Qais Akbar Omar v Utrdbi z devetimi stolpi o svojem otroštvu v nemirnem Afganistanu!

Omarjev oče in dedek takrat nista skrivala upanja, da njihov prihod morda prinaša osvoboditev, a je njuno upanje kmalu klavrno zamrlo.

»Na televiziji so si zdaj napovedovalke oddaj pokrile glavo z ruto. Pevke niso več nastopale. Namesto njih smo gledali moške v turbanih in z dolgimi bradami, ki so sedeli na tleh in recetirali besedila iz korana.«

Kmalu zatem se je po vsem Afganistanu pričel širiti kaos, v določenih delih Kabula so se razvneli spopadi med mudžahidskimi frakcijami, vsi Afganistanci, ki so imeli nekaj denarja ali sorodnike v tujini, pa so čez noč zapustili državo. Tiste, ki so ostali, so okradli in pretepali, slišati pa je bilo tudi krike žensk, ki so jih posiljevali vojaki vodij milic – taistih vodij, 'ki so še pred nekaj meseci govorili o islamu in njegovem pomenu za muslimane in Afganistance'.

Omarjeva družina se je pred nasiljem, bombami in ostrostrelci najprej umaknila v klet hiše, dokler niso bili prisiljeni povsem zapustiti svoj dom.

• »Zbudil sem se pred zoro. Oče in mama sta tekala po sobah in spravljala oblačila v kovčke. Moje tri sestre so prišle od tam, kjer so spale. Mencale so si oči, se pretegovale in zehale. Lase so imele skuštrane. Oče jih je posedel na rob moje postelje. Počepnil je pred nas in nas zelo resno nagovoril. 'Danes moramo oditi od tu. Mogoče je to edina priložnost, ki jo bomo dobili,' je rekel. V približno pol ure smo bili pripravljeni na odhod.«

Utrdba z devetimi stolpi in rajski vrt

Utrdba z devetimi stolpi je pretresljiva resnična zgodba, ki je napisana tako z zornega kota otroštva v Afganistanu v devetdesetih letih kot tudi pogledom odraslega, ki se je nemirnih časov, ko je kot deček večkrat komaj ušel smrti, spominjal desetletja kasneje.

Zanimiv naslov knjige je seveda nadvse pomenljiv, saj je povezan z imenom zavetja, v katerega se je Omarjeva družina zatekla.

• »Pravzaprav nismo še nič videli, razen visokega zidu, vseeno pa smo pokimali, ker smo si oddahnili, da smo pobegnili pred spopadi. 'Hiša se imenuje Kala-e-Nobordža. Ste vedeli?' Držal se je kot kak slavni igralec, ki ga vsi poznajo, le da ga moje tete in strici še nikdar niso videli. 'Utrdba z devetimi stolpi ji pravimo zato, ker je imela takrat, ko so jo zgradili – pred več kot sto leti – devet stolpov. Starodavna je, tako kot jaz.' Široko se je nasmejal in ta nasmeh je bil nalezljiv, zato smo se mu tudi mi nasmehnili. Vskočil sem: 'Stric Nur Šer, če pa vidim samo en stolp.' Pogledal je mojega očeta, pomežiknil in rekel: 'Pameten je!' Všeč mi je bilo, ko je to rekel, še posebej, ker so slišali bratranci. 'Drugi stolpi,' je rekel in svetlikalo se mu je v očeh, 'so nevidni. Če nečesa ne vidimo, to še ne pomeni, da ne obstaja.'«

... a če osmerica stolpov njihovega novega (začasnega) doma, v katerem so bili nameščeni varno zunaj dosega vsakodnevnega raketiranja, nevidna, pa so bile s terase še kako vidne številne rože, vinske trte, ogromna drevesa in celo ribnik, v katerem je plavalo več kot deset vrst pisanih rib. V bližini ribnika so bili v kletkah še kanarčki, papige, orli in gruleči golobi, nedaleč proč pa nekaj psov, med njimi tudi precej velik z nadvse krvoločnim pogledom, in celo ... čisto pravi leopard.

