Vladimir Vauhnik je kot agent različnih obveščevalnih služb leta 1945 v izgnanstvu v Švici napisal poročilo o vojaških načrtih velikih sil pred 2. svetovno vojno in med njo.
Pred kratkim je to neverjetno pisanje v prevodu Štefana Vevarja in z naslovom Pod krinko izšlo pri založbi Modrijan; urednik Aleš Učakar, ki je pred tem uredil tudi biografijo Tito, nam je natresel nekaj zanimivosti tako o Vauhnikovi kalvariji kot o usodi njegovega tajnega poročila, ki ga imamo končno priložnost brati v izvirni različici.
Vauhnikovo pričevanje o 2. svetovni vojni in pripravah nanjo ima popolnoma drugačno perspektivo, kot smo je vajeni iz zgodovinskih učbenikov in knjig.
Ko beremo knjigo Pod krinko, spoznamo vojno od blizu. Pred nami so veliki krojači ofenziv, ki hladnokrvno stojijo pred zemljevidom Evrope in tuhtajo, koga bi najprej napadli, koga potem ... Bitke, o katerih piše zgodovina, so opisane z drugačne perspektive, zraven pa nekdo vsem tem velikim odločevalcem gleda čez ramo in poroča.
Kako je pravzaprav nastala ta knjiga?
Vauhnik se je junija 1944 kot begunec zatekel v Švico in tam tudi dočakal konec vojne. Podrobnosti o njegovem bivanju v izgnanstvu ne poznamo, najverjetneje ga je pod svojo zaščito vzela britanska obveščevalna služba, katere agent je v času vojne (med drugimi) tudi bil. V zameno za zaščito je moral najbrž sestaviti poročilo o svojem delovanju med vojno in deloma pred njo. Tudi (pokojni) generalmajor Kranjc, avtor spremne besede, je bil prepričan, da je ta zapis nastal po direktivi iz Londona, za službo, ki je pozneje postala znana kot MI6: mi jo sicer poznamo iz filmov o Jamesu Bondu, in to je natančno to, kar je počel Vauhnik.
Nemci sami so ga razglasili za enega najsposobnejših tujih vojaških atašejev, ki so službovali na njihovih tleh. Ga lahko primerjamo s fiktivnim junakom Jamesom Bondom?
Ian Fleming naj Vauhnika sicer ne bi poznal, morda pa je vedel za njegove aktivnosti in ga uporabljal kot model pri kreiranju svojega literarnega Jamesa Bonda. Vse to je sicer domena govoric in težko je reči, ali niso bile lansirane zato, da bi laskale Vauhniku, ampak tako pač je pri »vohunih« – lahko je res, lahko pa ni. Kot vojaški teoretik in strateg je Vauhnik pisal v šifrah. To je bilo logično, kajti ni bil samo enojen, dvojen ali trojen agent, delal je za najrazličnejše obveščevalne službe, in to, kar je napisal, je genialno, saj mu je uspelo zadovoljiti vse strani.
Bil je visoko izobražen vojaški strokovnjak, vsa imena in podatke je imel v glavi, kajti iz Nemčije je šel tako rekoč bos.
Ko sem videl njegov izvirni tipkopis v nemščini, sem bil brez besed. To so kompleksni, močni in dolgi stavki, slovnično pravilni. Vrhunsko! Poroča kot kak profesor, vsevedni pripovedovalec. Iz tega besedila sta razvidna njegova sposobnost izrednega opazovanja, analitičen um. Vauhnik zelo prostodušno pripoveduje, kaj se je dogajalo. Zgodovinske bitke so znane in na prvi pogled se zdi vse jasno, vendar je v njegovih zapisih tudi marsikaj čudnega. Na primer, če so bili nacisti tako genialni, če so naredili tako fantastičen načrt, da si bodo pokorili celotno Evropo – kako to, da so pustili tuje opazovalce, ljudi iz drugih držav tako blizu, da so jim lahko gledali v karte ...
Po drugi svetovni vojni je odšel v Argentino, slutil je, da ga bodo doma obravnavali kot narodnega izdajalca. Njegov greh je bil, da je 'prijateljeval' z vsemi.
Že ob pobegu iz Ljubljane je bržkone vedel, da je bilo to njegovo slovo in da se v Jugoslavijo ne bo vrnil. Bil je domoljub, vendar do komunistov ni imel odnosa. Očitno ga niso prepričali, v njih je videl nove povzpetnike, ki so izkoristili možnost, da pridejo na oblast. Že leta 1945 je bilo jasno, da bo ta zelo monolitnega značaja. Menda je razmišljal, da bi poročilo, ki ga je napisal za Britance, izdal tudi v knjižni obliki, da bi se preživljal s pisanjem. Menda ga je celo Titova oblast vabila, naj pride v njihove vrste, bil bi dragocen v vsaki vojski, kar pa je zavrnil, saj se ni bil pripravljen pokoriti diktatu takratnega stalinističnega komunizma. Ne vemo, kaj je počel v Argentini, mogoče je sklepati, da je bolj životaril kot ne, obenem je bil že precej bolan (bržčas so ga v gestapovskem zaporu napojili tudi z raznimi strupi), tako da je že leta 1955 umrl.
Iz gestapovskega zapora je prišel živ, kar je uspelo redkim. Ko so ga dali privesti v Himmlerjev osebni zapor, so mu najprej laskavo povedali, da je veljal za enega najsposobnejših vojaških atašejev.
Svoje bivanje v zaporu v knjigi popisuje kot nekakšno igro, kot niz pogovorov, konzultacij, srečanj, predavanj ... Nemcem razlaga, kako je večinoma čisto matematično prišel do podatkov. Samo občasno namigne, da je trpel, vendar iz zapora pride izžet in postaran za vsaj deset let. Da se je rešil, je moral že dati privolitev, da bo njihov človek na Balkanu: konkretno, da bo pomagal postaviti hrvaško armado po zgledu nemškega vermahta v Zagrebu. Znal je nemško, italijansko, lokalne jezike, poznal je delovanje vojske. Zgodba o njegovem zaporu je verjetno eno najbolj dvoumnih mest v knjigi; kot piše, pa je šlo za »slepilni manever«.
V Zagrebu je kmalu opazil, da je položaj hujši, kot je mislil.
Zagreb je imel v spominu kot eno najlepših mest, kot prestolnica nove Neodvisne države Hrvaške pa se pokaže kot neurejen in umazan, »predvsem pa ni bilo na ulici nikjer videti sicer znanih elegantnih Zagrebčank«, potoži. Nad početjem hrvaških ustašev je bil zgrožen, celo gestapovcem so se želodci obračali, ko so videli, kako ustaši delajo »čisto Hrvaško«. Vauhnik pri tem ni želel sodelovati in se je začasno umaknil z izgovorom, da je slabega zdravja in bi najprej rad okreval. Vmes je že deloval kot obveščevalni agent: bil je, kot piše, na zunaj v najboljših odnosih z Nemci in še boljših z Italijani – zelo lucidno je negoval zveze z italijanskimi častniki. Zavlačeval je, kolikor se je dalo.
V knjigi pogosto omenja nemško klepetavost ter zlasti 'staro in kronično bolezen nemškega naroda – samoprecenjevanje'.
To ponavlja na številnih mestih, Nemce ocenjuje kot nadute megalomane, polne samih sebe. V knjigi pravi: »Zmeraj bom trdil, da je bila nemška klepetavost, ki se je sicer sijajno dopolnjevala s samohvalo, samopovzdigovanjem in pristranskostjo, tisto neuničljivo zlo, ki je spodkopalo tudi najboljše nemške načrte.«
V knjigi večkrat omeni skrivnostnega majorja Pabsta, čigar informacije so bile med najzanesljivejšimi.
Zapisi na primer na Wikipediji majorju Pabstu ravno ne laskajo. Bil je trgovec z orožjem. Dejstvo je, da je bil del industrijske smetane že pred vojno, med vojno in po vojni se mu ni nič zgodilo, čeprav je bil v stiku z vrhovi vermahta, umrl pa je kot zelo bogat gospod leta 1970, star 90 let.
Nekateri dvojni agenti so imeli celo najvišje položaje v nemški vojski.
Ta svet je tako neverjetno prepleten. Glavni šef obveščevalcev vermahta, admiral Wilhelm Canaris, ki so ga Nemci tik pred koncem vojne ustrelili, ko so razkrili njegovo dvojno igro, tudi ni bil brez povezav z britansko obveščevalno službo. Celo telefonski klic Vauhniku, da bo Jugoslavija napadena 6. aprila 1941, naj bi bil po nekaterih ugibanjih prišel prek Canarisa. V tej zgodbi je zanimivo še ime Hansa Jeschoneka, načelnika generalštaba nemškega vojnega letalstva, ki je bil slovenskega rodu: njegovo pravo ime je bilo Ivan Ježovnik, z družino so se še pred vojno preselili v Nemčijo.
Ko je Vauhnik izvedel, da bo Hitler napadel Poljsko in Sovjetsko zvezo, je predvidel, da bo Poljska vzdržala največ 21 dni.
Zaradi česar so ga hoteli celo odpoklicati, češ da poveličuje nemško vojsko – pa se je izkazalo, da je imel prav. Opisuje denimo, kako je šel malo »vohljat« po Prusiji avgusta 1939 in je štel, koliko tankov, koliko tovornjakov, koliko zalog, koliko vojske, kam so namenjeni ... Tako je preprosto matematično izračunal, v koliko dneh bodo Nemci opravili s Poljaki!
Vse mogoče ofenzive je predvidel, le napad na Jugoslavijo je bil tudi zanj veliko presenečenje – ali pa morda sploh ni hotel, da bi bilo res.
Kneza namestnika Pavla so leta 1939 v Berlinu sprejeli z največjimi častmi, tako kot sprejmeš srčnega prijatelja; tudi knez je v nadaljevanju vojne tuhtal, kako zadovoljiti velike in hkrati preživeti. Jugoslavija je bila precej pomembna, saj je Nemčijo izdatno zalagala z dobrinami, denimo z bakrovo, cinkovo rudo, boksitom, klavno živino in koruzo. Do zadnjega je poskušala igrati nekakšno nevtralno vlogo. Napad na Jugoslavijo je bil presenečenje tudi za Nemce same, ki so mislili, da sta državi v odličnih odnosih. Hitlerjev prvi cilj pa je bil osvojitev Rusije, napad na Jugoslavijo je bil nekakšen plan B.
Jugoslavija je 25. marca 1941 pristopila k trojnemu paktu, vendar ljudstvo ni razumelo 'slepilnega manevra' kneza Pavla, ki je dobro vedel, da če Nemcem ne bo uspelo zlepa, se bodo stvari lotili zgrda.
Dejstvo je, da so tudi Angleži imeli v Jugoslaviji svoje interese, zato so si prizadevali, da se Jugoslavija ne bi priključila paktu, ki so ga že podpisale Bolgarija, Madžarska, Romunija in Slovaška. Upor ljudstva, ki je kričalo »Bolje rat, nego pakt!«, so tudi zmanipulirali Angleži, ki so, kot v spremni besedi piše Kranjc, demonstracije v Beogradu plačali (kričačem po 300 din, nosilcem zastav po tisoč in govornikom po tri tisoč din). Ljudstvo je bilo razdeljeno, vsi proti vsem, ljudi ni bilo težko kupiti.
Pomudiva se še malo pri Vauhnikovih 'ženskih zvezah', ki nekako sploh niso obstajale. V knjigi ponekod bežno omenja svojo prijateljico Urško, vendar ne pove, kakšen je bil njun odnos.
O njej ni znanega prav dosti. Očitno je bilo nemško dekle iz berlinske družine, ki mu je bila precej naklonjena. Klical jo je po slovensko Urška, kar se ji je verjetno zdelo eksotično in ji je bilo zelo všeč. Vauhnikov odnos do žensk pa se zdi precej površen in njegova siceršnja podobnost s fiktivnim Jamesom Bondom je na tem mestu nekoliko pod vprašajem.
Morda je bil do žensk zadržan tudi zato, ker sta ga motila njihova izrazito dvojna narava in preračunljivost.
Ženske v svojem pisanju precej okrca, že Nemke, ki so strastno in zagrizeno častile Hitlerja; njegova gospodinja Grete ni bila izjema. Piše denimo, kako je moral od žene generalnega konzula Neuhausna »celi dve uri poslušati, kako plemenit človek je firer, kako krotke in čiste modre oči ima, kako skrbi le za blaginjo naroda in vse ženske v bližini so soglašale z njo«. V drugi knjigi pa spozna, da tudi slovenske partizanke niso nič bolj zanesljive, saj so bile na eni strani pogumne in požrtvovalne, na drugi pa krvoločne, maščevalne in nemoralne. Piše, da so se ženske in dekleta »brez zadržkov metale v objem dobro oblečenim, naparfumiranim in z vsemi mogočimi značkami okičenim italijanskim častnikom, podčastnikom, karabinjerjem in policijskim agentom, nič jim ni bilo mar, da jih imajo za priležnice, da so jim prav oni umorili može« tako da »je nastal vtis, kot da si prav ženski spol najbolj prizadeva za to, da bi mali narod še prej propadel« in doda: »Resda so bile naše sodelavke vzvišene nad vsakim dvomom, toda le kdo bi ženski prišel do dna!«
Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: osebni arhiv Štefke Mikluš, Založba Modrijan
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču