Potlačevanje čustev ni življenjski stil, je obrambni mehanizem, ki danes, tukaj in sedaj, ovira naše funkcioniranje.
Čutiti in biti v stiku z lastnimi čustvovanjem je mnogokrat težko. Posebej, ko čutimo občutke kot so jeza, žalost, obup, strah, nemoč, zato takrat naredimo vse, da te občutke potlačimo oziroma se čustveno odmaknemo od nastale situacije. Mnogokrat slepo verjamemo, da bo čas zacelil vse rane, vendar temu ni tako. Čas sam od sebe ne bo naredil nič. Mi smo tisti, ki se moramo aktivno začeti ukvarjati s situacijo in s tem, kar doživljamo v določenem trenutku.
Ko v nas vrejo čustva in ko smo polni tesnobe, nam ta stanja spreminjajo naše zavestno zavedanje ter v nas prebujajo občutke nebogljenosti in nemoči. Ko takšnega stanja ne zmoremo pomiriti, mu dati besede in pomena, se počutimo neznosno, nemočno, ujeto, tesnobno in si želimo, da bi se lahko odklopili od tega sveta (tukaj nastane nevarnost za nastanek raznih oblik zasvojenosti; izolacije iz socialnega okolja in najhuje do samomorilnih misli in samomora, kot skrajne oblike nemoči). In tako se zgodi, da se čustveno umaknemo, kar pa imenujemo disociacija.
Disociacija ali čustvena odmaknjenost je naš obrambni mehanizem, ki nam pomaga, da težko situacijo obvladujemo. Disociacijo lahko doživimo v čisto vsakdanjih situacijah, ko se na primer zatopimo v film, knjigo in ob tem izgubimo občutek za čas in okolico. Takšna disociacija ni nevarna, na nas vpliva bolj ali manj pozitivno.
Disociacija, ko se čustveno izklopimo iz vsakdanjega življenja, ko odklopimo naše misli in čustva, pa je lahko škodljiva tako za nas kot naše odnose. Skrita in nerazumljena dinamika teh čutenj lahko zelo boleče in žalostno usmerja potek naših življenj. Če čutenja disociiramo, ne pomeni, da jih več ni. Na nek način jim damo še večjo moč, saj delujejo nezavedno in zato lahko tudi nevarno, saj nismo v stiku z njimi. Najpogosteje se izražajo preko vedenja, za katera imamo občutek, da so rešilna bilka, vendar so hkrati veliko prekletstvo. Ko smo že tako preplavljeni s tovrstnimi vzorci vedenja, ki na nek način niti niso naša, saj delujejo proti nam, težko zmoremo najti moč, da se ustavimo in prisluhnemo telesu, da bi spoznali, kaj so tiste globoke rane, ki me vodijo. A prav tu je ključ za razrešitev. Pomembno je, da si dovolimo začutiti, kaj je tista globoka rana, kateri so tisti občutki, zaradi katerih danes ne moramo sproščeno funkcionirati in graditi zdrave medosebne odnose.
V disociaciji se vklopijo primitivni deli možganov. V teh delih primanjkuje sposobnosti za reševanje problemov in zmožnosti uvida v situacijo, pomen in razlage. To pa je tudi stanje, ko se je človek nezmožen boriti in izbrati sebi koristno vedenje. Posameznik pade v nemoč in zamrznjene odzive iz otroštva. Podoživi se stara bolečina in izpostavljenost grožnji, kjer ni bilo možnosti bojevanja ali pobega iz situacije. Tako ima disociacija izjemno moč, saj ohranja telo zamrznjeno v času, s tem pa onemogoča sposobnost razločevanja med preteklostjo in sedanjostjo. Za sedanje funkcioniranje pa je pomembno, da odmrznemo telo in se osvobodimo. Čeprav nam je nekoč takšna oblika disociacije omogočila preživetje, nas danes ovira in zato je pomembno, da o tem spregovorimo, poimenujemo telesna stanja, čutenja in dobimo pomen. Nemogoče je namreč pretrgati stik s takšnim vedenjem, ne da bi razumeli občutja v telesu, ki disociacijo sprožijo. Pri tem odkrivanju pomena je ključna želja posameznika po spremembi, spoznanju sebe, tveganje in zaupanje v možnost razrešitve. Pomemben je varen prostor, kjer bo posameznik zaščiten, slišan in razumljen, kajti popolnoma naravno je, da oklevamo, ko čutimo nemoč.
Čeprav je čutiti, da je situacija brez izhodna, je rešitev iz peklenske ujetosti v lastnem telesu možna. Zato si dovolite biti radovedni, tvegajte in bodite pogumni.
Napisala psihoterapevtka Romana Čolić, ki jo lahko spremljate prek Facebook strani Psihoterapija pot in istoimenski Instagram strani, vabljeni pa ste tudi na njeno spletnost stran www.psihoterapijapot.si