• »Ta vrt je bil kot rajski, samo še bolj zanimiv, tako je rekla moja starejša sestra.«

V tem nenavadnem raju je Omarjevi družini v naslednjih nekaj mesecih (in letih) čas tekel bistveno drugače kot zunaj njegovih zidov. In to so vedeli, ker so vsak večer poslušali BBC World Service in druge radijske postaje, na katerih žal ni bilo slišati veliko dobrih novic.

Afganistan je bil v zgolj nekaj mesecih praktično uničen, spopadi pa so trajali že skoraj leto dni, ko so se moški pogovori vse pogosteje vrteli okoli misli, da bi bilo najbolje deželo kar zapustiti.

• »Oče je spet rekel, da si želi v Rusijo, kot je predlagal že pred enim letom, ko smo bili še doma. Bil je v stikih s prijatelji, ki jih je poznal iz časov, ko je boksal. Ponudili so mu, da mu pomagajo, da se namestimo, ko bi enkrat prišli. Toda zdaj so bile meje tesno zaprte, zato bi potrebovali veliko denarja, da bi plačali tihotapcem, da nas spravijo čez.«

Medtem ko se je odločitev o odhodu iz države še kalila, so Omar, njegov oče in dedek nekajkrat izmenično skočili preveriti, v kakšnem stanju je njihova domačija. Njihovi 'izleti' pa bi se ob več priložnostih kaj kmalu lahko končali tudi nadvse tragično. Ob neki priliki so Omarja in deda ustavili hazarski vojaki in prav zares jima je grozilo, da bosta obglavljena gnojila vrt ob svoji lastni hiši, spet drugič so Omarja z očetom ugrabili in zvlekli na prisilno delo pod zemljo, kjer naj bi do bridke smrti za tuje vojake kopala tunel. Gotove smrti jih je vedno znova rešilo golo naključje. Omarjev oče je bil svoje čase namreč znan in čislan boksar, ki so ga poznali daleč naokoli, in ko so vojaki izvedeli, kdo so, se je vedno našel kakšen, ki se je zavzel za njihovo življenje.

Beg čez cel Afganistan!

Razmere so se sčasoma tako zaostrile, da so bili Omarjevi prisiljeni zapustiti tudi 'utrdbo z devetimi stolpi' in se podati na nevarno pot po gorečem Afganistanu. A naj je bilo njihovo potovanje še tako nevarno, ga Qais Akbar Omar v knjigi popiše z veliko čudovite občutljivosti za tradicijo, zgodovino in lepoto svoje (čeravno do temeljev porušene) dežele. Prav na tej poti je Omar mestoma deležen edinstvenega življenjskega in svetovnonazorskega poduka nadvse modrih ljudi, ki so jih na begu skozi Afganistan imeli priliko srečati.

Skozi celotno knjigo, ki jo boste zagotovo prebrali na dušek, tako spremljamo Omarjevo družino, kako si na vse kriplje prizadeva, da bi našla pot iz uničenega Afganistana, dokler jim končno ne uspe zbrati dovolj denarja za tihotapce, ki naj bi jih spravili varno čez mejo. To se je zgodilo prav tistega septembra, ko sta onkraj luže padla 'dvojčka', čemur so nato sledili ameriški letalski napadi na talibanska oporišča, Omarjev oče pa se je v luči teh dogodkov ponovno odločil drugače.

Priporočamo!

Utrdba z devetimi stolpi

Utrdba z devetimi stolpi prinaša občuteno napisane spomine odraščajočega fanta na pretresljive dogodke, ko je komaj ušel smrti, absurdne prigode, ki so se mu dogodile, pa tudi na trenutke velikega veselja in neskončne lepote.

Resnična zgodba o življenju v Afganistanu je prežeta z ljudskimi pripovedkami in poezijo ter nudi branje, ki ga bo težko pozabiti.

• »Kako naj ji torej povem, da imam rad Afganistan, čeprav se to sliši noro? Da sem rad Afganistanec? Da bi rad spet zgradil, kar so mnogi drugi uničili? Vem, da bo dolgo trajalo. Ampak jaz sem tkalec preprog. Jaz razumem, kako počasi vozel sledi vozlu, dokler se ne prikaže vzorec. Bog, bi se dalo, da ne bi tkal moje usode in da bi me držal blizu tem ljudem, ki mi pomenijo več kot vsi drugi na svetu?«

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord