Psihoterapevtka dr. Saša Krajnc: "Pridnost je neke vrste dresura v podrejenost"

Današnji način življenja je za marsikatero žensko izčrpavajoč in zahteven. »Prava ženska je superženska, ki naredi vse, in to naredi popolno. Nikoli ne pokaže svojih omejitev in ranljivosti,« je v enem izmed svojih predavanj izzvala poslušalce dr. Saša Krajnc. Ja, res je, ste pomislile. Že kot malim deklicam so nam vcepili, da moramo biti pridne. Naučile smo se, da moramo druge postavljati na prvo mesto in skrbeti za njihovo dobro počutje.

Je tudi vam znan občutek, ko vse narediš prav, a ne čutiš radosti? Bolj ko se trudimo biti delavni, odgovorni, usposobljeni in uspešni, bolj smo utrujeni, dvomimo o sebi in večji so naši konflikti v odnosih. »Pretirano pridni ljudje, ki so izgubili sebe v ugajanju drugim, se morajo vprašati, kaj si želijo zase in kaj bi naredili, če jih ne bi bilo strah, kaj si bodo o njih mislili drugi,« pravi Saša Krajnc.

Simptomi pretirane pridnosti

Naš občutek, da smo vredni in ljubljeni, je odvisen od tega, koliko smo uspešni pri izpolnjevanju svojih vlog. In kaj to pomeni za žensko? Stereotip prave ženske je, da je večno mlada, lepa, uspešna, vedno pripravljena priskočiti na pomoč, dobre volje, nikoli jezna in hkrati vedno pod (samo)nadzorom. Zadovoljuje potrebe in želje drugih, ne pa tudi svojih lastnih. Prava ženska naredi vse popolno in nikoli ne da vedeti, da je ranljiva. Je pač multipraktik, ki stvari naredi na način, da drugi še vedo ne, in pri tem ostaja mirna, čustveno obvladana in vedno polna energije. Seveda pa to ne pelje nikamor drugam kot v izgorelost.

Zato se moramo naučiti prepoznati simptome pretirane pridnosti: ne kažemo svojih čustev, ne povemo, kar zares mislimo, pretvarjamo se, da nimamo potreb in da naše želje niso pomembne, ne vzamemo si časa zase, za rekreacijo, prijatelje, počitek ... Ne moremo se sprostiti, si oddahniti in uživati. Počutimo se kot nemočne žrtve okoliščin. Vsaj tako se nam zdi, a vendarle slika le ni povsem taka. Sami smo se tako odločili.

Pretirani pridnosti smo podlegli, če doživljamo, da smo druge dolžni osrečevati, in sprejemamo odgovornost za to, kako se vedejo. Vztrajamo v odnosih, ki so za nas škodljivi in v katerih dajemo več kot prejmemo. Za vsako ceno se poskušamo izogniti konfliktom in ne rečemo ne. »Pretirano pridni občutijo krivdo, če rečejo ne, in mislijo, da s tem drugim povzročajo nekaj slabega. Ne dojemajo, da je postavljanje meja odraz samospoštovanja.

Pridnemu vedenju se težko odrečejo tudi zato, ker se zaradi potrditev drugih ljudi počutijo pomembni in sprejeti. S pridnostjo poskušamo spreminjati druge in vplivati na to, kako nas doživljajo. Tako ohranjamo iluzijo nadzora nad tem, kaj bodo o nas mislili drugi,« pravi Saša Krajnc. »Pomembno je, da se zavedamo, da se takrat, ko smo pridni, obnašamo kot otrok, ki hrepeni po ljubezni, varnosti, bližini in povezanosti.«

Kaj se zgodi, ko postavimo meje?

Pridnost je eden od načinov izogibanja čustveni bolečini. Kadar se ustavimo, lahko začutimo strah pred kritiko, ki jo pogosto doživljamo kot zavračanje. Čutimo lahko globok sram, saj verjamemo, da takšni, kot smo, nismo dovolj dobri. Čutimo, da sami po sebi nismo vred-ni ljubezni in povezanosti z drugimi, ker je z nami nekaj v temelju narobe. Bojimo se, da se bodo ljudje odvrnili od nas, če se bomo pokazali takšni, kot v resnici smo. Notranji glas, ki nas zasmehuje, da nismo dovolj pametni, lepi, nadarjeni, vitki, bogati ali izobraženi, si prizadeva, da bi ostali majhni, nevidni, povprečni in nepomembni.

Pridnost je zato neke vrste dresura v podrejenost. Pridni verjamejo, da niso pomembni, da nimajo pravice postaviti mej in odločati o sebi ter da morajo vselej ustreči drugim. Zato so zelo ranljivi za zlorabe. Način, kako razmišljajo pridni, je način razmišljanja zlorabljenih oseb. Pridni se moramo zato prej ali slej vprašati: kdo sem, če opustim vse svoje vloge? Kakšne so moje želje, potrebe, cilji, sanje?

Kako si lahko tu pomagamo?

Za začetek tako, da opustimo škodljivo vedenje iskanja potrditev zunaj sebe in začnemo postavljati meje. Takrat se soočimo s čustveno bolečino, od katere smo prej bežali v pridnost. S tem si podarimo priložnost za raziskovanje globljih vzrokov za ugajanje. »Da bi bili telesno in duševno zdravi, moramo ozavestiti, kako so naše izkušnje iz preteklosti vplivale na naša prepričanja, čustva in vedenje. Če želimo najti pot k sebi, moramo biti pripravljeni povedati svojo resnico o tem, kako smo se takrat počutili, in to v polnosti začutiti,« pravi dr. Saša Krajnc.

Iz pridnosti v pristnost

Kot pove dr. Saša Krajnc, je izziv pridnih povečati svojo sposobnost za toleriranje neprijetnih občutkov. To zahteva, da se pogosteje sprašujejo, kaj čutijo in o čem premišljujejo. »S tem, ko se naučimo opazovati svoje misli in občutke, se začnemo bolje zavedati sebe in svojih mej. V sebi začnemo ustvarjati prostor za bolj zavestno odločanje. Iz nemočne žrtve, ki od zunaj opazuje, kako se ji življenje dogaja, se spreminjamo v ustvarjalce svojega življenja. Na ta način lahko izstopimo iz avtomatiziranega ponavljanja vzorcev iz preteklosti. Spoznavati začnemo, kako smo sami vplivali na svoje težave in jih ponavljali,« razloži Krajnčeva.

Od-ločiti se

»Na vsakem koraku življenja sprejemamo odločitve. Izkušnje, ki jih doživljamo v življenju, so posledica odločitev, ki smo jih sprejeli. Da bi se lahko odločali v svojo korist, je pomembno, da odločitve sprejemamo bolj zavestno. V življenju pogosto obtičimo in ne razrešujemo težav, ker nočemo sprejeti, da se moramo odločiti. Vsakič, ko se odločimo za eno stvar, se odrečemo drugim, kar je povezano z določeno mero žalosti in bolečine, ki pa je velikokrat ne želimo občutiti. Pridni se morajo tako ločiti od svoje predstave o tem, kakšni bi morali biti, da bi bili vsem všeč. Prav tako morajo popraviti napačno prepričanje, da so nemočni in opustiti pričakovanje, da bo nekdo drug poskrbel zanje. Odločiti se morajo, da se pri zadovoljevanju svojih želja in potreb ne bodo več zanašali na druge, ampak bodo prevzeli odgovornost zase,« pravi Saša Krajnc.

Naša prepričanja določajo smer naših prihodnjih izkušenj

Sprejmimo, da na to, kar o nas mislijo drugi, nimamo nobenega vpliva. Dopustimo, da so ljudje kdaj razočarani nad nami. Navsezadnje imamo vsi pravico živeti po svoji izbiri. Naša življenja se začnejo spreminjati na bolje takrat, ko začnemo verjeti, da smo dovolj dobri takšni, kot smo, in ko začnemo sprejemati odločitve, ki to potrjujejo. Ena od najpomembnejših veščin, ki se jih lahko naučimo, je, da začnemo bolje skrbeti zase. Skrb zase je temelj vseh zdravih in ljubečih odnosov. Odgovorni odrasli ljudje si vzamejo dovolj časa, da vsakodnevno prisluhnejo sebi in si tako izkažejo ljubezen, pozornost in spoštovanje. Zase dobro skrbimo, ko smo s sabo nežni, prijazni in potrpežljivi – tudi takrat, ko delamo napake. Ljubezen do sebe pa razvijamo tudi skozi sprejemanje tistih delov sebe, ki jih zavračamo ali se jih sramujemo.

Namesto da se trudimo biti pridni, se potrudimo, da bomo živeli življenje z namenom. Vprašajmo se: »Kakšen je moj namen v tem svetu?« Svoj pravi namen lahko živimo samo, če se vedno znova odločamo, da bomo pogumno naredili potrebne spremembe, čeprav se nam kolena šibijo od strahu. Odločimo se, da bomo postavljali meje in se zavzemali zase, prekršili pravila, ki določajo normalnost in govorili svojo resnico. In kaj nam še sporoča Saša Krajnc? »Želim vam, da zavzamete svoj prostor v svetu in živite svojo edinstvenost. Zberite pogum in zaživite življenje po merilih, ki si jih postavljate sami.«

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Dražen Štader

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču