Priporočilo za poletno branje: Jaz Elton John

V njej britanski glasbenik, ki se lahko pohvali s 26 zlatimi, 38 platinastimi ali večkrat platinastimi albumi in enim diamantnim albumom, izjemno iskreno in nadvse duhovito poda svojo zgodbo.

Elton John, ki se je rodil kot Reginald Dwight, se lahko pohvali z dosežki, ki jim ni para. Je eden izmed najbolje prodajanih solističnih izvajalcev vseh časov, ki je za svoje delo prejel tudi številne nagrade, med drugim 6 grammyjev, 13 nagrad Ivorja Novella in eno nagrado brit, leta 2018 pa so ga razglasili za najuspešnejšega moškega solističnega izvajalca v zgodovini Billboardove lestvice najboljših 100. Njegovo življenje je izjemno, njegovih sedem desetletij (doslej) pa polnih neverjetnih vzponov in padcev.

Karizmatični britanski glasbenik se v svoji prvi uradni biografiji spominja odraščanja v londonskem predmestju Pinner, kjer je kot mlad pegast fantič sanjal težko uresničljive sanje – postati pop zvezdnik. Pri triindvajsetih so se mu sanje uresničile – imel je svoj prvi nastop v Ameriki, kjer je pred občinstvo stopil v živo rumenih delovnih hlačah, majici, posuti z zvezdami, in težkih čevljih s krili.

Takrat se je rodil Elton John, kontroverzni glasbenik, ki je za vedno spremenil glasbeni svet.Jaz je poln dramatičnih dogodkov, od prvih neuspehov Eltonovega sodelovanja s komponističnim partnerjem Berniejem Taupinom do izbruhov jeze, ko je bil že superzvezdnik z uspešnicami na vrhovih lestvic; od prijateljevanja z Johnom Lennonom, Freddiejem Mercuryjem in Georgeem Michaelom do disko plesa s kraljico; od poskusov samomora do skrite zasvojenosti z drogami, ki ga je držala v krempljih več kot desetletje.

Poleg opisov zakulisnega dogajanja na turnejah Elton kot znani ozdravljeni odvisnik strastno piše tudi o očiščenju od drog in ustanovitvi svoje fundacije za aids, s katero je za boj proti virusu hiv zbral več kot 450 milijonov dolarjev. Opisuje, kako je našel pravo ljubezen, kako je dopustoval z Versacejem in pel na pogrebu princese Diane. Govori o svoji ljubezni do nogometa in kričečih oblačil, razkrije pa tudi precej podrobnosti o svojem odnosu z možem Davidom Furnishem in natančno opiše trenutek, ko je ugotovil, da želi biti oče. S tem pa se je, kot pravi sam, njegovo skoraj urejeno življenje znova obrnilo na glavo. Jazje zabavno smešna, razvedrilna in občasno globoko ganljiva pripoved, ki bo bralce popeljala na intimno potovanje z živo legendo.

Za pokušino si preberite odlomek iz knjige:
 
Glasba te torej vedno preseneča, a po petdesetih letih začneš razmišljati, da se med koncertom ne more zgoditi nič več presenetljivega. Hitro se ujameš v razmišljanju, da si na odru naredil bolj ali manj vse, kar je možno, razen da sestegneš in umreš. Nastopal sem trezen, nastopal sem pijan in –naj me bo sram –nastopal sem zadet kot mina. Odigral sem koncerte, ob katerih sem bil vzhičen, kolikor je človeško sploh mogoče, spet drugič sem se mukoma prebijal skozi nastop.Na klavirje sem igral, na klavirje sem skakal, s klavirjev sem padal, klavir sem porinil v množico, ob tem zadel enega od obiskovalcev in se mu v preostanku večera ves iz sebe opravičeval. Igral sem s svojimi idoli iz otroštva in nekaterimi največjimi umetniki iz zgodovine glasbe. Igral semz ljudmi, ki so bili tako brezupni, da sploh ne bi smeli biti na odru, in s skupino slačifantov, oblečenih v skavte. Nastopal sem oblečen v žensko, mačka, miško Mini, Jako Racmana, pravljičnega generala, mušketirja in travestita, zelo redko pa sem koncertiral oblečen kot običajno človeško bitje. Nastopal sem na koncertih, ki so jih prekinili bombni preplahi, koncertih, ki so jih prekinili študentski protesti proti vojni v Vietnamu, in koncertih, ki so bili prekinjeni zato, ker sem v ihti odvihral z odra, nato pa hitro pricapljal nazaj, osramočen, ker sem izgubil živce.V Parizu so me obmetavali s hrenovkami. V Severni Karolini me je, oblečenega v ogromnega piščanca, zadela pipa za kajenje hašiša in sem izgubil zavest –ostali člani skupine so mislili, da meje nekdo ustrelil –,nekoč pa sem pritekel na oder,oblečen v gorilo, ko sem hotel presenetiti Iggyja Popa. To je bila ena od mojih slabših zamisli. Bilo je leta 1973. Prejšnji večer sem bil na koncertu skupine The Stooges in to je bilo najboljše, kar semkdaj videl – nekaj povsem drugega od moje glasbe, a neverjetnega, energičnega, že ob samem hrupu, ki so ga ustvarjali, in Iggyju, ki je plezal naokrog kot Spiderman. Zato sem sklenil, da naslednji večer grem še enkrat, ker so en teden vsak dan nastopali vklubu Richards v Atlanti. Pomislil sem, da bi bilo zabavno, če bi si izposodil kostum gorile in med nastopom pritekel na oder; kar tako, da bi prispeval k splošnemu kaosu in anarhiji. Namesto tega sem dobil pomembno lekcijo za življenje, ki se glasi: če načrtuješ, da boš tekel na oder,oblečen v gorilo,in nekoga presenetil, vedno prej preveri, da oseba, ki jo presenečaš, pred nastopom ni vzela toliko LSD-ja, da ni sposobna ločiti med kostumom gorile in pravo gorilo. To sem ugotovil v trenutku, ko moje pojave niso pozdravile salve smeha, pač pa Iggy Pop, ki je kričal in se v strahu pred menoj stiskal v kot. Temu je hitro sledilo spoznanje, da nisem več na odru, pač pa z veliko hitrostjo letim po zraku. Ko je eden od članov The Stoogesov začutil, da mora odločno ukrepati, je prenehal igrati, me zgrabil in vrgel v množico... 

Knjigo lahko naročite tukaj.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol