Obisk z ošpicami okuženega starša, ki je na začetku januarja svojega otroka spremljal na ljubljanski Pediatrični kliniki in resno ogrozil najbolj bolne otroke v državi, je spet sprožil razpravo o naraščajočem odporu proti cepljenju.
Splošna precepljenost je v Sloveniji sicer še vedno relativno visoka, vendar pa je skrb zbujajoč predvsem upad precepljenosti proti ošpicam, ki še zdaleč niso izkoreninjene. Vzdrževanje visoke precepljenosti je ključno za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. Optimalna zaščita zahteva precepljenost nad 95 odstotki ciljne populacije, zato si države prizadevajo za ohranjanje visokega deleža precepljenosti.
Ker se ošpice, ki povzročajo hude poškodbe možganov, lahko tudi smrt, spet pojavljajo tudi v Sloveniji, je podatek Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da je precepljenost z 2. odmerkom kombiniranega cepiva, ki zagotavlja zaščito pred ošpicami, mumpsom in rdečkami, v minulem šolskem letu znašala 94,2 odstotka, štiri leta pred tem pa še 96 odstotkov, skrb zbujajoč. Sploh glede na dejstvo, da je cepljenje proti tem boleznim, kot tudi davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, HIB, otroški paralizi ter hepatitisu B, obvezno. Za majhne otroke je sicer priporočljivo in brezplačno tudi cepljenje proti pnevmokoknim okužbam in pozneje proti HPV.
Nalezljive bolezni morijo
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) s cepljenjem po svetu vsako leto rešijo do tri milijone ljudi, milijonom pa prihranijo trpljenje zaradi bolezni in trajne invalidnosti. »Cepljenje je eden največjih dosežkov in dobrobiti sodobne medicine, s katerim smo izkoreninili nekatere bolezni. In ker v medicini velja: bolje preprečiti kot zdraviti, je to ogromen dosežek. Cepiva so zdravila, in ker jih dajemo zdravim ljudem, so seveda med najbolj preizkušenimi zdravili. Študije o njihovi varnosti in učinkovitosti so obsežne, vsi podatki pa se zbirajo na globalni ravni. V prid cepljenju govorijo znanstveni dokazi, za njim stojijo SZO, ameriški in evropski center za nalezljive bolezni, pravzaprav čisto vse javnozdravstvene institucije na svetu,« poudarja direktorica Direktorata za javno zdravje Mojca Gobec z Ministrstva za zdravje.
Odpor proti cepljenju
Avtizem, alergije, različne oblike raka, avtoimune in druge kronične bolezni ter drugi domnevni neželeni učinki, celo smrt, pa nepotrebnost in neučinkovitost cepljenja, pehanje za dobički farmacevtske industrije ... to so le nekateri izmed najpogostejših argumentov nasprotnikov cepljenja. Kampanje proti cepljenju so globalne, pri nas pa so dejavne tri organizacije, ki si prizadevajo za ukinitev obveznega cepljenja: Civilna iniciativa za prostovoljno cepljenje, Gibanje Naravna imunost in Društvo za svobodo odločanja. Toda uradna medicina zagotavlja, da je cepljenje najučinkovitejši ukrep za zaščito posameznika in hkrati tudi javnega zdravja, njegova varnost in učinkovitost pa slonita na z dokazi podprtih odločitvah.
Vzročne povezave med avtizmom in drugimi boleznimi oziroma zdravstvenimi stanji in cepljenjem pa uradna medicina še ni našla. Ali kot pravi Mojca Gobec: »Eden izmed razlogov za nasprotovanje cepljenju je gotovo v tem, da so ponekod bolezni, proti katerim cepimo, izginile. Ker smo izgubili spomin nanje in njihove posledice, se zdi grožnja neželenih učinkov nekaterim večja nevarnost kot nevarnost bolezni, proti katerim cepimo. Tak primer so gotovo ošpice, za katere se je SZO zavezal, da jih bomo izkoreninili, pa smo danes globalno daleč od tega. Izkoreninili pa smo davico in otroško paralizo, ki se skoraj ne pojavljata več. In milijoni človeških življenj so rešeni zaradi teh cepiv. Seveda razumem tiste, ki so zaskrbljeni, ker imajo sami slabo izkušnjo v povezavi z zdravjem ali so o njej slišali od prijateljev, znancev, morda prebrali na spletu. Teh informacij je veliko, vendar jih ne moremo enačiti z verodostojnimi znanstvenimi informacijami, ki jih dajejo zdravstvene institucije, za katerimi stojijo znanost, študije in strokovno mnenje.«
Raje proti kot za
Akademik prof. dr. Franc Strle s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana je pred časom dejal, da je zahodna družba dekadentna, saj vnaprej bolj zaupa argumentom proti kot argumentom za, ne glede na to, kdo jih poda. Da sta se odpor in strah pred cepljenjem tako zakoreninila v slovensko družbo, je nedvomno tudi odgovornost medijev, ki se v prizadevanju po čim širšem občinstvu resnici na ljubo radi nagibamo k zgodbam za in proti. Vendar ta koncept družinam najbolj bolnih in najmlajših otrok, ki ta hip na ljubljanski pediatriji zaradi obiska enega, z ošpicami okuženega starša dodatno trepetajo za življenje svojih otrok, ne pomaga dosti. Kakšna je nastala škoda, še ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Po podatkih slovenskih pediatrov pa se za cepljenje, obvezno in priporočljivo, po tem dogodku, čeprav se je lani z uvoženimi primeri ošpic v Sloveniji okužilo 52 ljudi, zdaj množično naročajo starši, ki so pred tem cepljenje zavračali.
Nasploh je v javnosti opazen dvojen odnos v povezavi z zdravstvom, opozarja Mojca Gobec: »Starši zaupamo zdravnikom svoje otroke, ko so ti najbolj bolni. Ko nam ali našim bližnjim rešujejo življenja, seveda ne dvomimo o zdravnikih, o njihovi najboljši nameri in znanju, ki ga vlagajo v to, da bi jih pozdravili. Ko ti zdravniki svetujejo cepljenje, pa jim nekateri kar nenadoma ne zaupajo več. To je zanimiv paradoks. Na ministrstvu smo okrepili komuniciranje o dobrobitih cepljenja, da bi ljudje zaupali varnosti zdravil in cepiv ter zdravstvenemu osebju. Izkazalo se je, da tudi zdravstveno osebje premalo ve o cepljenju, zato je predvsem od pediatrov prišla pobuda, da so teme o najnovejših izsledkih v zvezi s cepljenjem prišle v redna izobraževanja. Veseli smo, da so se v kampanjo ozaveščanja o pomenu cepljenj vključili tudi študenti medicine s svojim projektom Imuno, ki so zelo prisotni na spletnih omrežjih, kjer je pobud proti cepljenju tudi največ.«
Več znanja – manj strahu
Težava je tudi nizka precepljenost zdravstvenih delavcev, ki pomembno vplivajo na odločitve laične javnosti, ali se bo ta cepila s priporočenimi cepivi proti gripi, HPV, klopnemu meningoencefalitisu in pnevmokoknim okužbam.
Medtem ko je priporočljivo cepljenje proti nalezljivim boleznim za zdravstvene delavce marsikje obvezno, je pri nas odločitev o tem pravica vsakega posameznega zdravstvenega delavca in temu primerna je tudi njihova precepljenost. »Odločitev za cepljenje zdravstvenih delavcev pri nas je precej odvisna od naravnanosti vodstva zdravstvenih ustanov in njihovih komisij za obvladovanje bolnišničnih okužb. Visoka precepljenost med zdravstvenimi delavci je pomembna tudi zaradi obvladovanja antimikrobne rezistence in verjamem, da bomo tudi v Sloveniji v zdravstvenih institucijah sledili nekaterim odličnim primerom, denimo Infekcijski kliniki, kjer je stopnja precepljenosti že zavidljiva. Več znanja in pojasnjevanja in verjamem, da bomo v sodelovanju s stroko dosegli višjo stopnjo precepljenosti,« pogovor sklene Mojca Gobec z Ministrstva za zdravje.
Ker smo sredi sezone gripe, velja omeniti še, da je Slovenija med evropskimi državami, v katerih je precepljenost med najnižjimi, saj se je lani proti gripi cepilo le 68 tisoč ljudi, še desetletje prej pa skoraj 200 tisoč. In vsaj s cepljenjem najbolj ogroženih prebivalcev, to je starejših od 65 let, otrok od šestega meseca do dveh let, kroničnih bolnikov, nosečnic in zdravstvenih delavcev bi lahko tudi pri nas preprečili težji potek bolezni in marsikatero smrt. Ja, tudi zaradi gripe ljudje namreč umirajo.
Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču