Razmere v UKC-ju: Osebje požrtvovalno, ostalo pa ...

"Po navadi ne objavljam takih stvari, ampak tokrat ne morem mimo tega. Ta teden sem bila hospitalizirana na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana zaradi ne ravno majhnega operativnega posega. Odhajala sem z mešanimi občutki.

Zakaj? Zato, ker sem bila navdušena nad ljudmi, ki tam delajo, s koliko elana in pozitivnega odnosa se spopadajo z včasih skorajda nemogočimi razmerami, in res hvaležna celi ekipi na Ginekološkem oddelku UKC, s kakšnim človeškim odnosom obravnavajo paciente. Posebej hvaležna sem medicinskim sestram na intenzivnem in tudi sicer na celem oddelku, zdravnici operaterki Nataši Kenda Šuster, ki me izjemno strokovno obravnava že slabo leto, ter zdravnici anestezistki, ki me je spremljala med operacijo, se pa žal njenega imena ne spominjam več, ker sem bila takrat že pod precejšnjim vplivom pomirjeval, ki so mi jih dali pred posegom :).

Kapo dol vsem, prav res. Šele takrat, ko dobimo vpogled »od znotraj«, lahko sodimo o tem, koliko in kaj kdo dela, zato se mi zdijo nepoštene pavšalne pripombe, ki jih pogosto slišim, češ, "kaj se tile v zdravstvu vedno nekaj pritožujejo". Povem vam, da se na UKC LJ upravičeno pritožujejo in da bi se lahko še bolj, ker res dajo od sebe maksimalno s tistim, kar imajo na voljo.

In tu prehajam na bistvo: UKC je sramota za zdajšnjo in marsikatero slovensko politično garnituro, ker se kljub opozarjanju do danes še vedno ni naredilo skoraj nič. Prostori na Oddelku za ginekologijo so recimo prenatrpani, osebja je premalo, postelje prastare, ostalo pohištvo pa naravnost žaljivo za slovenske državljane in davkoplačevalce. Vsakogar, ki drži škarje in platno na tem področju, je lahko samo sram.

Postelje segajo tam nekje v leto 1980+, pa še to imaš srečo, ker te lahko doleti tudi kaka starejša. Vzmetnice so trde in neudobne, omare pa so videti neugledne in zastarele, velike ravno toliko kot malo večji poštni nabiralnik, če malo karikiram.

Nadalje pa moram priznati, da so sama oprema in aparature, ki sem jih videla po ambulantah in v operacijski dvorani, vrhunske ali pa vsaj zelo blizu temu, prav tako ne manjka zdravil in sanitetnega materiala. Tudi oprema na oddelku za intenzivno nego je dobra, postelje pa so tam udobne in veliko sodobnejše. Vsaj to!

Ob vsem napisanem res ne razumem, kako da se ne more najti denar, da bi se vsaj zamenjale zastarele postelje in omarice na oddelkih ter vratna krila in ponekod razmajane kljuke, saj bi bila že samo s tem slika vsaj za 50% boljša.

Prav tako ne razumem, kako da se doslej še vedno ni rešila problematika regionalne oziroma mestne bolnišnice, ki bi jo Ljubljana nujno potrebovala. UKC je bil grajen kot državna bolnišnica za tedanje potrebe, ki jih danes komajda še dohaja. Sprašujem se, kako dolgo še, preden se bo tak sistem organizacije začel sesuvati in se bodo pokazale vse pasti in luknje, ki zevajo pod površino. Trpeli bodo seveda bolniki!!!

Ob vseh političnih obljubah, ki smo se jih v vseh teh letih naposlušali do sitega, se nobena vlada doslej ni resno lotila problemov, ki pestijo naš zdravstveni sistem, zato mi ni jasno, kako se nekateri politiki čudijo, da se ljudje ob volitvah zatekajo k »novim obrazom«. Zakaj voliti tiste, ki te vedno znova pustijo na cedilu???

No, pa če pustim politiko ob strani, bom rekla samo še tole: Vsa čast tistim, ki vedno znova in znova prihajajo na delo in pridno kot mravljice delajo v takih razmerah, poskrbijo za paciente z veliko mero empatije in strokovnosti, ob vsem tem pa najdejo še nasmeh in lepo besedo za vsakogar ter se bore malo pritožujejo. Imam občutek, da so se, vdani v usodo, pač odločili, da s(m)o ljudje/pacienti v skladu s poklicem, ki ga opravljajo, že po de foltu na prvem mestu, zato bodo vztrajali v takih razmerah do konca, saj jim doslej skoraj nikoli nihče ni prisluhnil in vsa njihova opozorila so bila le bob ob steno. Take ljudi lahko samo občuduješ."

Obremenjene medicinske sestre med oddelki "potujejo" kar s - skiroji!

Predsednica zbornice Zdravstvene in babiške nege Monika Ažman pa je v pogovoru za STA dejala, da se medicinske sestre počutijo deprivilegirane proti zdravnikom, ko se borijo za boljše delovne pogoje. Opozarja, da so obremenjene do skrajnih meja. Položaj je šel tako daleč, da ponekod sestre iz enega na drug oddelek potujejo s skiroji, da prihranijo čas. Medicinske sestre, ki tvorijo več kot polovico vseh delavcev v zdravstvu, želijo bolj enakovreden položaj pri odločanju, zastopanju in sprejemanju odločitev v zdravstvu, je dodala in poudarila: "Medicinske sestre smo tiste, ki lahko izhajamo iz bolnika in njegovih potreb in imamo rešitve za bolnika. In si želimo, da so vse odločitve najprej v korist bolnika."

Čeprav je bilo zastavljeno, da v okviru vladnega projekta skrajševanja čakalnih dob dobi variabilni del plače celotni zdravstveni tim in ne samo zdravnik, je bilo po njenih navedbah to navodilo zelo ohlapno in so si ga zdravstvene organizacije razlagale zelo različno. "Podatki s primarnega nivoja kažejo, da so ponekod pošteno razdelili delež tudi medicinskim sestram, a večinoma ne," je opozorila.

Variabilno nagrajevanje si je sicer izboril zdravniški sindikat Fides s stavko. "A če se že pogajamo za boljše delovne pogoje, nagrajevanje in vrednotenje dela v zdravstvu, tukaj ne poteka enoten boj, enoten dialog. Zagotovo so pri tem zdravniki v privilegiranim položaju," je opozorila, a dodala, da so si medicinske sestre verjetno tudi same krive. "Morda je tudi na nas samih, da bo treba ugotoviti, kje se je ustavilo," je dejala.

Ažmanova opozarja, da medicinske sestre takšnih obremenitev več ne zmorejo. "Tega je dovolj. Prišli smo do skrajnih meja. Ne gre niti več za vprašanje denarja, ampak v zadnjem času samo še za vprašanje preživetja, dostojanstva na delovnih mestih, ker pravzaprav izgorevamo iz dneva v dan vse bolj."

Kot pravi, bodo morali očitno "počasi ustaviti aktivnosti in povedati, da to, kar delamo, ni varno ne za nas same, še manj za bolnike". "Preprosto nas je tako premalo, da vsega več ne zmoremo. Verjetno bo treba tudi zapreti kakšen oddelek, odpovedati kakšno operacijo, ker to presega vse meje naših zmogljivosti," je dodala. Ob tem je opozorila, da ne govori o stavki, pač pa o tem, da morajo biti slišane, da dejansko zbolevajo na svojih delovnih mestih.

Poudarila je, da delajo po standardih in normativih iz zelene knjige leta 1984, medtem ko so svoje standarde prvič predlagale že leta 1993. "Od takrat pa je bistveno napredovala tehnologija, medicina, potrebe ljudi in s tem tudi intenziteta dela sester," je dodala.

Spremenjene tudi razmere v domovih za starejše

Po njenih besedah so nesprejemljivi normativi tudi v domovih za starejše, kjer so se sicer razmere v zadnjih 30 letih drastično spremenile. V zadnjem obdobju so namreč postali negovalni oddelki oz. negovalne bolnišnice, medtem ko so kadrovski normativi postavljeni za oskrbo bolj ali manj aktivne populacije.

Za oskrbovance so se izboljšali bivalni pogoji v smislu, da so danes nastanjeni v eno- ali dvoposteljnih sobah, včasih pa so bili v tri- ali štiriposteljnih. "Če je prej medicinska sestra prišla v sobo, je lahko naenkrat pogledala štiri varovance. Danes mora za to prehoditi bistveno večjo razdaljo, odpreti štiri vrata, se ne more zadržati pri bolniku enako dolgo," je opozorila.

Po njenih besedah je šlo celo tako daleč, da so za nočne službe ponekod sestram kupili skiroje, da hitreje premagujejo razdalje med trakti. Namreč dva ali trije delavci zdravstvene nege na 150 do 200 stanovalcev v nočnem času so bistveno premalo, je opozorila.

"Zato so vsa ogorčenja, očitki vseh žalostnih svojcev na mestu. Nemočni so tisti, ki v posteljah ležijo, kot tudi tisti, ki jim ne moremo zagotavljati ugodja in varnosti," je dejala.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču