Pri le 23 letih je pravkar izdala svoj prvenec Poletje v gostilni, kjer lahko spremljamo junakinjo Nastjo, študentko sociologije in slovenistike, ki si poskuša denar prislužiti s poletnim delom v srbski gostilni.
Kako to, da ste se odločili v svojem prvem romanu obravnavati tematiko 'občutka večvrednosti izobraženih Slovencev' in njihovega sovraštva do 'čefurjev'?
Prebrala sem kar nekaj slovenskih knjig, ki tematizirajo odnos med domačinom in priseljencem iz držav nekdanje Jugoslavije, a je večina napisana z vidika priseljenca, ne nekega »klenega Slovenca«, ki na čefurje gleda zviška. Mene je zanimala prav ta druga perspektiva, zlasti v povezavi s srbsko gostilno – srbska hrana je namreč vendarle nekaj, s čimer Slovenci nimajo težav, z veseljem bodo šli na čevape v gostilno, ki jo vodi Srb. Po drugi strani pa jim gre v nos, če pomembno pozicijo v družbi zasede nekdo, ki se piše na ić – češ, ta je pa tako in tako od dol. Moja glavna junakinja je sicer še malo večji ekstrem, ker ima predsodke do vsega srbskega, tudi do njihove hrane, in lahko rečem, da mi je bil izziv ustvariti neko takšno zaplankano Slovenko in jo postaviti v okolje, do katerega imajo številni njej podobni ljudje zadržke tudi v resničnem življenju.
Na neki točki omenite še, da mora izobražena Nastja vseeno delati v gostilni in da bo tudi v prihodnosti v njenih očeh manjvreden lastnik srbske gostilne zaslužil veliko več kot ona. Niste ravno optimistični glede prihodnosti in prekarnega dela?
K sreči glede prihodnosti nisem tako pesimistična kot Nastja, zavedam se namreč, da sem v primerjavi z vrstniki v precej boljšem položaju, ker dejansko delam v svoji stroki in sem za svoje delo sorazmerno dobro plačana. Seveda pa to ne pomeni, da položaj mladih ni alarmanten. Način dela se je spremenil, osemurni delovnik in stalna zaposlitev sta za našo generacijo očitno passé, prilagajati se je treba novim oblikam zaposlitve, ki mnogokrat pomenijo delo na več koncih, honorar, ki ga mladi prekarec, ki dela na ta način, na koncu meseca napraska skupaj, pa je še vedno precej manjši od plače nekoga z redno službo iz denimo generacije naših staršev.
Zaljubljanje v ljudi, ki jih je nemogoče dobiti, je tematika romanov že od nekdaj. Kaj je v današnji dobi, ko je vse tako na dosegu roke, drugače?
Najbrž nič, ker je vedno mogoče najti ljudi, ki niso tako zelo na dosegu roke.
S stavkom, da so moderni odnosi tekmovanje, komu je bolj vseeno, ste lepo povzeli našo generacijo. Vidite to kot problem?
Definitivno. To se lepo navezuje na dejstvo, ki ga omenjate, in sicer, da je dandanes vse tako na dosegu roke. Najbrž še nikoli ni bilo lažje skakati iz odnosa v odnos kot prav ta trenutek. In tako veliko mladih ne išče več dolgotrajne zveze, ampak preizkušajo vse živo z zavedanjem, da bodo čez čas najbrž itak lahko dobili kaj boljšega. Ker ima tak odnos avtomatsko omejen rok trajanja, je kakršnokoli čustveno vpletanje seveda nezaželeno. In če ni čustvene vpletenosti, ni niti vložka, za ljudi, ki v zvezo niso pripravljeni vlagati, pa je gotovo bolje, da se vanjo sploh ne spuščajo.
Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografija: Manca Kocjančič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del