Psiholog o cestnem besnilu: Zakaj za volanom postanemo agresivni in nestrpni

25. 7. 2025
Psiholog o cestnem besnilu: Zakaj za volanom postanemo agresivni in nestrpni (foto: profimedia)
profimedia

Če se vam kdaj zazdi, da ljudje za volanom postanejo kot brezumne zveri, niste edini. Niti niste paranoični. 

V trenutku, ko vžgemo motor in zapeljemo na cesto, se zdi, kot da mnogi snamejo masko civiliziranosti in si nadenejo drugo – tisto, jezno, nestrpno in netolerantno.

Trobijo. Žugajo. Prehitevajo kot v računalniški igrici. Vpijejo (in po jeznih grimasah sodeč ne vedno kulturno) in skačejo iz pasu v pas kot gazele na kofeinu. Najhuje pa je, da vse to pogosto počnejo v situacijah, kjer bi le malo razumevanja in zavedanja okoliščin z zornega kota drugega voznika popolnoma spremenilo potek dogodkov.

Zakaj toliko agresije? In zakaj se zdi, da je iz dneva v dan slabše?

Ni nujno, da je vožnja postala nevarnejša — a življenje vsekakor je postalo hitrejše.

Kot piše dr. Steve Albrecht v članku The Psychology of Road Rage: "Ne živimo več v svetu 24/7. Danes smo v svetu 72/7. Vse mora biti takoj, vsi moramo imeti prav, in vsak, ki nas pri tem upočasni, postane avtomatično naš sovražnik."

Za volanom se izniči socialna distanca, pozabimo na bonton, izhlapi tudi vsaka empatija. A zakaj?

"Ker gre za iluzijo nadzora nad 'svojim' prostorom. Cesta tako postane bojišče ega, dokazovanja, uveljavljanja pravice močnejšega – ali večjega avtomobila."

Ali lahko uporabljate lansko kremo za sončenje? Kaj pravijo strokovnjaki

In – kar zna presenetiti – to ni več le domena jeznih moških. Tudi ženske so stopile na plin, besno gestikulirajo in nestrpno trobijo. Agresija za volanom že nekaj časa ne pozna več spolov.

Ko eksplozije za volanom pustijo sledi

Zgodbe o prometni jezi niso več le anekdotni posnetki z ameriških cest na družbenih omrežjih, kjer se besnilo izza volana hitro preseli v soočenja iz oči v oči, kar za seboj potegne policijske zapisneike, odvzeme dovoljenj in visoke kazni.

Vožnja jeznih voznikov, ki besno pritiskajo na plin in skušajo k temu prisiliti še vse okoli sebe, je za tok prometa vedno disruptivna in zato nevarnejša, kar jih naredi (navkljub njihovem prepričanju o lastni superiornosti) za SLABŠE voznike. Posledice besnila za volanom imajo namreč lahko tudi tako hude posledice, kot so prometne nesreče, poškodbe ali celo smrt. 

Tako besni in vase zaverovani vozniki se le redko zavedajo, da njihove izbruhe pogosto spremljajo strah in sram v očeh sopotnikov — predvsem otrok, posledica nesposobnosti, da bi se čustveno obvladali, pa ne nazadnje vedno pomeni najmanj pokvarjen dan za vse vpletene

In vsi smo to že kdaj doživeli

Kdo še ni doživel tistega trenutka, ko vam nekdo skorajda zrine odbijač izpod riti, vas izsili, prehiti in potem še demonstrativno 'zabremza' pred vami?  

Ali ko voznik za vami trobi, da že enkrat speljite, čeravno je on tisti, ki je povsem spregledal (ali pa tisti trenutek ni mogel videti) hitro približajočega se kolesarja, pešca ali manjšo žival? 

In ko nekdo zapelje v odsek, na katerem očitno ni dovolj prostora za dva, in nato zahteva, da se ritensko umaknete vi, čeravno bi to lažje storil on, ki je poleg vsega v odsek zapeljal kasneje? 

Kako ste se počutili v takšnih trenutkih?

