Pulmolog Matjaž Fležar: Nič več dovzeten za neumnosti

Kako se je s pojavom novega koronavirusa spremenil vaš vsakdan?

V ekipo za obvladovanje okužbe sem se javil povsem prostovoljno. Menim, da se lahko, če veš, da si v stiku z okuženimi bolniki, bolje zaščitiš, kot če delaš s tistimi, za katere ne veš, ali so okuženi. Če imaš leve za ograjo, je precej lažje, kot če ne veš natančno, kdo je lev. Seveda pa moraš biti pri takšnem ravnanju prepričan o svojem strokovnem znanju. Za začetek sem prebral veliko študij in izkušenj kitajskih ter italijanskih kolegov, sploh slednji so pri osebni zaščiti storili veliko napak, je pa res, da pri njih ni bilo počasnega naraščanja okuženih, temveč jih je zalilo kot ogromen cunami. Pričakoval sem, da bo po zimskih počitnicah virus pljusknil tudi k nam.

Veste, nisem več najmlajši, in ko so začeli poročati o tem, da umirajo tudi ljudje v srednjih letih, nisem bil več tako prepričan, da se mi ne more nič zgoditi, če se okužim. A ker nimam pridruženih bolezni, se nisem vdajal skrbem. Je pa zanimivo, kako te začne sprejemati okolica. Doma sem se s sosedi pogovarjal le na daleč, spodbudil sem jih, da uporabljajo razkužila in si umivajo roke. V družini so mojo odločitev dobro sprejeli, a sem se za njihovo varnost po nekaj dneh vseeno preselil v avtodom, vsaj čez noč. Kljub temu smo si privoščili kakšen družinski piknik v naravi ali pred avtodomom.

Ne bom rekel, da se moje življenje ob epidemiji ni spremenilo, a sprememb se po tednu, dveh privadiš. Precej dlje je trajalo navajanje na izmeno – zdravstveni delavci smo 12 ur dnevno preživeli na delu, 12 ur pa doma. To je bilo naporno in utrujajoče. Človek proti koncu postane vse manj dojemljiv za provokacije in neumnosti. V bolnišnici so se me nekateri kar izogibali. Prepričan sem bil, da bomo vsi delovali na oddelku za bolnike s covidom-19, a sem se motil. V resnici nas je bilo zdravnikov le šest.

Je vašo ekipo tovrstna izkušnja še bolj povezala?

Na oddelku sem se dobro počutil. Veste, če delaš v ekipi, ki se je znašla v istem 'zosu', potem je energija prava. Kot pri principu gasilcev ali drugih skupin, ki skupaj opravljajo nevarno in tvegano delo. Že na začetku sem dal sodelavcem jasno vedeti, da če en sam ne bo dovolj pazil, bomo zboleli vsi. Vsi smo morali dati vse od sebe, se maksimalno zaščititi. Zato smo se tudi nadzirali med oblačenjem in slačenjem zaščitne opreme, da res ne bi šlo kaj narobe. Vse ekipe v kriznih razmerah delajo dobro, to je mogoče le, če te ne zgrabi panika. Potreben je samozavesten pristop do ekipe, ki ji moraš dati vedeti, da veš, za kaj gre. Da vse poteka v redu.

V tem času je bilo veliko govora o pomanjkanju družabnega, človeškega stika. To ste verjetno izkusili tudi zaposleni v zdravstvu?

Družina, prijatelji in služba so tri institucije, ki jih doživljamo kot družabno življenje. Sem član veteranske slovenske odbojkarske reprezentance, ki je pred začetkom virusa trenirala enkrat tedensko. Ko smo bili zaradi situacije prisiljeni odpovedati treninge, smo se fantje bodrili vsak teden po elektronskih sporočilih. Stik s prijatelji sem vzdrževal na družbenih omrežjih. Tudi družina je sprejela mojo novo vlogo. Doma imam dva študenta, zaradi moje odsotnosti pa je velik del hišnih opravil padel na ženina pleča. Ko sem prišel domov, sem seveda pomagal po svojih najboljših močeh. Vsi smo bili v istem zosu. Določene družine je ta izkušnja bolj povezala, druge manj. Tisti, ki že prej niso dobro funkcionirali, so imeli zdaj še hujšo krizo. Te ni bilo mogoče rešiti tako, da si se lotil gradnje hiše ali imel še enega otroka, kot nekateri rešujejo partnerske težave. (smeh)

Zadnjič me je kolega dobro nasmejal, ko se je pošalil: “Z ženo sva se tako povezala, da sem ji mislil kar povedati za ljubico.” (smeh) Žal mi je, ker so številni razumeli ukrepe kot prepoved sprehodov v naravi. Nekateri so pred nastopom virusa prosti čas preživljali v nakupovalnih središčih, upam, da jih bo to malce prizemljilo in se bodo zdaj raje odpravili v naravo. Prepričan sem, da bomo ob rahljanju ukrepov priča pravi eksploziji piknikov in druženj. Ta primanjkljaj se je nabiral v vsaj polovici delavne populacije, ki ji je primanjkovalo družabnih stikov. Moram pa pohvaliti starejše, ki so se držali zelo dobro. Naši bolniki so res­nično upoštevali izolacijo in bili veseli, da so lahko tudi sami pripomogli k dobremu zdravju. Z njimi smo ves čas ostali v stiku, za kar so bili resnično hvaležni, saj v večini živijo sami, zato so se še bolj razveselili naših klicev.

Zasledila sem, da ste bili na vezi s svojci okuženih, ki so se zdravili na vašem oddelku.

Res je. Številni domovi za ostarele so se zaprli že tedne pred začetkom virusne krize. Zadnjič je k nam prišel sin ene izmed naših pacientk, ki mame zaradi same situacije že tri mesece ni videl. Sprehodila sva se na balkon, da jo je lahko ugledal vsaj čez steklo. Nekaterih ne zanima, kaj se dogaja z njihovimi starši v bolnišnicah in domovih, veliko pa je takšnih, ki nas kličejo vsak dan in jim veliko pomeni, kadar jim kaj povemo o zdravstvenem stanju svojca. Ta izolacija je velika težava za vse starejše v bolnišnicah in domovih, zato sem bil zagovornik tega, da se svojci še pred nastopom krize odpeljejo domov, v domačo oskrbo. Če bo jeseni nastopil novi val epidemije, bodo namreč precej bolj varni kot v domovih za ostarele.

Glede na to, da ste polovica dneva delali, kako ste izkoristili preostanek časa?

Vzel sem si čas za delo na vrtu ali na domači parceli. Lepo vreme mi je prišlo še kako prav. Po trgovinah se nisem sprehajal, na mojo srečo so drugi poskrbeli za to. S prijatelji sem bil v stiku prek družbenih omrežij. Po dveh tednih sem se kar privadil na novo življenje.

Ukrepi se postopoma rahljajo, kaj bo po vašem mnenju v tej situaciji največji izziv za vse nas?

Upam, da ljudje ne bodo pozabili na dve osnovni stvari: če se družimo, se družimo na prostem, v naravi, in ne v zaprtih prostorih, ter ohranimo razdaljo. Privoščite si pik­nik v naravi, ne zadržujte se v zaprtih prostorih. Glavni prenos poteka prek izločkov, zato razkužil še ne mečite v koš. Ko stopite v hišo ali avto, razkužite roke. Zadržujte se meter in pol od sogovornika. Če se bomo držali teh navodil, tudi po koncu ukrepov ne bo novih primerov okužbe. Epidemija se počasi končuje, minimalen val bo še nastopil, do jeseni pa se bo situacija končala. Bomo pa videli, kako se bo virus obnašal jeseni, ko bo morda na voljo že cepivo. Če bo novi virus jeseni mutiral, bo treba ponoviti ukrepe, a menim, da bo dosti lažje, saj so se ljudem zarezali v spomin. Ukrepi so namenjeni temu, da populacijo prisilijo k razmišljanju o prenosu. Če bi bili bolj pozorni, ti ukrepi ne bi bili potrebni. Sem pa prepričan, da bodo pomagali tudi ob širjenju gripe, vsi virusi so namreč lažje obvladljivi, če smo le dovolj pozorni na higieno rok, razkuževanje in razdaljo.

Veliko je govora o tem, da bo virusna kriza pretresla naše vrednote in prepričanja. Menite, da bo res tako?

Nekdo, ki je v teh tednih utrpel izpad dohodka, bo svoj posel pognal na 300 obratov, da zakrpa luknjo. Tako se bo hitro vrnil v kolesje, kar je velika škoda. Za druge pa upam, da bodo malce razmislili o tem in se ne bodo zapodili v nakupovalne centre ter tam preganjali dolgčas. Želim si, da bi se navade ljudi tako spremenile, da bi se namesto v trgovine odpravili v hribe. Da bi se namesto v kavarnah raje družili med sprehodi. Če je to le mogoče, si vsaj trikrat na teden privoščite 20-minutni sprehod, s tem boste veliko naredili za svoje zdravje.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord