Prof. dr. Matjaž Bunc, dr. med: "Kot narava ženske je mogoče tudi žensko srce bolj nežno"

Prof. dr. Matjaž Bunc, dr. med: "Kot narava ženske je mogoče tudi žensko srce bolj nežno" (foto: PREDDY) PREDDY
Vir: Jana
12. 1. 2019

Vrhunski interventni kardiolog, profesor, doktor znanosti, mož, oče, sproščen, zgovoren in preprost človek.

Prof. dr. Matjaž Bunc, dr. med., je v UKC Ljubljana uveljavil številne nove metode, med drugim tudi vstavljanje srčnih zaklopk brez operacije skozi stegensko arterijo, in nekaterim bolnikom tako sploh omogočil zdravljenje, drugim skupinam bolnikov pa je s tem prihranil klasične operacije, jim omogočil hitro okrevanje in boljšo kakovost življenja.

Ste interventni kardiolog, kdo so vaši bolniki?

To je zelo pestra populacija. Okvirno jih razdelimo na urgentne bolnike, to so na primer bolniki z miokardnim infarktom ali pa bolniki, ki imajo nenadno poslabšanje že prej znane bolezni srca, kot so recimo bolezni zaklopk ali motnje srčnega ritma. Druga skupina bolnikov pa so kronični bolniki, pri katerih so težave dolgotrajne, nastanejo kot posledica bolezni srca in močno okrnijo kakovost življenja, npr. bolniki s kronično slabo prekrvavitvijo srčne mišice, bolniki s povišanim arterijskim pritiskom.

V zadnjem desetletju je katetrska kardiologija doživela pravo revolucijo, slovenski strokovnjaki ste napredku sledili in ga hkrati soustvarjali. Kaj bi omenili kot glavni preboj?

Res je. Zadnji desetletji sta v znamenju hitrega napredka in razvoja novih tehnik zdravljenja srčnih bolnikov s t. i. perkutanimi posegi. Eno tako prelomnico prav gotovo pomenijo začetki vstavljanja aortnih zaklopk skozi žilo brez operacije. To se je začelo leta 2002 in od takrat smo priča velikemu razcvetu različnih perkutanih metod. Vzporedno s tem se razvijajo tudi najrazličnejše naprave in pripravki za zdravljenje bolnikov, tako za zdravljenje mitralne zaklopke, nekaj pa tudi za zdravljenje trikuspidalne in pulmonalne zaklopke. Vse te zaklopke se da že danes perkutano zdraviti, kar je ogromen razvoj kardiologije.

So se pa nekatere metode pokazale kot bolj klinično primerne, recimo perkutana implantacija aortnih zaklopk, ki je anatomsko in za samo implantacijo dokaj preprosta in je v svetu doživela velik razcvet. Potem so metode na mitralni zaklopki, mi imamo za zdaj v uporabi mitralno sponko, ki jo pri določeni skupini bolnikov implantiramo. Ta poseg je bolj zahteven in zato ni primeren za vse paciente. Zdaj poskušamo implantirati tudi celotne mitralne zaklopke. In tu je tehnološki razvoj izjemen. Tudi naš UKC Ljubljana bo vključen v mednarodno študijsko mrežo.

Smo pa pri tej metodi za zdaj še zadržani, saj je treba natančno ugotoviti, kakšna je korist za bolnika pri tem zdravljenju. Še bolj zahtevno pa je perkutano zdravljenje trikuspidalne zaklopke. Za zdaj torej najpogosteje izvajamo perkutano zdravljenje aortne zaklopke, letos smo opravili že 110 perkutanih implantacij aortne zaklopke, prihodnje leto predvidevamo, da bo takih posegov že 160. Kar je za center naše velikosti zelo velik in spoštljiv obseg.

Kaj te spremembe tehnologije zdravljenja pomenijo za bolnike?

Perkutana vstavitev aortne zaklopke je zelo velik napredek za bolnike. Metoda je občutno manj invazivna in pravzaprav je nastala kot odgovor na potrebe najbolj rizičnih bolnikov, za katere bi bil klasičen operativni poseg preveč tvegan in zanje ni bilo primerne metode zdravljenja. Namesto da bi pri teh bolnikih odpirali prsni koš in jih operirali, gremo do srca skozi žilo na nogi.

Na stegenski arteriji naredimo zelo majhen rez in skozi to odprtino pripotujemo do srca, vstavimo zaklopko na mesto stare aortne zaklopke, ki novi služi kot sidrišče. Celoten postopek, razen same priprave bolnika, traja le slabe pol ure. Potem lahko bolnika, če nima dodatnih bolezni, v istem popoldnevu mobiliziramo in praviloma lahko v 48 do 72 urah odide domov. Če poseg uspe, ta bolnik čez dva dni hodi naokoli, kot da ni bilo nič in ne potrebuje nobene posebne zdravstvene nege.

V primerih, ko je treba zamenjati več zaklopk ali namestiti še kakšen koronarni obvod, pa ima srčna kirurgija še vedno prednost. Kirurgi in interventni kardiologi za vsakega posameznega bolnika poiščemo najboljše načine zdravljenja.

Ali imajo odrasli srčni bolniki pri nas torej na voljo vse »kar imajo veliki«? Bi denimo ob infarktu v Ljubljani dobila enako dobro zdravstveno obravnavo kot v Münchnu?

Imamo dobre klinične poti za obravnavo urgentnih bolnikov, vendar morajo biti pozorni na težave s srcem in čim prej poiskati zdravniško pomoč. Kar pa se tiče kroničnih bolezni srca in ožilja, imamo zaradi staranja prebivalstva več generacij z enakimi zdravstvenimi težavami. in to je čedalje večje breme. Dejstvo je, da vsi bolniki v vsakem trenutku ne morejo dobiti vsega. Pri določenih zdravstvenih stanjih bodo vedno čakalne vrste, bistveno je, da dobro prepoznavamo, kaj je življenjsko ogrožajoče in kaj ni. Čakalne dobe niso le naša nacionalna posebnost, so realnost tudi drugje po svetu. Bolj ko se diagnostika izboljšuje in odkrivanje bolezni povečuje, večji je pritisk na končnega izvajalca, zdravnika, ki potem poseg opravi.

In najzahtevnejši primeri slej kot prej končajo pri nas v UKC Ljubljana. Poleg tega pa mi vsi izvajamo še redni program, ki je ekonomska osnova delovanja institucije. Težava je, da so zmogljivosti preprosto premajhne in ne sledijo potrebam. V UKC Ljubljana, na kliničnem oddelku za kardiologijo interne klinike, je trenutno okoli 30 specialistov kardiologov, za normalno izvajanje dela pa bi jih potrebovali 45. Na vprašanje, ali lahko srčnemu bolniku v tujini ponudijo več kot doma, pa lahko z vso odgovornostjo odgovorim, da smo najmanj primerljivi, v določenih stvareh pa celo boljši kot drugi v Evropi in svetu. Namreč v eni inštituciji povezujemo vsa vrhunska znanja in jih integrirano ponujamo bolnikom.

Tukaj je zelo pomembno sodelovanje z odličnimi kardiovaskularnimi kirurgi. Ker pri nas sorazmerno malo število ljudi opravi res veliko število posegov, pomeni, da smo tudi dobro usposobljeni, tudi za najbolj kompleksne primere. Sledimo vsem najnovejšim smernicam v kardiologiji, sodelujemo pri njihovem oblikovanju. Trenutno ni posegov na področju kardiologije, ki jih mednarodna priporočila obravnavajo in jih v Ljubljani ne bi izvajali. Bolnikom lahko zato učinkovito pomagamo.

Gotovo je pri izvajanju zahtevnega kliničnega dela pomembno tudi sodelovanje med zaposlenimi?

Na kliničnem oddelku za kardiologijo imamo pod vodstvom prof. dr. Matjaža Šinkovca dobro sodelovanje med usmerjenimi specialisti in ustrezno uravnoteženost aktivnosti. Pri zelo kompleksnih primerih zdravljenja se lahko zanesemo na specialna znanja sodelavcev, pri izvajanju posegov in celostne obravnave bolnikov pa tudi na negovalno osebje in medicinske sestre s posebnimi znanji. Odlične rezultate tako po vsebini kot obsegu dela pa lahko dosegamo le s strokovnostjo in veliko požrtvovalnosti vsega osebja klinike.

Kaj pa otroška srčna kirurgija?

To je zelo občutljivo področje. Če vam iskreno povem, sem zaposlen v UKC, pa mi ni jasno, kaj se je tam pravzaprav zgodilo, da je do tega sploh lahko prišlo. Vendar je v tako majhnih okoljih, kot je Slovenija, realno težko pričakovati, da bomo imeli za prav vsa področja lastne usmerjene specialiste. Najpomembnejše je, in za to je treba poskrbeti, da imamo ekipo, ki zna speljati vso potrebno diagnostiko in bolnika usmeriti na pravo klinično pot. Če bolnika potem pošljemo na operacijo v priznani srčni center, je to samo dobro. Smiselna je pobuda o ustanovitvi regijskih centrov, kjer se udeležene države dogovorijo, katere specialne, redke primere bodo obravnavale za celotno regijo.

Pravite, da imajo odrasli srčni bolniki v Sloveniji na voljo vse ali več, kot bi imeli v razvitejših državah. Tudi sicer imajo zares bolni ljudje v našem sistemu, če le lahko v sistem vstopijo še pravi čas, za zelo nizek prispevek na voljo sodobna zdravila ter vrhunske zdravstvene time. In vendar smo do zdravstva pogosto zelo kritični. Kako to razumeti?

Problem medicine, sploh neželenih dogodkov je, da ne prenesejo statistike. Nekomu, ki je izgubil svojca, ne moreš reči, da je ob določenem zdravljenju umrljivost npr. dva odstotka, saj je zanj, ki je izgubil svojega bližnjega, smrtnost 100-odstotna. Čisto človeško je, da kadar zdravljenje ne uspe, čutimo določeno mero razočaranja, jeze in nerazumevanja, saj si vsak želi le, da bi šlo vse dobro. To je normalno in človeško. Ampak noben zdravnik ne dela z namenom, da zdravljenje ne bo uspelo. Takega še nisem srečal. In res je tudi, da ljudje veliko pričakujejo od sistema, po drugi strani pa sami za svoje zdravje pogosto ne naredijo dovolj. Tudi to je človeško in je treba razumeti.

Kot interventni kardiolog, profesor, raziskovalec delate veliko doma in v tujini, poučujete tudi sodobne interventne metode v celotni jugovzhodni Evropi in na zahodnem Balkanu. Predvidevam, da ste dobili kar nekaj mamljivih ponudb za službo v tujini.

Sem. Za vse nove metode moraš na šolanje v tujino, tudi sam sem odhajal na te treninge, in če bi gledal samo ekonomski vidik, bi že zdavnaj odšel. Vendar je celotna kakovost življenja v Sloveniji še vedno dobra. Seveda so pomanjkljivosti, ampak sam nikoli ne bi šel živet v puščavo zato, da bi imel desetkrat višjo plačo. Moj dom je tukaj in želim si, da v Sloveniji naredimo vrhunski center, ki bo v domačem okolju zadržal vrhunske strokovnjake, ki bodo zdravili domače in tuje bolnike. Da smo Slovenci sposobni velikih dosežkov, nam verjetno ni treba posebej poudarjati. Za to imamo vse možnosti in tudi znanje imamo, samo odločiti se moramo in se začeti v tej smeri razvijati. Če naši zdravniki z lahkoto dobijo službo v tujini, pomeni, da so dobri. Zakaj ne bi tem strokovnjakom omogočili, da svoj potencial uresničijo doma? In so ob tem seveda ustrezno nagrajeni.

Na vaši knjižni polici vidim med drugim knjigo z zanimivim naslovom Žensko srce. Za šalo ali tudi ne, v čem je v prenesenem pomenu žensko srce drugačno od moškega?

Kot narava ženske je mogoče tudi žensko srce bolj nežno. Drugače žensko srce nima posebnih specifik, se pa določene bolezni zaradi hormonskega stanja pri ženskah pojavljajo pozneje, recimo ateroskleroza v povprečju kar deset let pozneje. Pri ženskah sta pogosto problem tudi višji bolečinski prag in skrb za družino, zaradi česar niso posebej pozorne na pojav bolečine v prsih in pozneje pridejo po pomoč, zato imajo po nekaterih statistikah tudi večjo smrtnost pri koronarni bolezni kot moški, ki ob prvi bolečini obišče urgenco.

Za kar največkrat poskrbijo prav soproge?

Res je!

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografiji: Primož Predalič