Srce vam je razbijalo, dlani so bile potne, čeljust je postala napeta. Še dolgo po tem ste bili raztresni. In to vse, zaradi česa? Zaradi nekaj sekund in nekoga, ki vas sploh ne pozna.

"Vsi vozijo slabše od mene!"

Jezo za volanom pogosto zaganja prepričanje, da vozimo bolje od večine drugih. Pa to zares drži?

Psihologinja Eva M. Krockow je na Psychology Today povedala takole: "V primerjavi s povprečnim človekom, kako dobro vozite? Ste boljši ali slabši od drugih voznikov avtomobilov? Če menite, da spadate v boljšo polovico voznikov, ste v 'dobri' družbi. Ponavljajoče se študije namreč kažejo, da velika večina ljudi verjame, da so boljši vozniki v primerjavi z drugimi. Nedavna raziskava je na primer pokazala, da več kot dve tretjini Američanov meni, da so boljši od povprečnega voznika. Te ugotovitve so osupljive, ker to preprosto ne more držati. Koncept povprečja se namreč nanaša na tipično število, rezultat ali raven spretnosti v obstoječi populaciji. Ob predpostavki, da se vozniške sposobnosti gibljejo od slabih do odličnih, pri čemer je večina voznikov nekje vmes, je statistično skoraj nemogoče, da bi bili dve tretjini voznikov boljši od povprečja. To pomeni, da so (pa ne le ameriški) vozniki preveč samozavestni glede svojih sposobnosti."

Rešitev besnila ni na cesti, ampak v nas samih

A kaj zdaj?

Naj ste na mestu tistega, ki ga pogosto popade bes, ko sede za volan, ali tistega, ki postane naslovnik besnila drugega, je vendarle mogoče nekaj storiti. 

"Tako kot ne morete prisiliti drugega voznika, da bo boljši človek, tudi nima smisla čakati, da se promet umiri sam od sebe. Začeti morate pri sebi," tozadevno trdi dr. Albrecht in ponuja nekaj preprostih, a močnih orodij:

  • Ne glejte drugih. Ne tekmujte. Ne skušajte vzgajati z dolgim trobljenjem.
  • Vadba močne dihalne tehnike (4 sekunde vdih, 4 zadrži, 4 izdih, 4 zadrži) je lahko vaš nov način samoumirjanja pri vožnji.
  • Zavedajte se: niste prometni policist, niste učitelj cestne kulture. Ste samo voznik.
  • Namesto razburjanja si raje privoščite podkast, klasično glasbo ali vaš najljubši rock hit.
  • Ne jemljite osebno. Ne poznate zgodbe drugega voznika — morda pelje bolno mamo, morda je pod stresom, morda je preprosto nepozoren, ne pa nujno zloben. 

Kaj bi naredil Dalajlama?

Ob vseh situacijah, ki smo jim priča dnevno na cestah in nam poženejo kri po žilah, si nenazadnje lahko zastavite še eno preprosto vprašanje: Kaj bi naredil Dalajlama?

Bi pokazal sredinec? Bi izsilil prednost? Bi trobil, dokler drugi voznik 'končno' ne spelje? Seveda ne.  

Dalajlama je nekoč zapisal: “Ko smo jezni, izgubljamo enega največjih darov, ki jih imamo - našo sposobnost presoje.”

Zato gre verjeti, da bi Dalajlama v takšnem trenutku globoko vdihnil, se nasmehnil in zaželel, da bi tisti v drugem avtomobilu imel dober dan.

In morda bi mu ta potem to isto zaželel nazaj. 

Ceste niso bojišča, ampak prizorišča človeškosti

Morda res ne moremo spremeniti drugih voznikov, lahko pa sami postanemo eden tistih redkih, ki za volanom ohranijo dostojanstvo. Ki znajo počakati, razumeti, popustiti. Ki imajo moč — a se znajo vzdržati.

In kdo ve — morda bo nekdo nekje, ob neki drugi vožnji in v drugem avtu, ravno v trenutku, ko boste za hip zamišljeni in ne boste takoj speljali ob zeleni, pomislil 'Kaj bi zdaj naredil Dalajlama?' in nato ravnal v skladu s tem. Svet bo tistega dne za oba odtenek lepši.