Psihoterapevtski pristop, ki osebnost vidi kot družinski sistem: "Vsi imamo dele."

Eden zanimivejših psihoterapevtskih pristopov k razumevanju osebnosti človeka je prav gotovo Terapija notranjih družinskih sistemov (ali v originalu Internal Family System Therapy, krajše IFS), pri kateri terapevti ’delajo’ s ’kompleksnejšimi’ psihičnimi vsebinami, ki jim pravijo deli ali različne reprezentacije sebstva.

Gre za tip psihoterapije, ki jo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razvil akademik in terapevt dr. Richard Schwartz.

Delo z deli osebnosti

Kot dolgoletni družinski terapevt je Schwartz prišel na idejo, da po principu ‘tako zgoraj kot spodaj in tako znotraj kot na zunaj’ tudi človekov um deluje kot družina. V svoj koncept psihoterapevtske pomoči posamezniku je zato inkorporiral nekaj tradicionalnih modelov in tehnik, ki jih terapevti sicer uporabljajo v družinskih terapijah.

Schwartz na podlagi psihoanalitične tradicije, lastnih izkustvenih, pa tudi obče dostopnih izsledkov znanstvenih raziskovanj, svoj pristop utemeljil na trditvi, da ljudje nimamo ’ene same, nespremenljive in enovite’ osebnosti, temveč imamo ‘eno osebnost z več platmi ali reprezentacij‘, t.j. z več podosebnosti ali subosebnosti, ki jih nadzoruje temeljna entiteta, imenovana sebstvo (ali self).

Po teoriji IFT znotraj sebstva najdemo nadvse različne tipe podosebnosti.

1. Managerji 

Vaše življenjske izkušnje (še posebno travmatska doživetja) lahko vplivajo na dele vaše osebnosti tako, da nekatere polarizirajo. To pomeni, da bodo polarizirani deli razvili značilnejše osebnostne lastnosti.

Polariziranim delom (po IFT) pravimo managerji. To so tisti deli, ki nadzirajo vsakdanje situacije in organizirajo druge dele, glede na potrebe.

Delov naše osebnosti te izkušnje ne ustvarijo, zagotovo pa nanje vplivajo.

Na primer: izkušnja travme lahko povzroči, da deli vaše osebnosti postanejo z njo obremenjeni.

2. Izgnanci

Obremenjene podosebnosti (po IFS) so tiste, v katerih se je shranil višek (travmatske) energije. Tem delom pravimo izgnanci, z njimi pa so povezani občutki ranljivosti.

Obremenjene podosebnosti lahko včasih postanejo ekstremne, kar vodi v zlitje ali prevzem nadzora ’iz rok’ prvotnega vodje, torej sebstva.

Izgnani deli razvijejo obrambna vedenja, da bi se tako ’bolje’ kosala z bolečino in drugimi intenzivnimi čustvi. In čeprav naj bi nas obrambna vedenja zaščitila, jih včasih uporabljamo tako, da nam tudi škodijo (na primer: popivanje ali igranje iger na srečo).

Izgnani deli so v interakciji z deli, ki jim (po IFT) pravimo ’gasilci’

3. Gasilci 

Gasilci so tisti deli osebnosti, ki priskočijo na pomoč managerjem, ko ti niso več kos izgnanin delom. Njihova naloga je ’gasiti’ ekstremna čustvena stanja, ki jih izkušajo izgnani deli.

To storijo tako, da razvijejo obrambne mehanizme, ki zajemajo tako izogibalna vedenja kot samopoškodovalna vedenja.

Tako gasilci kot managerji skušajo izgnane dele držati na distanci.

Psihoterapevtski pristop IFS si prizadeva osvoboditi zastale energije obremenjenih podosebnosti in harmonizirati odnose znotraj 'notranje družine'. 

Komu je namenjena IFS terapija?

Vsem.

Učinkovita naj bi bila za vsakega, ki si želi prekiniti nezdravo vez s preteklostjo ter spremeniti cikel misli in dejanj, ki se iz nje napajajo. Hkrati je ta terapija še posebno dobrodošel pristop za ljudi s prav specifičnimi motnjami. Med drugim se je izkazala za koristno pri ljudeh s panično motnjo, saj jim pomaga razumeti sprožilce in poiskati preventivne načine sprostitve. Pomaga tudi pri zdravljenju bolezni odvisnosti, ki so pogosto povezane z izkušnjami travme iz preteklosti ali zlorab v primarni družini.

Povzeto po premisli.si 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