Pri založbi Mladinska knjiga so v teh dneh izšli spomini avtorice Tare Westover z naslovom Osvobojena, ki se zdi še kako aktualna za trenutni čas, ko se vsi še toliko bolj zavedamo pomena osebne svobode.
Kratek opis
Tara je odrasla v posebni ameriški družini: oče avtoritativen, karizmatičen verski gorečnež, mama tiha, sposobna ženska z zdravilskim darom in Tara kot najmlajša od sedmih otrok, ki so se vsi rodili doma, niso hodili v šolo in dolgo niso imeli niti rojstnih listov. Živeli so na hribovski kmetiji in delali na očetovem odpadu, prepuščeni njegovi svojeglavosti in nezaupanju do družbe. Toda z Indijanske princese, divje gore, pod katero je odraščala, je Taro vabil drugačen svet, ki ni živel po verskih dogmah njenega očeta: svet, v katerem se ljudje niso pripravljali na konec sveta, ampak so se družili, hodili v knjižnice, gledališče ... in v šolo. Na lastno pest in z neverjetno zagrizenostjo je naredila sprejemni izpit in s 17 leti prestopila prag univerze. In spoznala, zakaj lahko izobrazbo enačimo s svobodo.
Kot 30-letna doktorica zgodovine z britanskega Cambridgea je napisala spomine na odraščanje, ki bralcu jemljejo sapo. Postali so velika svetovna uspešnica in se uvrstili med knjige leta 2018. V izkušnji izolacije, ki se je zarezala v naša življenja, je njihovo sporočilo še jasnejše: kako neprecenljiva je svoboda znanja, gibanja, dela, mišljenja in izražanja lastnega mnenja.
Knjigo Osvobojena avtorice Tare Westover lahko naročite tudi TUKAJ.
Odlomki iz knjige
"Tistega kosila se nelagodno jasno spominjam. Spomnim se lepljivega duha gorovja obare s krompirjem in cingljanja ledenih kock v visokih kozarcih, zarošenih v vročini. Mati me je poslala pomivat posodo, ker je bila takoj po kosilu namenjena v Utah k drugi babici na posvet zaradi težavne nosečnosti. Rekla je, da se morda ne bo vrnila ob času večerje, vendar so v zamrzovalniku hamburgerji.
Spomnim se, da sem se celo tisto uro smejala. Oče je ležal na tleh in zbijal šale o odloku, ki je začel veljati pred kratkim v naši vasici. Potepuški pes je namreč oklal nekega fanta in vsi so bili na nogah. Župan je odločil, da sme po novem imeti vsaka družina največ dva psa, čeprav popadljivi pes sploh ni imel lastnika.
"Ti socialisti so genijalci," je rekel oče. "V dežju bi se utopili, ko bi zijali gor v nebo, če jim človek ne bi postavil strehe nad glavo." Tako zelo sem se smejala, da me je bolel trebuh.
Ko je Luke z očetom odšel nazaj na pobočje in pripravil rezalnik, je že čisto pozabil na polito gorivo, toda ko si ga je oprl na bok in ga prižgal, so iz drobcene iskrice bruhnili plameni in zajeli njegovo nogo.
Del, ki smo si ga najbolj zapomnili in ga tolikokrat obnavljali, da je prešel v družinske anale, je bilo dejstvo, da Luke ni mogel sleči z bencinom prepojenih kavbojk. Kot vsako jutro jih je zavezal z vrvico za baliranje sena, ki je bila gladka in spolzka, zato si je hlače zategnil z mornarskim vozlom. Obuvalo mu prav tako ni bilo v pomoč, nosil je namreč okorne škornje z jekleno kapico, ki so bili tako uničeni, da jih je že nekaj tednov zjutraj pritrdil na noge z izoliranim trakom, zvečer pa sezuval z žepnim nožem. V nekaj sekundah bi lahko prerezal vrvico in se znebil škornjev, vendar je ponorel od panike in stekel. Dirjal je kot preganjan jelen in raznašal ogenj po poljih kadulje in divjega žita, ki so bila v vročem poletju že dodobra izsušena in krhka.
Zložila sem umazan posodo na kup in ravno točila vodo v kuhinjsko korito, ko sem zaslišala - predirljiv, zadušen krik, ki se je dvigal in upadal. Ni bilo dvoma, da je človeški. Nisem še slišala živali, ki bi tako zavijala.
Stekla sem ven in zagledala Luka, kako šepa po travi. Kriče je poklical mater in se zgrudil. Šele takrat sem videla, da leve hlačnice ni več, ker se je scvrla. Noga je bila ponekod sivo modra, rdeča in krvava, drugje belkasta in mrtva. Okoli stegna in meč so se nežno ovijali papirnati trakovi kože, kakor bi se cedil vosek s cenene sveče."
Spomini avtorice Tare Westover so kot nalašč za trenutni čas, ko smo vsi izkusili, kakšen je svet, ko nam vzamejo našo osebno svobodo in se vsak na svoj način spopadali z novo normalnostjo, ki je do tedaj še nismo poznali, saj česa takšnega še nismo izkusili. In kot je lucidno zapisala avtorica 'Preteklost je bila prikazen, nesnovna, brez moči. Odločilna je bila prihodnost.' Če kdaj, potem je vsekakor to poletje pravi čas, da vzamete v roke knjigo Osvobojena, saj jo boste v tem trenutku, ko so občutki karantene in omejevanja osebne svobode zaradi koronavirusa še zelo živi, brali s povsem drugačnimi očmi, kakor bi jo brez te dragocene izkušnje. Popeljala vas bo v svet, ki je tako zelo drugačen in v vas odprla nešteto novih vprašanj, ki si jih do tedaj verjetno niste še nikoli zastavili.
