Pevka Regina je nedavno na družabnem profilu objavila fotografijo s svojim sinom, ki je ravno vstopil v študentska leta. Znova so privreli na dan spomini na glasbeno kariero in tudi čudovito obdobje materinstva, za katero se je zavestno odločila po nastopu na Evroviziji, od katerega letos mineva kar 20 let.
► Letos mineva 20 let, odkar ste bili na Evroviziji, in takrat ste pod srcem nosili tudi majhno bitje. Kako se spomnite tistega obdobja?
Ne morem verjeti, kako hitro čas beži. Saj se tega sploh ne bi zavedala, če me na to ne bi opominjal moj sin, ki je bil na evrovizijskem odru z mano v trebuščku. Spomini na takrat so še živi in zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj. To je obdobje, polno dogajanj in sprememb v mojem življenju. Dva velika dogodka, ki sta bila prelomna; nastop na velikem odru Evrovizije in seveda nosečnost ter materinstvo. Kar velik zalogaj naenkrat.
► Hkrati ste se takrat pripravljali na materinsko vlogo. Danes je vaš sin že odrasel fant. So bile kakšne večje prelomnice ob odraščanju vašega sina?
Vse v zvezi z otrokom, materinstvom so velike prelomnice. Že samo rojstvo otroka je ogromna sprememba tako v mojem kot tudi moževem življenju. Prihod novega člana družine pomeni, da se odnos med partnerjema popolnoma spremeni in obrne na glavo. Trenutkov, ko se moraš vedno na novo organizirati v družini, nikoli ne zmanjka. In če govoriva o prelomnicah, jih je seveda veliko. Prvi zob, pa prva beseda in seveda prvi koraki, pa prvi dan brez plenic ... še in še je tega. Prvi šolski dan, potem solze sreče na valeti. Letos je bilo pa sploh pestro, maturantski ples oz. ples s sinom, pa potem ves stres in trepetanje okrog mature, da sprejemnega izpita sploh ne omenjam. Sprejemni izpit je bil velika preizkušnja za nas vse. Ko smo izvedeli rezultate, da je sprejet na akademijo, smo doživeli še en dan najlepših sanj.
► Kako gledate na današnje otroke – mladino?
Vsi govorijo, kako je današnji mladini lažje, jaz pa pravim, da ni nikomur nič podarjenega. Svet se spreminja in razmere tudi, a problemi v odraščanju ostajajo enaki ali celo večji. Jaz lahko govorim o svoji izkušnji odraščanja in mislim, da je nam v moji generaciji bilo v marsičem prizaneseno in lažje. Res je, nismo imeli toliko dobrin, a to zato, ker sta bila družba in ekonomsko stanje nasploh takšna. Tudi mi smo poslušali, da imamo veliko več, kot so imeli naši starši. Pa saj to je normalen proces razvoja. Kje je meja, ne vemo, to bomo videli šele čez čas. Mladina pri tem ni nič kriva, tako kot tudi starši ne. Družba je tista, ki to narekuje, in če smo iskreni, je materializem tisti, ki človeka že od nekdaj žene naprej in ga po drugi strani tudi ugonablja. Starši so tukaj velikokrat nemočni, ker je vpliv družbe premočan.
► Evrovizija je na neki način vrhunec vašega ustvarjanja, ampak zavestno ste se odločili, da ste postavili v ospredje družino. Vam je bilo kdaj žal?
Niti ne. Priznam, da kdaj pomislim, kako bi bilo, če bi pevsko kariero bolj zagrabila, a potem vedno pridem do zaključka, da nisem tip človeka, ki bi to zmogel. Preveč odpovedovanja in preveč trde kože je potrebno za ta poklic.
► Vaš sin je zdaj že odrastel in pred nekaj leti ste se ponovno aktivno zavrteli v glasbi. Je lažje, če na ta hobi gledaš iz ljubezni, kot da si prizadevaš za to, da je to kruh, ki te preživlja?
Seveda je veliko lažje, saj ti ni treba brezpogojno početi vsega samo zaradi ekonomskih vzgibov. Jaz si z glasbo polepšam življenje in včasih olajšam dušo, predvsem pa mi največ pomeni, da lahko s svojim glasom osrečim ljudi. To mi pomeni veliko več kot dejstvo, da sem prodala toliko vstopnic, da sem zaslužila za mesec ali dva.
► Včasih so naši dedki in babice imeli veliko bratov in sester. Pet, šest in še več. Trend tako velikih družin že zdavnaj upada, čeprav se Slovenci nekako odločajo v povprečju za dva otroka. Kako to, da je pri vas ostalo le pri enem?
Ja, seveda je bilo včasih drugače. Tudi poročali so se drugače, ne vedno iz ljubezni, ampak tudi zaradi ekonomskih vidikov. Primarna naloga ženske je bila poskrbeti za čim večje potomstvo. Zdaj živimo v drugačnih časih. Ženske so emancipirane, same lahko skrbijo zase in s tem se seveda spreminja tudi oblika družine. Jaz se nisem zavestno odločala za enega otroka. Tako je pač naneslo. Sem pa razmišljala tudi o posvojitvi, a je bilo to tako zapleteno, predvsem z moralnega vidika, da sem potem to opustila in mislim, da sem se prav odločila.
► Vaš Aleksander je bil nedavno sprejet na AGRFT. Ni veliko študentov, ki pridejo na to fakulteto. Kako gledate na to in kaj ga iz te smeri tako zanima?
Da, res je, ne vem, kdo je bolj srečen, midva z možem ali on sam. To je velika potrditev za njegov trud. Že od malih nog je užival v snemanju. Če ni bilo drugega, je snemal s telefonom. To je bila vedno njegova strast. Kar srkal je znanje vsakič, ko smo mu dovolili, da je šel z nami na kakšno snemanje, in pokazal je veliko talenta, zato ni naključje, da je pri kameri pomagal tudi pri mojem zadnjem videospotu za pesem Ljubezen beži. Nedavno nama je z možem zaupal, da si je vedno želel na akademijo za film, a ker so mu od vseh strani govorili, da je to zelo težko, pravzaprav nemogoče, si tega nikoli ni upal povedati na glas. Vse dokler ni prišel čas informativnih dnevov na fakultetah. Takrat se je odločil, da bo tako dolgo vztrajal, da mu bo enkrat uspelo. In uspelo mu je že v prvo, kar je še lepše. Zdaj pa je treba samo še zavihati rokave in pridno delati.
Tekst: MIMA