Psihodrama - skupinska akcijska psihoterapija

Psihodramo je v prvi polovici 20. stoletja razvil psihiater in njen utemeljitelj Jakob Levy Moreno. Bil je prepričan, da človeka poganjata dve življenjski sili, ustvarjalnost in spontanost, ki prideta do izraza tudi s pomočjo dramatizacije in igre vlog. Igralske sposobnosti niso potrebne, psihodrama je za vsakogar. V terapevtskem procesu vsak postavi na oder svojo lastno zgodbo, ki jo v klasični psihoterapiji le pripoveduje.

Jaka Sotlar, seksolog in edukant psihodramske psihoterapije ter sistemske družinske terapije, in Ana Rokvić Pinterič, specializantka psihodramske psihoterapije, producentka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, razlagata, da ob nazivu 'psihodrama' hitro lahko pomislimo na nekaj težkega z negativno konotacijo ali pa zmotno pomislimo, da gre za nekakšno gledališko igro, za katero je treba imeti igralska znanja, vendar to ne drži. »Psihodrama je skupinska akcijska psihoterapija. Udeleži se je lahko vsak, ki želi premagati strahove, odpraviti svoje iluzije in iluzije o drugih ter spremeniti odnose z bližnjimi. Je drugačna oblika psihoterapije, saj Morenovi somišljeniki radi povedo, da je v psihiatrijo vrnil smeh in humor. Danes celo na njegovi nagrobni plošči piše, da je mož, ki je v psihiatrijo prinesel smeh, « pove Ana Rokvić Pinterič.

Spreminja nefunkcionalne vzorce mišljenja in vedenja

Srce psihodrame so povsem življenjske situacije iz preteklosti, sedanjosti, kot tudi projekcije prihodnosti, ki se odigrajo na prizorišču med udeleženci. »Ključno orodje za delo sta spontana dramatizacija in igra vlog, s pomočjo katerih posameznik postaja vse bolj pozoren na svoje notranje doživljanje in čustvovanje, razreši lahko frustracije iz preteklosti ter poskrbi za prihodnost in izboljša medsebojne odnose,« pove Jaka Sotlar. Zelo jasna slika, ki pokaže bistvo psihodrame, je oseba, ki pripoveduje o povsem vsakdanjih okoliščinah, ki so jo prizadele oz. v njej sprožile neki odziv ali občutenje. »To je lahko npr. ženska, ki že dalj časa občuti bolečino v predelu lopatic, v zgornjem delu hrbta, kar ji onemogoča normalno delovanje v vsakdanjem življenju. Ženska v psihodrami postavi skultpuro te bolečine, najprej na sebi, ko si na hrbet naloži vloge stresne službe, odnos s prijateljico, zahtevnega direktorja, odsotnega partnerja in bolne mame. Na kratko opiše, kaj ji te osebe prinašajo v življenju, in pokaže, kako 'pritiskajo' nanjo.

Nato drugi udeleženci odigrajo omenjene vloge in simbolično pritiskajo nanjo, ki vse to občuti, a ji je bolečina zelo domača, zato se niti ne zaveda njene razsežnosti. Terapevt jo zato postavi v vlogo opazovalke svojega položaja, ko si ga v ogledalu od zunaj lahko ogleda. Ob pogledu na vsa bremena, ki jih nosi njen hrbet, je v šoku in gre takoj v dialog z vsakim od njih, jih na koncu razdre in se postavi v novo vlogo, brez bremen – je na plaži, sama, lahkotna. Tovrstna akcija ji omogoči nov vpogled v njeno življenje in zavedanje dosedanjih bremen. Ugotovi, kakšen vzorec jo obremenjuje in kako se lahko spopade z njim,« poda konkreten primer Ana Rokvić Pinterič.

Ogrevanje, akcija in podelitev izkušenj

Jaka Sotlar in Ana Rokvić Pinterič razlagata, da psihodramski proces poteka v treh stopnjah. Vsi udeleženi ustvarijo najprej varen in zaupen prostor ter začnejo prvo stopnjo psihodrame, to je ogrevanje, ko se pripravljajo na uprizoritev doživljanja svojega notranjega sveta. Pripovedujejo o sebi, delijo svoje misli in občutke ter prisluhnejo drug drugemu. Psihodramski psihoterapevt medtem pozorno opazuje dinamiko medsebojnih odnosov in ocenjuje, kako bo v naslednji fazi vodil skupino. Ogrevanje lahko poteka tudi z uporabo pripomočkov, plesom, vajami za izražanje mej itn. Namen ogrevanja pa je, da vsak stopi v boljši stik s seboj in je pripravljen na globlje raziskovanje sebe. Po koncu ogrevanja sledi izbor protagonista, to je glavnega igralca. Posameznik navadno sam izrazi željo, da bi sodeloval. Če je potencialnih protagonistov več, lahko protagonista izberejo tudi člani skupine. »Pomembno je poudariti, da nikogar v nič ne silimo. Vsak se lahko kadarkoli umakne, če tako začuti, in samo opazuje,« pove Ana Rokvić Pinterič.

Ko je protagonist izbran, izbere temo (npr. izboljšanje odnosa s svojo mamo ali opiše neprijetnost, ki se mu je zgodila tistega dne, ali izrazi interes o globljem pomenu njegove kronične bolečine v vratu) in skupina začne akcijo ali igro, ki je osrednji in najpogosteje tudi najdaljši del psihodramske seanse. Na tej stopnji se na prizorišču začnejo spontano razvijati življenjski primeri (prizori vsakdanjega življenja, otroštva itn.). Pomembno vlogo ima terapevt, ki skrbi, da se vsak v skupini funkcionalno vključi v dogajanje, usmerja menjavo metod, scen, vlog in podpira protagonista do rešitve svoje težave. Psihodrama se konča z zapiranjem scene ter delitvijo občutkov celotne skupine.

»Žrtev lahko spozna, da je rabelj strahopetec«

»Številni skozi proces psihodrame ugotovijo, da se človek, ki jih je celo življenje psihično ali fizično zlorabljal, pravzaprav v sebi počuti zelo prestrašeno. Takšno spoznanje lahko tej osebi prinese spremembo v doživljanju sebe in drugega. Najbolj pomembno pa je, da življenje in odnose lahko zaživi povsem na drugi ravni. Ljudje imajo priložnost, da zaključijo začaran krog ponavljajočih se zlorabljajočih odnosov. Nekateri začnejo izražati čustva, ki jih prej zaradi strahu niso smeli ali mogli, morda pa jih nikoli sploh niso čutili,« pripoveduje Sotlar. Psihodrama je zato primerna metoda za ukvarjanje s hujšimi travmami in zlorabami iz otroštva. »Oseba, ki je bila v otroštvu žrtev zlorabe, lahko storilcu prek igre vlog končno pokaže svojo moč in odločno pove, da je dovolj zlorabljanja. Če iz kakršnegakoli razloga še vedno ne zmore pokazati moči, ji pri tem pomaga drug udeleženec pomočnik, ki storilcu brez težav pove, kar mu gre. Oseba, ki je bila več let v vlogi žrtve, dobi moč in postavi jasno mejo,« pripovedujeta psihoterapevta.

Za koga je in ni primerna?

Jaka Sotlar in Ana Rokvić Pinterič razlagata, da psihodrama ne pozna omejitev. Posameznik je lahko v vlogi matere, očeta, brata, sestre ali kogarkoli. Lahko izrazi zamolčano ljubezen iz najstniških let ali se 'pogovori' celo s pokojnim članom družine in tako v življenju lažje zadiha. Skoraj vse, kar si človek lahko zamisli lahko postane vloga. »Psihodrama je za vsakogar, ki želi premagati svoje strahove in izboljšati odnose. Kljub vsemu pa je pomembno, da lahko nadzira svoja agresivnejša čustva in seksualne nagone, da z njimi ne škoduje drugim. Skupina je zaprtega tipa in vse, kar se dogaja znotraj skupine, je strogo zaupno. Udeleženci se srečujejo enkrat na teden ali morda na dva tedna, srečanje pa traja dve uri in pol. Zgodi se, da terapija že po nekaj srečanjih prinese večje uvide, za korenite spremembe pa je potrebno leto ali več kontinuirane terapije. Pred udeležbo v skupini je potreben intervju, da terapevt oceni za kakšen tip skupine je posameznik primeren (heterogena neklinična, klinična, homogena skupina),« povesta sogovornika. 

Besedilo: Mojca Koprivnikar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord