Mati Terezija: Prostovoljstvo kot način življenja

Osebna izkušnja prostovoljstva doma in v tujini.

Moja prva močna izkušnja, povezana s prostovoljstvom, se mi je zgodila pri šestih letih, ko sem se pridružila skupini otrok iz naše župnije, ko smo skupaj z našo katehistinjo odšli na obisk ostarelim v bližnji dom upokojencev. Spomnim se tudi obiska Slovenskega misijonarja Klemena Štolcarja, ki je predstavil svojo misijonsko izkušnjo z Madagaskarja. Od tiste izkušnje sem z veseljem prisluhnila ljudem, ki so prihajali iz drugih držav in okolij, ki so nam bila tuja in oddaljena.

Od priprave paketov za misijonarje do ...

... srečevanja s slovenskimi misijonarji z vseh celin, zlagali smo revijo Misijonska obzorja, molili za misijonarje, pomagali kot prostovoljci ob romanju bolnikov in invalidov na Brezjah v juniju. Vse to smo počeli na misijonskem krožku na Teološki fakulteti. Decembra 1986 sem se udeležila Evropskega romanja zaupanja in sprave v Londonu, pod okriljem meniške ekumenske skupnosti iz Taizéja (Francija). Ko je romanje gostila Slovenija maja 1987, sem v naši župniji na Vrhniki pomagala sprejeti 50 mladih, ki smo jih gostili po družinah. Pri nas doma smo takrat sprejeli kar sedem mladih. Povabljeni smo bili tudi v Taizé – kraj, kjer se zbirajo ljudje z vseh koncev sveta, kjer človek začuti to človeško univerzalnost, kjer preprost način življenja ljudi druži v molitvi za mir in medčloveški solidarnosti. Tam je bilo tudi moje prvo srečanje z mladimi z vsega sveta in kjer so me mladi iz Indije prvič oblekli v njihovo tradicionalno žensko oblačilo, sari (šest metrov blaga).

V Taizé in na evropska srečanja sem po tej prvi močni in pomembni izkušnji vedno odhajala kot prostovoljka vse do današnjih dni z vmesnimi prekinitvami. Najprej kot prostovoljka udeleženka, pozneje pa kot spremljevalka in voditeljica mladih. Istega leta so v Ljubljano prišle na Ježico tudi Misijonarke ljubezni, ki jih je ustanovila sveta Terezija iz Kalkute, tudi graditeljica svetovnega miru in Nobelova nagrajenka za mir.

Zelo močna osebna izkušnja prostovoljstva je bila zame tudi pri delu z osebami s posebnimi potrebami v Skupnosti Barka v Franciji. Kar štiri poletja v času mojega študija sem opravljala delo asistentke v hišni skupnosti po imenu Potok (Le Ruisseau) v mestecu Compiègne, nedaleč od Pariza. Skupnost Barka deluje z dvema hišama tudi v Zbiljah v Sloveniji in je mednarodna skupnost. V skupnosti Barka sem preživela mesec dni kot asistentka tudi v Kalkuti v času svojega enoletnega prostovoljstva. Osebno sem se srečala z ustanoviteljem Taizéjske skupnosti, bratom Rogerjem, potem z ustanoviteljico Misijonark ljubezni, sveto Terezijo iz Kalkute, in tudi z ustanoviteljem Skupnosti Barka, Jeanom Vanierom. Iz vseh njih so žareli ponižnost, globoko spoštovanje do vsakega človeka in človeška dobrotljivost.

Na poti v Indijo

Misel na misijone me je spremljala ves čas. Šele po končanem študiju socialne pedagogike se mi je ponudila možnost za odhod v daljno Indijo za leto dni. Januarja 1994 je prišla k nam v župnijo misijonarka sestra (s.) Marija Sreš iz Indije in sem jo vprašala o možnosti enoletnega misijonskega prostovoljstva.

Odločitev je bila sprejeta. Ker pasem hotela čas čakanja na indijski vizum koristno uporabiti, sem pisala v Taizé in bratje so mi poslali hiter odgovor, da lahko pridem takoj v Pariz pomagat pripravljat novoletno Taizéjsko srečanje za mlade. Do novega leta sem pomagala pripravljati romanje zaupanja in sprave. Živela sem pri francoski družini blizu cerkve Notre Dame (Naša Gospa), delala pa sem na Taizéjskem sprejemnem centru, hodila po šolah, župnijah in skupnostih. Vmes sem dobila tudi indijski vizum in se tako v začetku januarja 1995 odpravila v Indijo in na bombajskem (danes mumbajskem) letališču me je pričakala sestra Marija Sreš s svojimi sestrami.

Prvi vtisi ob vstopu na indijska tla

Priletela sem v Indijo in zlahka opazila, da je to čisto drug svet, poln kontrastov, raznolikosti in drugačnosti. Najbolj me je šokirala razlika med bogatimi in revnimi, ki je bila očitna na vsakem koraku. Tudi razlike med kastami so bile opazne, predvsem v ruralnih predelih.

Na ulici so za ljudmi bele polti tekali otroci, saj so jim predstavljali potujoče banke, ki ti lahko ponudijo vse možne valute, od dolarja pa do marke. Indija je bila zame eno veliko učenje sprejemanja drugačnosti v vseh pogledih. Zrak je močno onesnažen, visoka vlaga in vročina ter čistoča in higiena po ulicah so človeku iz ekonomsko razvite dežele nekaj povsem nepredstavljivega. Vse smo prali na roke, težava privajanja uporabe vode namesto toaletnega papirja, prebavne motnje itd. Pri ljudeh, ki sem jih srečala v Indiji, sem občudovala, da so kljub materialni revščini veseli in nasmejani, kar je čisto nasprotje zahodnega sveta, ki kljub materialnim ugodnostim ne najde sreče in veselja nad življenjem.

Prostovoljno delo v Bombaju in Biharju

Prvi mesec sem preživela v Chesire homu, ki ga vodijo sestre misijonarke Jezusa Kristusa, ki jim pripada tudi Slovenka Marija Sreš. Sestre so skrbele za 50 fizičnih invalidov, moja naloga je bila, da sem bila preprosto z njimi. Pogovarjali smo se, imeli različne igre, razgibavanje in vaje ipd. Po programu sem od februarju do maja preživela v takratni indijski državici Bihar, v vasici Gomia, kjer so sestre skrbele za tuberkulozne bolnike in se ukvarjale z različnimi programi opismenjevanja in poklicnega usposabljanja za ženske. Pomagala sem, kjer je bilo najbolj potrebno.

Misijon je ležal na robu vasice, kjer večkrat ni bilo elektrike, ker so jo sosedje kradli s preprosto žico, voda je bila iz vodnjaka, hrana tipično biharska in predvsem hindujsko okolje z vsemi njihovimi navadami. Še živo imam v spominu zborovanje žensk vseh vasi v mestu, kjer smo zborovanje izkoristili tudi za protest in podporo ženski, ki je bila posiljena. Cela gruča žensk se je ustavila pred hišo posiljevalca in zahtevala sodni proces. Ženske so bile oblečene v prečudovite barvne sarije. Povsod, kamor smo prišli, so nam vedno postregli z obrokom riža, dala (leča) in nekaj zelenjave za prilogo.

Izkušnja v Kalkuti, jezuit pater Cukale in sveta Terezija iz Kalkute

Cel mesec sem v Kalkuti delala kot asistentka v Skupnosti Barka in čakala na posebno dovoljenje, ki sem ga poleg vizuma potrebovala za vstop v državico Meghalayo na severovzhodnem delu Indije. Čisto slučajno so mi sporočili, da je v Kalkuti tudi moj vrhniški rojak, jezuit, pater Jože Cukale.

Slučajno je prišel podaljšat vizum za Bangladeš, kjer je takrat deloval. Nekaj dni sva preživela skupaj v jezuitskem centru za duhovne vaje, eno uro z avtobusom iz Kalkute. Kar prileglo se je poklepetati po slovensko po dolgem času. Pater Jože takrat 80-letnik me je popeljal po Kalkuti in mi pripovedoval o svojem življenju ter mi odkrival indijski svet z očmi izkušenega misijonarja. Pater Jože mi je tudi pripovedoval o slovenski materi Tereziji, na katero smo preprosto pozabili. To je Slovenka Barbara Kajnč, ki je skupaj z Materjo Terezijo odšla v Indijo pri svojih 36 letih. Prvič sem obiskala materno hišo misijonark ljubezni v Kalkuti maja 1995, ko je goste osebno sprejemala še sama mati Terezija. Ko sem povedala, da prihajam iz Slovenije, me je mati Terezija nagovorila v srbščini in me popeljala po hiši. Srečanje je bilo preprosto in v sebi sem čutila globoko hvaležnost za tako veliko Ženo, ki je s svojim zgledom spreminjala življenja številnih po vsem svetu.

Med gorskimi plemeni

Končno je prispelo dovoljenje za državico Meghalaya in tako sem v začetku junija 1995 še s petimi loretskimi sestrami poletela iz Kalkute v glavno mesto Assama, v Guwahati, od tam pa še s terenskim avtomobilom štiri ure do glavnega mesta Meghalaye. Tam sem ostala do konca svojega bivanja v Indiji. Severovzhodni del Indije je čisto novi svet, na katerega sem se morala spet od začetka privajati. Tu prebivajo gorska plemena, ki so me ob prvem srečanju po videzu spominjala na Indijance iz Latinske Amerike. Živela sem na preprostem misijonu na podeželju po imenu Mendal, obdanem z riževimi polji in zelo dobrimi ter preprostimi ljudmi, živečimi v bambusovih hiškah.

Na misijonu sem pomagala v šoli in dijaškem domu in se večino časa ukvarjala z mladimi. Ljudje so mi prirasli k srcu in vedno, ko pomislim na Indijo, imam v mislih ta čudoviti predel Indije. Konec oktobra 1995 sem imela priložnost obiskati tudi slovenskega salezijanca, patra Pavla Bernika (78 let) v državici Nagaland, s katerim sem si dopisovala že v študentskih letih. Zadnja dva tedna mojega bivanja v Aziji pa sem namenila obisku misijonarke Frančiške Novak (80 let), ki je vse svoje življenje delovala na Tajskem.

Indija po Indiji

Od septembra 1996 delam z mladimi v Jegličevem dijaškem domu, ki deluje v okviru Zavoda sv. Stanislava. Naši mladi, naši bivši gojenci so dali pobudo, da bi radi tudi sami izkusili misijonsko prostovoljsko izkušnjo v Indiji, saj so vedeli, da sem tam sama preživela eno leto. Tako je po mojem magisteriju tudi s področja mednarodnega prostovoljstva (primerjalna analiza med Irsko, Dansko in Slovenijo) poleti 2001 odšla prva večja ekipa mladih v Indijo. V letih 2001–2005 smo projekt, ki se je razvil v program, izvajali v okviru Jegličevega dijaškega doma, leta 2005 smo projekt razširili na štiri države v okviru Misijonskega središča Slovenije.

V letu 2006 pa smo program poimenovali program POTA in ga začeli izvajati prek Mladinskega informacijskega centra (MIC), kjer deluje zelo uspešno še danes. Program sem pomagala vpeljati in razširiti v letih 2006–2008. Sama pa sem se med letoma 2000 in 2013 skoraj vsako leto med poletnimi počitnicami podala z mladimi za dva do sedem tednov na misijonske prostovoljske tabore v Indijo, Turčijo, Bolgarijo itd.

Besedilo: Mag. Marija Leskovec // Fotografije: Osebni Arhiv, Profimedia