ALS je skrivnostna bolezen, ki človeku odvzame sposobnost gibanja, hranjena, komuniciranja in na koncu dihanja. Zdravila ni. Vrhunski znanstvenik Jernej Ule s svojo ekipo raziskuje nove možnosti za zdravljenja bolezni.
Intenzivnost raziskav se na področju amiotrofične lateralne skleroze (ALS) v zadnjih letih stopnjuje, tudi po zaslugi mednarodnih sodelovanj in akcij, kot je bil izziv s polivanjem z ledeno mrzlo vodo leta 2014. Te dni je v Ljubljani potekalo srečanje Evropske mreže za zdravljenje (ALS) z naslovom ENCALS Meeting 2017. Tam smo se srečali z znanstvenikom, dr. Jernejem Uletom, ki je kot vodja raziskovalnega laboratorija na univerzitetnem kolidžu v Londonu predstavili eno izmed zadnjih študij, ki po dveh desetletjih negativnih rezultatov kliničnih raziskav nakazuje nove možnosti zdravljenja bolezni.
Ste znanstvenik, v Londonu vodite laboratorij molekularne nevroznanosti v sklopu Instituta za nevrologijo University Collegea London. Kakšen je običajen dan znanstvenika vašega kalibra?
Precej rutinski – ni vsak dan poln nekih navdušenj, v resnici se kar ponavlja. Mislim pa, da sem najbolj produktiven kakšno uro pred kosilom in pozno – to so moji najboljši trenutki za koncentrirano delo. Poskušam si tudi rezervirati en dan na teden, ko nima nobenih srečanj ali drugih obveznosti, tako da se lahko poglobim v eno stvar.
Ste si od nekdaj želeli živeti življenje znanstvenika (mama Mirjana Ule, socialna psihologinja, oče Andrej Ule, filozof, brat Aljaž Ule, matematik)?
Niti ne. Vedno mi je bila blizu narava in pravzaprav sem malo z dvomom gledal na laboratorijske raziskave. Vendar me je stvar začela zanimati po predavanjih profesorja Miklavža Grabnerja med študijem biologije in po drugem letniku sem odšel v San Francisco delat za tri mesece k profesorju Matiju Peterlinu. Bolj kot sama molekularna biologija me je zanimalo, kako je živeti v tujini. (smeh) Potem pa, ko nekaj časa neko stvar dolgo delaš, te prej ali slej 'potegne', vse bolj razumeš stvari, vse bolj ti postaja ta svet zanimiv.
V laboratoriju se ukvarjate z raziskovanjem živčnih celic s poudarkom na nevrodegenerativnih boleznih. Kaj to točno pomeni?
Te nevrodegenerativne bolezni, ki jih raziskujemo, vključujejo denimo alzheimerjevo in parkinsonovo bolezen, pa tudi druge bolezni, ki jih ne poznamo tako dobro. Na primer bolezen motoričnih nevronov oziroma amiotrofična lateralna skleroza (ALS) je tudi precej pogosta. Razlog, da je ne poznamo, je delno to, da zanjo, ko človek zboli, ni dobrega zdravila in bolezen hitro napreduje, tako da redko srečaš bolnika na cesti. Polovica pacientov preživi tri leta. Z ALS se ukvarjamo tudi zato, ker so sprožilci bolezni pogosto ravno tisti mehanizmi, ki jih mi raziskujemo.
Torej, že kar nekaj let se posvečate vprašanju genskega izražanja v celicah, ugotavljanju, kakšno vlogo imajo pri tem RNK in proteini. Zakaj ima RNK (ribonukleinska kislina) tako pomembno vlogo in kaj lahko gre pri tem procesu prenosa DNK-RNK-proteini narobe?
Proteini in RNK se v celicah pogosto vežejo drug na drugega tako, da tvorijo neke vrste kapljice v celicah. RNK je namreč takšna molekula, ki je zelo dinamična in se mora po celici premikati, spreminjati. Takrat pa se dogajajo zanimivi procesi kapljic, tako kot denimo, ko se tvorijo oljne kapljice v vodi. V primeru ALS pa te kapljice v celicah nekako otrdijo, čeprav še ni čisto jasno, zakaj se to dogaja.
Vaše raziskave so usmerjene v iskanje sprožilnikov, ki povzročajo poškodbe možganskih celic. Kako predvidevate, da je to povezano z ALS?
Trenutno predvidevamo, da se proces začne med nekakšnim obdobjem celičnega staranja. Vsi gremo skozi to fazo, ne samo v primeru ALS. Vse te bolezni so nevrodegenerativne in se pojavljajo v odvisnosti od starosti. ALS pogosto povzročijo genske mutacije, ki so prisotne vse življenje, ampak kljub temu se bolezen začne le pri starejših ljudeh. Zato poskušamo ugotoviti tudi, kaj se dogaja v normalnem staranju vseh nas. Namreč, brez tega ne moremo razumeti, kaj se dogaja v primeru bolezni. Trenutno je torej mišljeno, da gre bolezen skozi več različnih korakov, pri čemer je udeležen tudi proces staranja – to pa vključuje celotno telo. Trenutno se za zdravljene bolezni poskušajo popraviti posamezni molekularni dogodki v celicah, vse bolj pa se ukvarja s tem, kako uravnati delovanje celotnega telesa v času staranja.
Govorite o staranju, ampak najbolj viden predstavnik bolezni ALS Stephen Hawking je zbolel relativno mlad ...
Da, on je v bistvu zelo nenavaden primer, saj je pri ALS zelo redko, da bi nekdo tako dolgo preživel. Mislijo celo, da ima neko nenavadno obliko, ne čisto klasične oblike bolezni. Približno 10 % ljudi, ki so diagnosticirani z ALS, živi nato še čez 10 let. Zdravniki še ne vedo, ali so to ljudje, ki nimajo prave oblike ALS in so jih tako pomotoma diagnosticirali, ali pa imajo morda neko odpornost, da se lahko delno zavarujejo pred boleznijo.
Ali se ukvarjajo tudi s tem, da bi se bolezen prej diagnosticirala?
Vsekakor, vendar ne v naši raziskovalni skupini. Raziskujejo se denimo subtilni znaki v gibanju, govoru, ki bi bili lahko značilni za ALS. Razmišljajo, da bi to lahko zaznali računalniki/telefoni. Pomembno je namreč čim prej zaznati bolezen.
Zanimate se za bolezni, ki so vezane na staranje. Zakaj?
(smeh) Življenje na splošno vedno tiktaka. Zanimivo je videti, kako se sami spreminjamo. To je bil zame kar šok, kako se po 60. letu, dramatično pa tam okoli 80. leta, spremeni delovanje genov v možganih. Staranje je ena najbolj zakompliciranih stvari, kjer je vse v telesu povezano, zato se mi zdi, da mora znanost to dobro razdelati in tudi paziti, ker gredo lahko kakšna odkritja v komercialne vode. Ne bi rad, da bi bilo to dosegljivo le bogatim.
Zakaj ALS velja za eno najhujših in najbolj neizprosnih bolezni?
Trenutno zdravniki nimajo orodij, da bi ustavili ali pozdravili bolezen, ampak večinoma zdravijo simptome. Res je, da se odkriva veliko novih pristopov. Upanje je. Bolezen pa je naporna, ker so možgani popolnoma v redu, tako da se pacient popolnoma zaveda in je miselno še vedno enako aktiven. Samo živci, ki vodijo mišično gibanje, so tisti, ki odmirajo, torej vse, kar koordinira gibanje. V bistvu je ALS ravno obratno kot demenca.
Kakšne so vaše glavne ugotovitve raziskav ALS?
Na področju postaja jasno, da bolezen na molekularni ravni vključuje veliko različnih procesov in vzrokov. Mi raziskujemo stike med proteini in RNK, ki so zelo pomembni za ALS. Vidimo tudi, da podporne celice v možganih igrajo pomembno vlogo med staranjem. To so celice 'glia', ki podpirajo živčne celice. Izražanje genov v teh celicah 'glia' postane manj natančno med staranjem, kot bi bile malo 'zmedene' pri opravljanju svojih nalog. Zdaj iščemo vzroke, ki lahko 'zmedejo' izražanje genov v celicah.
Učinkovitega zdravila, ki bi ALS preprečilo, pozdravilo ali vsaj ustavilo, še ne poznamo. Smo vendarle kaj bolj optimistični glede zdravila za v prihodnje?
Ljudje, ki delajo na tem področju, imajo občutek, da bo čez deset let na voljo veliko več zdravil, ki bodo dejansko zdravila bolezen, mogoče ne ravno vseh različic bolezni, ampak vse več. Nekako sledimo področju raka, kjer je zdaj veliko vrst raka že ozdravljivih. Tudi pri ALS se bo prej ali slej pokazalo, da ni to ena sama bolezen, ampak da je to odvisno od tega, kaj je genetski vzrok. Zelo ključno pa bo zgodaj zaznati bolezen in se takoj odzvati. Če bomo našli rešitev za ALS, bomo morda hkrati našli rešitev še za druge bolezni, saj kaže, da imajo nevrodegenerativne bolezni v marsičem skupne točke.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Helena Kermelj, shutterstock
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj