Razstava Kolumbova hči Alma M. Karlin

Razstava Kolumbova hči Alma M. Karlin (foto: Zasebna zbirka) Zasebna zbirka
Vir: Jana
1. 12. 2017

V Cankarjevem domu je do 14. januarja 2018 na ogled razstava Kolumbova hči Alma M. Karlin, ki je nastala v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Celje.

Avtorica razstave in postavitve, kustosinja Barbara Trnovec, pojasnjuje, da je razstavo poimenovala Kolumbova hči, ker »Alma v svojih potopisih Kolumba zelo pogosto omenja in pogosto razmišlja o tem, kako bi on ravnal v podobnih okoliščinah, v kakršnih se je znašla sama. Kolumb je bil Almin veliki vzornik, duhovni sopotnik, duhovni oče. Zato sem jo poimenovala Kolumbova hči in zato sem tako naslovila razstavo, pred tem pa tudi že monografijo o njenem življenju in delu.«

Hrepenenje po svobodi

Alma Maximiliana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 upokojenemu majorju avstro-ogrske vojske Jakobu Karlinu in učiteljici na dekliški šoli Vilibaldi, ki je bila stara 45 let ob Alminem rojstvu, kar je bil najbrž eden od razlogov, da se je rodila z nesimetričnim levim očesom in drugimi motnjami v razvoju. »S pomočjo varuške Mimi jo je vzgajal oče Jakob, takrat že upokojeni major avstro-ogrske vojske. Ker je bila bolehen, drobcen otrok, jo je s svojimi vzgojnimi prijemi poskušal telesno in duševno okrepiti. Vzgajal jo je kot dečka, predvsem pa ji je vcepil misel, da lahko doseže vse, kar si bo zadala. S to vzgojo jo je močno zaznamoval – po eni strani ji je dal neverjetno notranjo moč, po drugi strani pa je že kot deklica veljala za drugačno, za čudaško, saj jo je vzgajal v nasprotju z normami tistega časa. Po očetovi smrti je prevzgojo osemletne deklice v svoje roke vzela mama Vilibalda, učiteljica v nemški dekliški šoli, ki je vse stavila na strogo spoštovanje družbene etikete, zanjo je bilo namreč najpomembneje, kako na druge narediti dober vtis.

Z Almo sta bili odtujeni, njuni pogledi zelo različni, najhuje od vsega pa je bilo to, da je deklica čutila, da se je mama sramuje zaradi povešene leve očesne veke. Almi je sčasoma vcepila misel, da je grda, kar jo je kot žensko zelo močno zaznamovalo, ne le njene samopodobe, ampak tudi njene odnose z moškimi in ženskami. Zaradi maminega odnosa je zelo trpela. Pri trinajstih je prvič razmišljala o samomoru, na srečo pa je našla boljši izhod. Pri petnajstih, šestnajstih je ugotovila, da jo bo rešilo znanje tujih jezikov. Začela se je učiti francosko, nekoliko pozneje še angleško, pri osemnajstih je opravila oba državna izpita in takrat se je lahko poslovila od mame in Celja. Odpotovala je v London in začela iskati delo. V Londonu se je začela učiti številnih novih jezikov, večine samostojno, pri čemer je bila zelo iznajdljiva. »O izjemno visoki ravni osvojenega jezikovnega znanja pričajo ohranjena potrdila znamenite Kraljeve družbe umetnosti in londonske gospodarske zbornice, kjer je spomladi 1914 zelo uspešno opravila izpite iz angleščine, francoščine, italijanščine, španščine, danščine, švedščine, norveščine in ruščine,« pojasnjuje Barbara Trnovec.

Samotno potovanje v daljne dežele

24. novembra 1919 se je podala na svoje burno potovanje okoli sveta. »Na predvečer odhoda na pot je na mamino vprašanje, zakaj odhaja, odgovorila: 'Moram. Nekaj v meni me priganja in ne bom našla miru, če ne bom sledila temu vzgibu. ' Leto dni po koncu prve svetovne vojne in mesec dni po dopolnjenem tridesetem letu se je s skromnimi prihranki od poučevanja jezikov odpravila na pot. S seboj je vzela en kovček, v katerem je našel prostor tudi slovar v desetih jezikih, ki ga je napisala sama, majhno usnjeno torbico in nepogrešljiv pisalni stroj eriko,« pripoveduje kustosinja.

V knjigi Samotno potovanje v daljne dežele: tragedija ženske je Alma razkrila, kako se je kot ženska, ki potuje sama, pogumno spopadala s številnimi težavami. »Če primerjamo narave potovanj največjih popotnikov vseh časov z naravo Alminega potovanja, ugotovimo, da spada med deset največjih, nekam okrog petega mesta. Alma je potovala sama, potovala je kontinuirano osem let, najmočnejši argument v podporo visoki umestitvi pa je dejstvo, da se je po poti preživljala s svojim delom. Torej, če je hotela jesti in piti, če je hotela plačati najemnino za sobo, če je hotela kupiti vozovnico za nadaljevanje poti, je morala denar najprej zaslužiti,« pravi kustosinja.

»Najprej je želela odpotovati na Japonsko, vendar je zaradi spleta okoliščin – pomanjkanja denarja ali ustreznih potrdil – v Genovi kupila ladijsko vozovnico do najjužnejšega perujskega pristanišča Mollendo. Azija jo je uročila že v Londonu, ko so ji njeni učenci Kitajci, Indijci in Japonci, pripovedovali o svojih kulturah. Vemo, da so se ji zdeli Azijci zelo privlačni, saj se je v Londonu večkrat zaljubila, s Kitajcem Šu Džunglunom pa se je celo zaročila. Na Japonskem je preživela celo leto, od poletja 1922 do poletja 1923. Japonska kultura, lepota narave in ljudje, ki jim je pripisovala vljudnost, moč samoobvladovanja in poglobljeno razmišljanje, so nanjo naredili globok in nepozaben vtis. Pozorno branje Alminih spominov na drugo svetovno vojno razkrije ganljivo podrobnost. Ko so jo leta 1941 odpeljali v mariborsko meljsko vojašnico, od koder naj bi bila deportirana v Dachau, ko je leta 1942 neuspešno poskušala pobegniti v Švico in tudi ko je leta 1944 šla v partizane, na osvobojeno ozemlje, je pri sebi imela svoj japonski kimono.«

Vrnitev domov

Po večletnem potovanju je bila povsem izčrpana in ob prihodu domov je doživela razočaranje. Barbara Trnovec pojasnjuje: »V Celje se je najverjetneje vrnila 28. decembra 1927 s kovčkoma, v katerih je med drugim imela raznovrstna semena in čaj, s kopji z Nove Gvineje ter s svojo eriko, pisalnim strojem. Na celjski železniški postaji je doživela globoko razočaranje. V lokalnem časopisu Cillier Zeitung, v katerem je med potovanjem 'objavila okoli dvesto prispevkov', je napovedala vrnitev domov.

Upala je, da jo bodo njeni someščani pričakali z ovacijami, o čemer je pogosto sanjarila. To pa se ni zgodilo. Alma je vedela, da bo njena pot raziskovalke in pisateljice trnova. Pomanjkanje, težave, nevarnosti, bolezni, to ceno je bila pripravljena plačati za vse, kar se je novega naučila na poti. Da pa doma niso prepoznali pomena tega, kar je počela, tega ni mogla sprejeti. Razočaranje ob vrnitvi v Celje odlično ilustrirajo njene besede: »Ali sem bila zato osem let na študijskem potovanju okoli sveta, da sem se zdaj vrnila sem?! Bilo je, kot da bi se kdo odpeljal na Luno in prinesel nazaj kamen, ki ga lahko najde ob vsaki reki.« Dodatno jo je prizadela vrnitev v mrzlo in zanemarjeno rojstno hišo. Almin opis snidenja z mamo je pretresljiv, razbrati je namreč mogoče, da tudi takrat nista zmogli bližine in iskrenega pogovora. Mame ni hotela vznemirjati, mislila si je »moram biti ravnodušna in vesela, ne glede na to, kaj čutim«. Zdi se, da sta do konca ostali tujki.

Razočaranju navkljub pa je Alma v začetku januarja povabila »svoje ljube Celjane«, naj si pridejo ogledat njeno zbirko. In so prišli. »Od nekdaj sem veljala za čudakinjo. Zdaj pa so me prihajali gledat kot moje zbirke, kot čudo, ki se ga splača videti.« V tujini so jo sprejeli s spoštovanjem in občudovanjem. Njena predavanja po evropskih prestolnicah so bila deležna izjemnega zanimanja. Prve izdaje in prvi ponatisi potopisov, ki so v letih 1929–33 izšli v Nemčiji, v nakladi blizu sto tisoč izvodov, so bili razprodani. Prišel je njen čas.

Alma M. Karlin: Kolumbova hči

Neuresničene ljubezni

Pozoren bralec njenih avtobiografskih del ugotovi, da se je v njenem življenju zgodila serija neuresničenih ljubezni. Zakaj je bilo tako? Morda se odgovor skriva v njenih besedah: »Tistega, kar ljudje običajno imenujejo ljubezen, nisem nikoli znala dajati, in tudi ko sem jo doživljala, nisem natančno vedela, kaj bi počela z njo.« Le Japoncu, skrivnostnemu gospodu I.-ju, ki ga je spoznala v Tajvanu, je uspelo spodnesti ji tla pod nogami. »Takrat sem pretočila toliko solz, da bi lahko z njimi napolnila več veder, in to zato, ker ostanejo Japonci celo na višku svoje strasti obvladani in ker je prav ta njihova lastnost zbujala v meni največ občudovanja.«

Takrat je spoznala, da je želja, da bi našla moškega, ki bi jo »nadvse ljubil«, neuresničljiva in dobesedno pobegnila z otoka. Sicer pa se je Alma v izbrani moški družbi zelo dobro počutila, zelo rada se je pogovarjala z razgledanimi, inteligentnimi sogovorniki. Žensk pa zelo dolgo ni marala, šele pri štiridesetih jih je začela sprejemati in se je z njimi lahko »prav tako rada in pogosto pogovarjala kot z moškimi«. Pred tem so jo ženske ogrožale, »čutila sem, da bi me žensko bitje v bližini le oviralo, saj so njihovi telesni čari zasenčili moje prednosti«. Zapisala je celo, da je večkrat premišljevala o tem, »kako lep bi bil svet brez žensk in otrok«, pojasnjuje Barbara Trnovec.

