Poletje je za nami in večina dopustov je končanih. Vendar se ljudje vse pogosteje – sploh če nam služba to omogoča – odločamo za drugačne vrste potovanj. Za bolj pustolovska, takšna, na katera se odpravimo sami, in ne s turistično agencijo.
Vzadnjih letih so se predvsem zaradi dobe interneta gotovo spremenila tudi potovanja. Ljudje potujemo vse bolj samostojno, brez agencij, pa tudi nizke cene letalskih vozovnic omogočajo, da vidimo veliko več sveta kot nekoč. Hkrati je vse več tudi popotnikov, ki se na pot odpravijo sami.
Zaradi drugačnega potovanja nastajajo nove platforme, na katerih lahko sami preprosto najdemo, kje bomo spali (Airbnb ali Couchsurfing), nizkocenovne letalske družbe ali spletne strani, kjer se lahko dogovorite za prevoz (Blablacar), in pa spletni portali, na katerih lahko najdete vsakovrstne informacije – na primer Vandraj. »Prestolnice, ki jih sicer vsi poznamo, želimo odkriti na bolj lokalen način. Seveda to ne pomeni, da si v Parizu ne bomo ogledali Eifflovega stolpa, a bomo obenem zavili tudi na ulico Rue Cremieux, nadvse pisan predel mesta, ki ga večina turistov sploh ne odkrije. Želimo biti vodnik za tiste popotnike, ki bi se radi izognili turističnim pastem ter bi radi kraje doživeli bolj pristno, na primer poskusili pravo lokalno kuhinjo, ki ni recimo ob glavnem mestnem trgu. Predvsem pa želimo potovanje približati širši množici in sporočiti, da potovanje ni nujno drago in nedostopno,« pojasnjujejo na Vandraj.
Luka
Luka je zaljubljen v Latinsko Ameriko. »Od nekdaj so me privlačili kraji, kamor ne gre veliko ljudi, obožujem živali, nogomet, dobro hrano. Zato ni čudno, da je bila moja prva destinacija v Južni Ameriki Venezuela. Veliko mi je pomagala Adrijana, Slovenka, ki je zaradi ljubezni odšla v Venezuelo in tam ostala vse življenje, kjer vodi hostel in turistično agencijo. Tisti trije tedni so me zaznamovali za vse življenje in še vedno lahko rečem, da je Venezuela moja najljubša država poleg Slovenije,« pojasnjuje.
Izkusil je vse – od tega, da je Chavez še živel in sta bila kruh in toaletni papir na voljo samo enkrat na teden, do neverjetno poceni bencina. Ljudje so ga sprejeli za svojega, zato je lahko Venezuelo izkusil v vsej njeni privlačnosti. »O naravi bi lahko povedal ogromno. Angelov slap, najvišji slap na svetu (tisoč metrov), šesturna pot po reki navzgor, spanje v visečih mrežah, jutranje kopanje v reki, paziti je bilo treba na ognjene mravlje, ki povzročajo 24-urno mrzlico. Pa delta Orinoka z Indijanci Warao, ki več kot polovico življenja preživijo v lesenem drevaku, lovijo živali in nabirajo rastline, živijo pa v lesenih hišah na kolih, kot nekoč mostiščarji v Ljubljani. A to še ni vse. V Venezueli obstaja kraj – Los llanos. Nekakšna stepa brez dreves, kjer kraljujejo llaneri - kavboji. Imel sem srečo, da sem tja prišel pred množičnim turizmom, živel pet dni s prekrasno družino, vsak dan ob vzhodu in zahodu občudoval prelet jate ibisov, držal v rokah šestmetrsko anakondo, lovil piranje (zaradi ene sem skoraj ostal brez prsta!) in užival v življenju brez skrbi, v viseči mreži s knjigo v roki. Če je kdaj obstajal trenutek, ko nisem imel niti drobca skrbi, je bilo to v Los llanosu,« z nasmeškom pripoveduje Luka.
Vrnil se je čez tri mesece in tam preživel mesec dni, nato pa se je podal v Kolumbijo, kjer je obiskal Sierra Nevada de Santa Marta – gorovje z oblačnim gozdom, kjer domujejo Indijanci Kogi – eno najbolj avtentičnih ljudstev na svetu, kjer še vedno starešine odločajo o vsem. Ne marajo fotografiranja (predvsem starejši), ker naj bi jim s tem vzel dušo, živijo življenje, kot so ga živeli pred 100 leti. Potem Ekvador, kjer je poskusil morskega prašička (in mu je bil všeč!). Čez leto dni se je spet vrnil – tokrat v Brazilijo, kjer je izpolnil svoje sanje, ogledal si je namreč svetovno prvenstvo v nogometu. Potem Mehika in Gvatemala ter Belize, kjer se je potapljal. »Prepričan sem, da se bom kmalu spet vrnil v Latinsko Ameriko. Nikaragva vabi s svojimi vulkani, Salvador in Honduras sta najbolj skrivnostna, v Peruju in Boliviji bi rad trekal po Andih, v Argentini jedel steake, gledal nogomet in se približal Antarktiki, Velikonočni otok v Čilu je najvišje na seznamu, pa tudi Galapaške otoke moram videti. In še in še.
Želja ne bo zmanjkalo. Destinacij pa tudi ne. Zakaj se vračam? Čeprav se sliši klišejsko, verjamem, da vsaka oseba tam, kjer ji je resnično všeč, pusti delček svojega srca in se tja mora vračati. Jaz sem ga pustil v Južni Ameriki. In čeprav obožujem Slovenijo, bi se rad še velikokrat vrnil v Južno Ameriko. Med avtentične ljudi. Dobro hrano. Prečudovito naravo,« pravi Luka.
Sonja in jernej
Sonja in Jernej sta mlad par, ki ju je pred približno petimi leti življenjska pot zanesla v Švico (Sonja ima namreč švicarske korenine). Čeprav sta potovala že pred selitvijo, je njuna potovala kariera zacvetela ob selitvi in od takrat njuna potovanja in življenje v Švici beležita tudi na blogu – www.myhammocktime.com. »Na potovanjih navadno srečava zelo navdihujoče in razgledane ljudi, od katerih se vedno znova veliko naučiva. Meniva, da mora biti potovanje predvsem čim bolj preprosto, kar pomeni čim manj hotelov in čim več hostlov, zanimivih namestitev prek Airbnbja, kampiranja in couchsurfinga, saj je tako večja možnost, da prideš v stik z domačini in dobiš pravi vpogled v življenje v državi,« pojasnjuje Sonja.
Za njiju je potovanje prekinitev vsakodnevne rutine, širjenje obzorja in znanja, spoznavanje drugih kultur, domačinov in drugih popotnikov, novih navdihov in odkrivanje še 'neraziskanih' kotičkov sveta. Prepotovala sta več kot 50 držav in vsaka se jima je po svoje vtisnila v spomin: »Naj bo to Norveška s čudovito in neizprosno naravo, Ferski otoki s 'čudovitim' vremenom in neverjetno kolegialnostjo tamkajšnjih prebivalcev, Južnoafriška republika (izvzemši večja mesta) s pristnostjo in preprostostjo ali pa Filipini s sanjskimi peščenimi plažami. Seveda ne smemo pozabiti tudi prečudovitih Alp, pa naj bo to v Franciji, Švici, Italiji, Avstriji ali Sloveniji. Na prav poseben način naju je očarala tudi Gruzija. Je pa res, da je za naju kljub več kot 50 prepotovanimi državami še vedno najlepše, ko sva na poti v domovino,« povesta Sonja in Jernej.
Pravita, da se jima zdi nujno, da vsak potuje vsak malo, če je to le mogoče: »Potovanje je aktivnost, kjer porabiš denar, vendar postaneš bogatejši. Predvsem pa naše življenje napolni z nepozabnimi dogodivščinami. Prav tako človek tudi ugotovi, kako majhni in nepomembni so problemi, ki nam kvarijo vsakdan, in v kakšnem razkošju (v večini primerov) živimo 'zahodnjaki'.
Andraž
Andraž je eden izmed tistih pustolovcev, ki si je upal in izpolnil željo, ki jo ima vsak od nas, ki rad potuje. Odpravil se je na sedemmesečni odklop v Azijo. Potovanje začel v Indiji. Od tam se je odpravil v Nepal, potem na Filipine, v Singapur, Mjanmar in nazaj v Indijo. »Na potovanjih imam rad raznolikost. Tako sem konec decembra preživljal v Nepalu, na desetdnevnem trekingu okoli Anapurne: to pomeni osem ur hoje na dan, -20 stopinj Celzija, slaba hrana ... na začetku januarja pa sem bil že na Filipinih, kjer sva s prijateljico iz Slovenije sama taborila na plaži samotnega otočka, jedla sveže ulovljene ribe, pila lokalni rum ter pozno v noč pela pesmi Parnega valjaka in se kopala v od planktona razsvetljenem morju. Dve čisto drugačni, a čarobni izkušnji,« pojasnjuje svojo izbiro.
V tem času, ko potuje, se je ogromno naučil o sebi. Predvsem, kot poudarja, se je naučil v stresnih okoliščinah reagirati z več mirnosti. »Zahodnjaki smo nagnjeni k temu, da se obremenjujemo zaradi stvari v življenju, ki v širšem smislu niti malo niso pomembne. Tako lovimo različne roke, se jezimo, ker nismo dobili napredovanja, skačemo od jeze, če opraskamo avto, bog ne daj, da sosedova sliva raste čez našo mejo ... En sprehod čez indijski slum je dovolj, da se zaveš absurdnosti tega početja. Ne mislim pa, da bi morali vsi ljudje potovati, kajti najprej mora obstajati želja po tem, in če je nekdo vesel, da gre vsako leto le za teden dni v Pacug, pa naj gre,« pravi Andraž.
Seveda so se mu zgodile najbolj nore stvari, ki si jih lahko predstavljamo: od tega, da se je izgubljal po indijskih slumih, srfal na valovih, se vozil z motorjem po puščavi, lovil ribe, krasil božično smrekico s hindujci, budisti in muslimani in vozil tuk-tuk. Do tega, da je bil na indijski poroki, snorkljal z ogromnimi želvami, gledal sončni vzhod na Himalaji in bil priča zažiganju trupel na reki Ganges. Vendar se je ena najbolj smešnih zgodb, ki si jih bo verjetno zapomnil za vse življenje, zgodila prav prvi dan v Indiji (torej čisto na začetku potovanja): »Moj prvi dan v Indiji so mi v restavraciji po večerji prinesli posodo, polno nekakšnih zelišč, zmešanih s sladkorjem. Takrat še nisem vedel, da je mišljeno, da poješ le eno čajno žličko, ker je to nekakšen osvežilec zadaha in odvajalo za pomoč pri prebavi. Mislil sem, da je to sladica, in sem kot pravi Slovenec seveda pojedel celo skledo. Natakar se mi je ves čas nasmihal, rekel pa ni nič. No, verjetno mi ni treba razlagati, kje sem preživel svojo prvo noč,« pripoveduje v smehu.
Greste na dopust na Hrvaško ali v Indonezijo? Odkrivate nove kraje ali se radi vračate na stare? Ste turist ali popotnik? »Čeprav smo v resnici vsi, ki obiščemo tuje mesto ali državo, pravzaprav turisti, si to neradi priznamo, saj za turista štejemo tistega, ki po svetu potuje v vrsti za turističnim vodnikom. Res pa je, da niso vsi, ki potujejo, tudi popotniki. Bistvo popotnika so po našem mnenju predvsem želja po odkrivanju novih krajev, odprtost do novih dogodivščin in prijateljstev, sposobnost samostojnega raziskovanja ter uživanja v trenutku, to pa je za nas tudi bistvo potovanja,« pravijo na Vandraj.
Besedilo: Petra Znoj
Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
