Psihoterapevtka Barbara Sarić: "Najpomembnejši osebi v življenju vsakega sta mati in oče!"

Psihoterapevtka Barbara Sarić: "Najpomembnejši osebi v življenju vsakega sta mati in oče!" (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Lady
24. 2. 2018

Barbara Sarić je diplomirana psihoterapevtka, ki je znanje pridobila na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju. Danes svetuje številnim parom in posameznikom, ki se odločijo za pozitivne spremembe v svojem življenju.

Pred kratkim je njena mama, mag. Marja Černelič, izdala prav posebno knjigo Drugo rojstvo, s katero sta se povezali z namenom pomagati tudi drugim.

Barbara, kot psihoterapevtka se srečujete z različnimi življenjskimi tematikami. Katere so vam najbližje in v katerih najraje iščete neraziskane izzive?

Barbara: Partnerski odnosi in odnosi na splošno. Gre za živo področje, ki ga moramo gledati globalno, skozi generacije in glede na okolje. Problematika, ki je trenutno zelo intenzivna, se kaže v vlogi spolov in njihovem zadovoljstvu. Moški ni več pravi moški, prav tako tudi ženska ni več prava ženska. Nekako ne najdemo harmonije v sebi, zato je ne moremo niti v partnerskih odnosih. Vloge so se zelo pomešale, moški so precej bolj neodločni in niso več steber varnosti, prave moči. Ženske se trudijo v rokah držati vse niti, hkrati pa so nezadovoljne. Spoštovanje izumira, tako v odnosih kot v celotni družbi. Gre za področje, ki terja veliko sebe in ukvarjanja s sabo, da bomo lahko srečni tudi v dvojini.

Vaša mama Marja je izdala knjigo Drugo rojstvo. Prikaže svojo zgodbo iz otroštva kot osnovo, sidro, ki predstavi otrokov svet brez očeta. V današnjem času so partnerski razhodi vse pogostejši. Kako vse to vpliva na otroka in kako je na vašo družino?

Barbara: Res je. Včasih je bil velik greh biti mama samohranilka, danes je to normalno, saj je vse manj potrpljenja in dolgotrajnih partnerstev. Najlažje je zbežati, dobiti pred seboj drugo figuro, ki pa navadno prinese podoben razplet kot v prejšnji zvezi. Če nečesa ne rešimo, ostaja in živi naprej. Svet brez očeta, pa naj bo psihični ali fizični ali oboje, je odraščanje brez temeljne varnosti, brez osebe, ki bi morala verjeti vate, te podpirati. Oče ima prav tako pomembno vlogo v življenju otroka kot mama. Mama mu daje toplino, ljubezen, oče pa igra pomembno vlogo pri razvoju otrokove samozavesti, trdnosti, stabilnosti. Če mama sama živi z otrokom, velikokrat pride do pretirane povezanosti, posesivnosti in iskanja partnerja v otroku, o čemer piše tudi Marja. Poleg tega nastane dvojnost, ki jo povzročata dve različni okolji. Otrok se seli od enega k drugemu staršu, želi biti rešitelj in največkrat postane razcepljen v samem sebi. Nauči se manipulirati, da se lahko privadi na takšno življenje. Potem pa starši največkrat naredijo napako in v tolažbo otroka zasipajo s pozornostjo, materialnimi dobrinami ... Za Marjo je bilo zelo težko. Očetovske figure ni poznala, mama je ni želela 'izpustiti', odhod v partnerstvo je pozdravila s hudim občutkom krivde. Otroci pa niso naša lastnina in je to le naša egoistična rana.

Barbara, kakšen odnos imate z materjo in kaj vam pomeni?

Barbara: Najin odnos je lep in čist, iskren. Spoštujem njeno življenjsko energijo, je prava zakladnica znanja. Sva prijateljici in uživava v druženjih. Radi si izmenjujeva izkušnje ter misli, kar še nadgrajuje najino delo. Je oseba, ki me sprejema takšno, kot sem, kar je zame največjega pomena.

Marja, kakšen pa je vaš odnos z materjo?

Marja: Imeli sva druga drugo in bili sva zelo tesno povezani, v idealističnem odnosu. (Pre)velika navezanost je izvor trpljenja. Najin odnos z mamo najlepše opiše grški mit o Demetri in Kori. Kora, mamina punčka, ki postane Perzefona, ko jo ugrabi Had, bog podzemlja. Tudi če se ti uspe vrniti iz podzemlja, nikoli več nisi isti ... Perzefona je podoba povezanosti s temnim, skrivnostnim notranjim svetom – z nezavednim. Perzefona je veliko več. Je globlja dimenzija, globinski pomen ženske podobe, njena mističnost, pa tudi temni vzorci. Kaže na prihajanje in odhajanje, na transformacijo. Kaže nam, da obstaja več kot tisto, kar nam je dano videti. Danes sem mami hvaležna, da sva imeli tudi travmatičen del odnosa. Zaradi tega sem začela raziskovati in ozaveščati vsebine 'šole življenja'. Hvaležna sem mami, da sem, kar sem, ker je bila ona, kakršna je bila.

Barbara, kako danes kot psihoterapevtka gledate na odnos med materjo in hčerko in kako se z njim soočate s svojimi strankami?

Barbara: Večinoma se ljudje sploh ne zavedajo, kako zelo pomembna sta oče in mama, tudi ko odrastejo. Skozi njiju se izražajo. Toliko let so ponotranjali domače vzorce, da jih niti ne morejo opaziti, dokler zaradi tega ne zmorejo več funkcionirati. Nekoč sem imela stranko, ki je bila pretirano konservativna. Prišli sva do tega, da si tega sploh ne želi ... Še huje, da sovraži ta del sebe in ne ve, kako ga naj preseže. Druga je bila kot ženska pravi zgled za nežnejši spol, a kot mama pretirano posesivna, kar se je kazalo skozi njeno pretirano skrbnost. Spomnim se tudi moškega, ki je zaradi močnega vpliva svoje mame izgubil vsa partnerstva, saj ga je mama želela zase. Teh primerov je veliko. Takšni otroci so žrtve svojih staršev in navadno razvijejo različne motnje. Sama mislim, da je treba, dokler je otrok še majhen, poskušati kot oče in mama dati največ, skladno s svojo vlogo. Otrok naj bi mamo čutil kot toplo, ljubečo, varno. Prav tako naj bi oče znal pokazati, da verjame v svojega otroka, mu postavi meje in ga pohvali, ko ta to potrebuje. S puberteto se pokaže, kako dobro smo odigrali svoje vloge. Na tem mestu pa bi omenila pomembnost odnosa med staršema. Če so v njunem odnosu ljubezen in medsebojno spoštovanje ter jasne meje ter dopuščanja, ne bo težav in otrok bo ponotranjal stabilen temelj, ki ga potrebuje v življenju.Marja Černelič

Marja, kaj vas je vaša mati naučila in kateri so najpomembnejši nauki, ki vam jih je predala?

Marja: Izšla sem iz najinega odnosa. Bila je edina oseba, ki sem jo imela ob sebi v pomembnem obdobju odraščanja. Spoznala sem dve dimenziji arhetipa matere – dobro in veliko mater, ki sta postav­ljeni druga proti drugi. Danes vem, da ni napak, da ni naključij. Da so vsi dogodki blagoslovi, iz katerih se lahko učimo. Mama v odnosu do mene ničesar ni storila s slabim namenom. Preprosto ni zmogla, ni znala drugače. Naj citiram Toneta Pavčka: Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in na veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.

Barbara, kaj ste se pa vi naučili od svoje mame?

Barbara: Pravzaprav veliko in še vedno se učim ... Morda bi omenila 'življenjsko lekcijo', kako se skozi lastne izkušnje naučiti bistvo ter potegniti ven najboljše. Tako postane priložnost za rast in hkrati tudi večjo svobodo.

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Foto: Igor Zaplatil

Priporočamo