Ljudje z disociativno motnjo identitete pogosto doživljajo 'luknje' v spominu, imajo težave s spominjanjem osebnih podatkov o sebi ali pa so spomini na minule izkušnje nejasni.
Vsakdo ima različne dele sebe, je za Los Angeles Times povedala Jamie Pollack, ustanoviteljica neprofitne organizacije za zagovorništvo in izobraževanje An Infinite Mind.
"Profesionalni jaz ni ista oseba, ki hodi v klub ali na zmenke," je razložila. "Ljudje z disociativno identitetno motnjo imajo identitet za te iste vloge, vendar se drug drugega ne zavedajo. Če bi nekoga srečala v telovadnici in ga naslednji dan videla na drugem mestu, morda ne bi vedela, kdo je."
Psihologinja, ki ni vedela, da ima to motnjo
"Veliko je izgub spomina," ji pritrjuje dr. Adrian Fletcher, ki so ji motnjo diagnosticirali leta 2016, torej pozno v odraslosti, ko je profesionalno že leta uspešno delala kot psihologinja.
V preteklosti je Fletcherjeva, stara 17 let, včasih nepremišljeno zapravljala denar, vendar za nakupe ni vedela, dokler po pošti niso prispeli izpiski kreditnih kartic. Neredko so se ji približevali ljudje, ki so jo nagovarjali po imenu in jo očitno od nekod poznali, ona pa ni imela pojma, kdo so.
Fletcherjeva ni takoj dobila prave diagnoze niti kot odrasla, kar je zaradi slabe podučenosti stroke o motnji prej pravilo kot izjema. Pa vendar je vseskozi tekom življenja izkušala čudne in nenavadne spomine, ki jih je nato vedno znova potlačila in zavrgla.
Večkrat je našla tudi zapise in risbe, ki jih ni razumela ali pa se ni mogla spomniti, kdaj jih je ustvarila. "Nisem se zavedala, da imam različne dele osebnosti, ki poskušajo komunicirati z mano," je dejala.
"Mislila sem, da vsi živijo tako"
Pollackovi so motnjo diagnosticirali leta 2003 pri njenih 27 letih. Že od malih nog je imela imena za svoje alterje. "Vedela sem, da nas je v meni več. Vedno sem se imenovala 'mi'," je dejala. "Mislila sem, da vsi živijo tako."
Od adolescence naprej je Pollackova hodila na terapije in jih opuščala, da bi našla pomoč zaradi tesnobe, depresije, nočnih mor, težav s spominom in občutkov odsotnosti. Terapevtki je povedala, da sliši glasove, ki se pogovarjajo z njo, in terapevtka je sklenila, da ima shizofrenijo – pogosta napačna diagnoza za ljudi z disociativno motnjo identitete.
Za razliko od tipičnih delov, ki jih imajo vsi ljudje, imajo ljudje z disociativno motnjo identitete pogosto 'amnezijske ovire med deli', razloži dr. Fletcher, kar pomeni, da se ena alterna oseba morda ne spomni, kaj so storile ali doživele druge alterne osebe - vključno s travmatičnimi dogodki (v njenem primeru se je izkazalo, da je kot otrok preživela trgovino z ljudmi in ritualno zlorabo). In razumljivo je, da je vse to lahko zelo stresno.
"V moji dnevni pripovedi so bile vrzeli," je dejala Pollack. "Veliko časa sem bila zmedena."
- Preberite si tudi: Kakšna je razlika med 'IMETI DELE' in dejansko identitetno MOTNJO?
Zgrešene predstave, ki jih širi holivud
Medtem ko Fletcher in Pollack razlagata, kako je imeti in živeti z disociativno motnjo identitete, je javnost prežeta z napačnimi idejami o tem, za kakšno motnjo gre.
Filmi in televizija so polni škodljivih upodobitev motnje. Eden od opaznejših primerov je triler Razcepljeni (v originalu Split) iz leta 2016, ki spremlja nasilnega predatorja s 24 osebnostmi.
"Filmi, kot je 'Split', in njihove dramatizirane različice duševne bolezni ustvarjajo dezinformacije in oblikujejo nezdrav diskurz," je za Nacionalno zavezništvo za duševne bolezni zapisala Shirley J. Davis, avtorica s to motnjo.
"Ljudje so me spraševali, ali je 'zabavno' imeti disociativno identitetno motnjo, nekateri pa so se celo na glas spraševali, ali bi lahko to stanje razvili kot odrasli za lastno zabavo. Takšna vprašanja niso le neprimerna, ampak tudi globoko vznemirjajoča."
Pogoste predstavitve stanja 'vzbujajo tudi strah pred to motnjo in ljudmi, ki z njo živijo," je zapisala Davisova.
"Ljudje z disociativno identitetno motnjo niso nič bolj nevarni kot katera koli druga oseba," je dejala Pollack. Pravzaprav so ljudje s to motnjo, s svojo izjemno sposobnostjo samoobrambe, ponavadi dobri tudi pri zaščiti drugih in se pogosto ukvarjajo s področji, kot sta terapija ali izobraževanje, je dejala.
- Preberite si tudi: Resnična zgodba Jeni Haynes, ženske z 2500 alterji, ki je svojega mučitelja spravila za rešetke!
Drugo zmotno prepričanje je, da se motnja navzven vedno izrazi nadvse dramatično in da so preklopi med identitetami nazorno vidne, kar pa ne velja za večino ljudi s to motnjo, trdijo strokovnjaki.
Ko se v Fletcherjevi zgodi tak premik, se včasih zaveda, kaj se dogaja, drugič pa ne. "Odvisno je od tega, koliko stresa je v tistem trenutku," je dejala.
Se pa zgodi, da se v tistem trenutku lahko močno potijo ali dobijo res hude glavobole. Toda zunanji opazovalec verjetno ne bo opazil spremembe.
"Mediji prikazujejo, kot da je preklop vedno dramatičen in očiten," pripoveduje Fletcher, "vendar je za mnoge od nas zelo subtilno."
Desetletja se je razpravljalo tudi o samem obstoju te motnje, nekateri pa so simptome disociativne motnje identitete (nekoč imenovane multipla osebnost) pripisovali socialni okužbi, hipnotični sugestiji in napačni diagnozi.
Pa vendar nove raziskave kažejo, da so ljudi s to motnjo dosledno identificirali v ambulantnih, bolnišničnih in skupnostnih zdravstvenih vzorcih po vsem svetu. Danes vemo, da je prevalenca motnje 1,5 % svetovnega prebivalstva, nekateri pa menijo, da je številka gotovo še precej višja.
Zaradi vseh teh zmotnih predstav ljudje z motnjo idetentite ostajajo tihi in skriti, pravi Fletcher. "In nekateri ljudje, ki spregovorijo, izgubijo družino, prijatelje in kariero. Večina ljudi z disociativno motnjo identitete se zelo trudi, da bi se svetu predstavljali kot nekdo, ki nima več delov, in to je izčrpavajoče. Živijo v velikem strahu."
Kako se zdravi disociativna motnja identitete
Najpogostejša oblika zdravljenja je pogovorna terapija, pravijo strokovnjaki, zlasti kognitivno-vedenjska terapija (KVT) in dialektično-vedenjska terapija (DBT).
Rebecca Lester, psihoterapevtka in antropologinja z Univerze Washington v Saint Louisu, ki ima izkušnje z delom s to motnjo, je opozorila, da je cilj prevladujočega pristopa k zdravljenju 'združiti vse te identitete v eno, osrednji jaz'.
"Sama se s tem, da bi to moral biti nujno cilj, ne strinjam," je dejala. "Za nekatere ljudi je to morda prava pot, če si to želijo. Za nekatere druge pa to ne velja. Obstajajo različni načini, kako lahko delamo z ljudmi, ki imajo različne oblike disociacije, da jim pomagamo bolje obvladovati to, da bi lahko bolje delovali v svetu."
Lester je imel stranko, ki je bila odločno proti poenotenju svojih delov, namesto tega so delali na tem, da bi njenim alterjem omogočili interno medsebojno komunikacijo, da se klientka ne bi počutila tako razdrobljeno.
"Terapija ji je pomagala zgraditi občutek skupnosti med njenimi deli, ki lahko sodelujejo za skupne cilje, kar je lahko resnično adaptivno za ljudi, ki živijo v multipliciteti," je dejala.
Fletcher o samodiagnozi
Danes je na YouTubu že veliko ustvarjalcev, ki odkrito pripovedujejo o svoji izkušnji s to motnjo. Nekateri od nji so postali tudi zares zelo priljubljeni, kar je za seboj potegnilo še en problem, namreč: da se je zares veliko ljudi pričelo spraševati, ali morda tudi sami nimajo te motnje.
"Samodiagnoza šteje," je dejal Pollack. "Vendar ne hitite z mislijo, da imate motnjo samo zato, ker se z videoposnetkom lahko poistovetite in imate nekaj podobnih misli in vzorcev. Disociacija je spekter in nekateri vidiki disociacije so pogosti pri večini ljudi."
Povzeto po Los Angeles Times
- Preberite si tudi: 7 presenetljivih dejstev o disociativni motnji identitete