V njenem življenju je pomembno vlogo igrala ženska, ki jo je imenovala sestra po duši. »Ko je leta 1929 izšlo Samotno potovanje, je za Almo izvedela Thea Schreiber Gammelin, nadarjena 23-letna slikarka iz severnonemškega mesta na obali Baltika. V svojih spominih je zapisala, da je nekega dne likala in po radiu poslušala predstavitev potopisa. Povsem očarana se je odločila, da hoče Almo spoznati, zato ji je pisala. Čez nekaj dni je prejela njen odgovor in vabilo, naj jo obišče v Celju. Ob prvem srečanju z Almo je imela občutek, da se že dolgo poznata in da sta globoko povezani. Spoprijateljili sta se ter v naslednjih letih izmenjali vrsto pisem in več obiskov. Leta 1934 se je Thea preselila v Celje. Ko je Almo vprašala, ali se lahko preseli k njej, jo je ta najprej zavrnila, pozneje pa je privolila, rekoč: »Poskusiva leto dni z noviciatom. (...) Moj red je namreč strog: moli in delaj.« Alma je Theo sprva težko sprejela, sčasoma pa je zanjo postala nepogrešljiva. Thea je svoje interese popolnoma podredila Alminim; skrbela je za njeno korespondenco, ilustrirala njene knjige in gospodinjila. Njena likovna dela, ki so nastala po selitvi v Celje, kažejo na popoln preobrat pod vplivom Alme in teozofije. Kot slikarka se ni več razvijala. Almo je nesebično podpirala in ji iskreno privoščila uspeh,« razloži kustosinja.

Alma M. Karlin: Kolumbova hči

Zadnja leta

Alma in Thea sta zadnjih pet let preživeli v strahovitem pomanjkanju, brez kakršnegakoli vira prihodkov, pogosto sta bili lačni. »Almina bolezen je napredovala; že v partizanih je zatipala bulo v levi dojki, za katero se je izkazalo, da je rakava. Ohranjeno je pričevanje, da naj bi pomoč Rdečega križa odklanjala, pomagati si je namreč hotela sama, s svojim delom. Zahtevala naj bi le potni list, da bi lahko odpotovala v tujino, kjer bi poskrbela za svoje rokopise, vendar ji ga niso izdali. V teh tragičnih razmerah je 14. januarja 1950 umrla zaradi tuberkuloze in raka na prsih. Pokopana je bila na Svetini, kot si je želela, na kraju, ki ga je sama označila s kamenčki in zraven posadila drevo,« pravi Barbara Trnovec. Drevo je lani požagal komunalni delavec, ki je izjavil, da je bila to navadna trdoleska, ki raste za vsakim potokom. Kustosinjo je pogled na oskrunjeni grob globoko pretresel. Ostanke drevesa je znova sestavila in spremenila v skulpturo, ki jo lahko vidimo na razstavi.

Na vprašanje, ali je Alma M. Karlin zdaj končno deležna spoštovanja, ki si ga zasluži, velika poznavalka njenega življenja in dela odgovarja: »Alma je že kot deklica v svojem okolju veljala za drugačno in bila nesprejeta, tako je bilo do konca njenega življenja in še desetletja po njeni smrti. Bila je žrtev nerazumevanja, govoric, zavisti, nestrokovnosti raziskovalcev, in kot kažejo zadnje raziskave, tudi strahu; tisti, ki so jo poskušali prikazati kot noro in zmanjšati pomen njenega dela, so jo obenem nadzirali in ji stregli po življenju. Resno znanstveno raziskovalno delo in pogled v ozadje številnih konstruktov, povezanih z njo, sta ključno prispevala k temu, da se je pred nami izkristalizirala podoba te izjemne ženske svetovnega formata, ta osupljiva človeška usoda, ki navdihuje in nagovarja k premisleku vedno večji krog ljudi. Ko pripovedujem Almino zgodbo, pripovedujem zgodbo vseh autsaj­iderjev, obstrancev njenega kova, ki jih je okolje poskušalo zlomiti ali jih je zlomilo. In ob tem se sprašujem: če bi Alma, takšna kot je bila, živela danes, ali bi jo slovensko okolje kaj bolje sprejelo?«

Besedilo: Danaja Lorenčič //  Foto: Zasebne zbirke