Razstava o slovenskih alpinistkah: Zakaj je korajža ženskega spola?!

Razstava o slovenskih alpinistkah: Zakaj je korajža ženskega spola?! (foto: Katja Žvan) Katja Žvan
Vir: Jana
1. 10. 2018

V Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani so odprli razstavo, posvečeno najuspešnejšim alpinistkam Planinske zveze Slovenije, članicam prvih ženskih odprav iz osemdesetih, izjemnim ženskim navezam in posameznicam.

Dušica Kunaver, publicistka, poznavalka slovenskega alpinizma, na odprtju ni skrivala navdušenja: »Ste videli, kako so bile vse izbrane alpinistke na odprtju skromne, nobenega zvezdništva, ene mogočne besede nismo slišali, ob tem, da se njihovi uspehi svetovni. Zato sem vesela, da smo jim namenili del naše pozornosti.«

Če smer plezajo babe ...

V prijetnem večernem vzdušju je Saša Mesec, avtorica razstave, še posebej omenila 20 alpinistk, ki so zaradi svojih dosežkov dobile posebno mesto na razstavi, številne med njimi so na odprtje tudi prišle.

Še najbolj sta s svojo korajžo navdušili Staza Černič (roj. 1923) in Danica Blažina (roj. 1928). Staza je gore začela obiskovati že pred drugo svetovno vojno med študijem, leta 1952, ko je bilo težko priti v tujino, je obiskala francoske gore, in se leta 1953 na Mont Blanc in še na nekatere druge pomembne vrhove povzpela kar sama. Stazika, zaljubljena tudi v smučanje, je napisala knjigo Poti v brezpotja in čudovito popisala stvari, ki jih lahko doživiš predvsem sam. Danica se je sprva nameravala pridružiti padalcem, a je našla družbo planincev in v petdesetih letih prejšnjega stoletja začela plezati, najprej z Radom Kočevarjem in celjskimi alpinisti, nato pa je njen soplezalec postal Tržačan Sandi Blažina, s katerim se je potem tudi poročila. Leta 1950 je kot prva ženska po Pavli Jesih preplezala Čopov steber v Triglavski severni steni. Danica, za prve smuči je bila en mesec brez kosila in večerje (se razume), se še danes zdrava, čilega duha in nalezljivo dobre volje rada spominja, kako so njeni moški kolegi gledali na njene uspehe: »Če smer plezajo babe, že ne more biti težka!« so na ves glas (a s strahom) komentirali.

So vzponi v čisto ženskih navezah vredni več?

Prva jugoslovanska ženska himalajska odprava na Južno Anapurno (7.219 m) leta 1986 je bila sicer zaradi nenehno slabega vremena in zato težkih razmer na prvi pogled neuspešna, a devet alpinistk, med njimi so bile tudi Mira Zorič, Vlasta Kunaver (tista, ki je postavila ženski višinski rekord z jadralnim padalom s skokom s Trisula, 7.120 m) in Sanja Vranac.

Skupaj so preživele dva meseca in pol, odrezane od sveta, a so manj 'jamrale' kot v naslednjih mešanih odpravah, se spominja odlična alpinistka Mira Zorič: »Meni so vzponi v čisto ženskih navezah bistveno več vredni, saj moram sama prevzeti odgovornost in se ne morem v kritičnih trenutkih zanašati na 'moško pomoč'.« Mira, za njo je 1.800 vzponov, a še ne misli odnehati, je nasmejala polno dvorano v Mojstrani, ko je opisala enega svojih najljubših vzponov z žal že pokojno Jasno Bratanič: »Najin cilj je bil Bonattijev steber v Druju in vsega sva se lotili malce nespretno. Pretežak nahrbtnik, sredi noči z bivaka dolg dostop, prvič plezanje v granitu, v steni sva morali prenočiti ... ko sva se vrnili v bivak, naju je bila oskrbnica tako vesela, da sva imeli vse zastonj – hrano, spanje ... Še bolj sem bila tega podviga vesela, ker se je steber čez nekaj let zrušil.«

Mariča Frantar, vodja himalajske odprave, smrtno se je ponesrečila leta 1991 pri sestopu s Kančendzenge, je bila na čelu tudi naše prve uspešne ženske alpinistične odprave v Pamir na Pik Komunizma (7.495 m) leta 1982. To je bil nov jugoslovanski ženski višinski rekord in preplezana 2000 metrov visoka severna stena Komunizma, najvišji vrh, ki so ga Jugoslovani osvojili do takrat v alpskem stilu ... V tej uspešni ekipi sta bili tudi Marija Štremfelj in Lidija Honzak. Slednja je naša prva gorska reševalka alpinistka, največ je pomagala ponesrečenim na smučiščih. Še danes je zelo aktivna, vsako leto opravi več prečenj gora. Z Vlasto Kunaver sta v Julijskih Alpah in Paklenici opravili več prvih ponovitev težkih smeri: »Moški osvajajo vrhove, ženske pa enostavno pridemo in splezamo na vrh. To mi je pri ženskih navezah najbolj všeč.« Marija Štremfelj je v svojo bogato alpinistično kariero vpisala štiri osemtisočake, z možem Andrejem sta tudi prvi zakonski par, ki je stal na vrhu sveta. Marija je še danes zelo aktivna, predvsem uči mestne otroke o življenju v naravi. Na vprašanje, ali je porod pred leti kaj spremenil njen odnos do plezanja, je dejala: »Mesec po porodu me je prestrašila smrt moje sestre Barbare, ki je padla med plezanjem v Šitah. A ko sem videla, da se spreminjam v zagrenjeno žensko brez življenjske energije, sem ugotovila, da so hribi kljub vsemu temu moja življenjska pot.«

Ko štejejo naveze, ne soliranje

Uspešna ženska naveza je nastala tudi leta 2006, ko so Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Sandra Voglar splezale na Trango Towers (6.251 m). »Čeprav smo bile takrat med seboj konkurentke, smo se na odpravi v Karakorum odlično ujele in iz sebe iztisnile, kar se je dalo. Odprava je bila naporna, saj smo se zastrupile s hrano. Na vrh smo stopile kot prva ženska naveza. Ob večernem prihodu v bazni tabor nas je pričakala moška ekipa s svečkami in rožicami ...« je spomine obujala Tina Di Batista. Slednja ima značko gorske vodnice z mednarodno licenco UIAGM že od leta 2004. Gorsko vodništvo je zdaj njena edina služba: »Čeprav sem v moškem poklicu, že od začetkov mojega plezanja ohranjam ženskost, pa četudi z barvo oblek. Včasih ženska in moška športna oblačila v trgovinah niso bila ločena, zato so se mi posmehovali, ko sem izbirala rožnate obleke.« Leta 2004 je bila Tina del prve ženske naveze na Fitz Royu z Moniko Kambič. Monika, argentinska Slovenka, je prišla kot študentka v Slovenijo, tu živi že več kot 20 let, je leta 2005 stala na drugem sanjskem vrhu Patagonije, Cerru Torreju, skupaj s Tanjo Grmovšek. Monika ima več kot 900 vzponov, vodila oziroma udeležila se je kar 17 alpinističnih odprav.

Tako kot Tina in Monika je bila večkrat zapored alpinistka leta tudi Nastja Davidova, ki se je udeležila 11 uspešnih odprav v Patagoniji, ZDA (Aljaska, Kalifornija), Kirgiziji, Nepalu in indijski Himalaji, od tega treh v ženski zasedbi. V zadnjem obdobju se bolj posveča svojemu poklicu (fizioterapevtka) in odkriva nove kraje na dveh kolesih. Vsaka izmed 20 alpinistk je na razstavo prinesla dva predmeta, enega alpinističnega, drugega osebnega. Ob Nastjini predstavitvi je slamica: »Slamica za pitje vode je bila vedo z menoj. V granitnih stenah sem z njo uspešno nalovila curke polzeče vode, kar je bilo pri vzponih vir moči in pomembna obramba pred dehidracijo.« In še alpinistični predmet – ruski klin – ta jo spominja na plezanje v Kirgiziji leta 2017, kjer je s Hrvatico Ivo Božić med drugim opravila prvo prosto žensko ponovitev 900-metrske smeri Perestrojka Crack v Pik Slesova.

Ko vrtanje ni izključno moško opravilo

Med alpinistkami je tudi Martina Čufar Potard, sicer odlična športna plezalka, svetovna prvakinja v športnem plezanju iz leta 2001. Pravi, da ne mara mraza in ledu, zato pa toliko raje pleza večraztežajne smeri, tudi nad 3.000 metri nadmorske višine. V svoji zbirki ima že preko 300 smeri z oceno 8a.

Zaljubljena v visoke gore je Irena Mrak, odlična alpinistka in doktorica znanosti s področja geografije. Osemtisočaki so bili osrednji cilj njenih odprav. Leta 2004 je osvojila Gašerbrum II in nato z Mojco Švajger leta 2007 prišla na predvrh Broad Peaka in podobno leta 2011 pod vrh Nanga Parbata. Bolezen jo je ustavila leta 2014 na Makaluju. Na gori je bila pet tednov nad 6.000 metri, doživela popoln kolaps organizma in začasno izgubo vida ..., a preživela. Irena rada poudari: »Na mojih odpravah veljajo stroga 'okoljska pravila'; prvo med njimi je, da za seboj pustimo čim manj sledi – tako na gori kot v baznem taboru ter na poti do tja.«

Mesto med izbranimi alpinistkami ima tudi Betka Galičič, ki je najtežje smeri splezala v ženskih navezah, danes pa jo poznamo kot edino žensko pri nas, ki navrtava smeri: »Fizičnega dela sem bila vajena že z domače kmetije. Tako ekstremno težko in izključno moško delo pa vrtanje ne nazadnje tudi ni.«

Ines Božič Skok danes povezujemo z založbo Sidarta, ki izdaja plezalne, turnosmučarske, kolesarske vodnike, knjige, razglednice, a kot pravi, ji je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja plezanje pomenilo vse. Oče je bil sprva zaskrbljen zanjo, nato pa je tudi njega navdušila za plezanje.

Razstava prikazuje začetke slovenskega ženskega alpinizma, še pred Miro Marko Debelak Deržaj in Pavlo Jesih. Poleg opisov najboljših slovenskih alpinistk in ob izboru njihovih predmetov se boste sprehodili tudi ob njihovih osebnih fotografijah in pokukali v Bazo, interaktivno aplikacijo o alpinistkah – z vsemi podatki o njihovih vzponih. Ne manjka pa niti časopisna priloga Na štiri oči, kjer so se alpinistke razgovorile o sebi in ženskih temah.

Besedilo: Lidija Petek Malus // Fotografije: arhiv GMJ - Slovenski planinski muzej, Katja Žvan