles Kingsi imajo celo posebno tekmovanje, na katerem gledalci izbirajo, kateri od igralcev ima najlepšega in najbolj prikupnega psa. Gustl je zelo priljubljen in ima svoj profil​ na Twitterju. Anže in Gustl imata celo svojo zbirateljsko figurico.

Kaj pomeni, da je treba igrati 'po dlaki navzdol'?

To pomeni, da moraš igrati z ekipo na tak način, da nikogar ne ščipa, ne cuka, ne vleče, ampak da vse gladko teče. Anže je na ledu potrpežljiv in hiter hkrati, njegova igra je videti enostavna, prijetna za oko, obenem pa je zelo učinkovita. Sicer ne bi osvojil dva Stanleyjeva pokala in dobil še veliko drugih priznanj. Anže vedno najde pravo rešitev. Pač, po dlaki navzdol, tako kot znajo samo mojstri.

Ste med najproduktivnejšimi slovenskimi pisci in drugi najbolj brani pisatelj takoj za Deso Muck, čeprav pišete v prostem času. Jeste kakšne čudežne tablete, superživila?

Meni se pa zdi, da sem še preveč len. Ampak tako smo pač narejeni, cela moja družina je bila drugačna. Na Fari na Prevaljah, kjer sem odraščal, je Marko Pogačnik, zdravilec Zemlje, izmeril posebne energije vode ... V 30 hišah je bilo polno umetnikov, znanstvenikov, mislecev in še marsikdo. Kaj pa veš, mogoče je pa res kaj na tem. Poleg tega imamo Korošci toliko svinca, železa, radona, težkih kovin in vsega drugega v sebi, da bi še atomsko vojno preživeli. Zato ne potrebujemo kakšnih posebnih prehranskih dodatkov, da bi imeli dovolj energije.

Ste pisatelj, podjetnik in športnik. Tudi zgodba o ravenskem bazenu je zanimiva, tistem, ki so ga zgradili kot tank za vodo za primer požara v ravenski železarni in s tem ubili dve muhi na en mah.

Ja, ta je bil zgrajen leta 1965, zdaj imamo sto metrov stran tudi olimpijskega, mimogrede, Ljubljana ga še nima. Vsaj nekje pa jih že dolgo prehitevamo, če že hitre ceste ne moremo dobiti. Dve minuti imam iz hiše do bazena, planine imam za hišo. Tam je Peca, Uršlja gora ...

Prihodnje leto boste stari 60 let – načrtujete kakšno veliko praznovanje ali so vam ta odveč?

Ojoj, ali res? Toliko?! Skorajda sem pozabil. (Po koroško: »Pol pa terc pa gmajtn!«*) No, kakšen piknik pa že bo!

*No, zdaj si pa še vesel. Beseda »terc« pa ni prevedljiva. Ima pa zelo pozitiven naboj. In to je oseba, ki razmišlja po svoje, ne glede na vse.

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del