Rada rečem, da sem se skoraj rodila v vodi, saj sem splavala tik pred tretjim letom starosti. Vsa poletja sem preživela v hrvaški Istri. Ljubim vodo, podvodna bitja in njihov svet.
Veliko tudi potujem in tako sem spoznala že veliko različnih podvodnih svetov, vendar vedno samo z masko in dihalko. Nikoli se nisem odločila, da bi se poskusila potapljati z jeklenko, saj mi ideja dihanja pod vodo ni preveč domača. Rada sem odvisna od sebe in mi misel, da imam dodatno pomoč, ki lahko (v moji glavi) zataji, ni bila prijetna.
Na tečaj
Potem pa sem odšla v Indonezijo, kjer sem imela možnost plavati z eno izmed mojih najljubših živali, ogromno manto. Redki so primeri, kjer lahko čudovite podvodne živali opazuješ brez jeklenke, saj se ne zadržujejo na površini. Ker sem bila nad doživetjem očarana, me je počasi začelo mikati, da bi spoznala še globlji svet. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem na idejo seveda pozabila, dokler nisem na Facebooku videla fotografij prijateljice, ki je opravila potapljaški tečaj. Hitro sem »poguglala« in na Facebooku našla stran enega od slovenskih PADI potapljaških društev, Kisik – Oxygen. Kontaktirala sem vodjo, Matjaža, ki je z veseljem ugodil moji želji, da spoznam podvodni svet.
Tako sem se pred nekaj dnevi v avtu vozila proti Bledu, kjer me je čakal Discover Scuba Dive (prva podvodna izkušnja, ki te, kot že ime pove, seznani s potapljanjem z jeklenko). V glavi sem si znova in znova vrtela informativni film, ki sem si ga na njihovi spletni strani ogledala pred tem doživetjem in je poln praktičnih ter varnostnih napotkov – kako ravnati z opremo, kako izenačiti pritisk v ušesih ... Priznam, bilo me je strah, imela sem tremo, saj si nisem predstavljala, kako bom dihala, kaj se bo dogajalo. Ko sem spoznala Matjaža, sem se takoj počutila bolje. Njegov nasmeh in lahkotno obravnavanje treme sta mi olajšala prve trenutke.
Prvi potop
Pravzaprav je najtežja stvar pri potapljanju z jeklenko usvojiti misel, da lahko dihaš pod vodo. Da si lahko 20 minut pod vodo in imaš še vedno zrak. Da ni nujno, da se vsako minuto vračaš na površje. Jutro na Bledu je bilo čudovito. Stlačila sem se v vso opremo – tudi predstavljate si ne, kakšen napor je navleči nase dolg neopren in si oprtati »nahrbtnik« z jeklenkami. Po nekaj nerodnih korakih sem bila v vodi. Z Matjažem sva najprej naredila kratek informativni uvod in naučil me je, kako pravilno dihati, kako izpustiti zrak iz jopiča, znake za podvodno sporazumevanje itd. Takoj za tem sva opravila vaje, ki jih moraš narediti pred prvim potopom; naučila sem se, kako se izprazni maska, če vanjo zaide voda, kako najdeš regulator za dihanje, če ti pade iz ust, in vse druge stvari, ki jih moraš vedeti, saj pod vodo inštruktorja težko vprašaš za napotke.
Napočil je čas za potop. Izpustila sem zrak iz jopiča in se počasi začela spuščati v globino Blejskega jezera. Počasi sem dihala in opazovala svet okrog sebe. Vse je bilo na neki način novo. Dihala sem pod vodo, počasi sem zamahovala s plavutkami, saj se mi ni nikamor mudilo – prvič sem imela 'kisik' oziroma stisnjen zrak s seboj. Spustila sva se na približno 5 metrov globine. Potem se mi je sezula plavutka. Obrnila sem se naokrog, da bi si jo obula, in pod čudnim kotom mi je v masko prišlo nekaj vode.
Naenkrat sem postala panična. Hotela sem se obrniti in splavati na površje, a me je Matjaž zadržal. Obrnil me je proti sebi in s počasnimi gibi roke nakazal, naj se umirim in diham počasi. Panika. Dihala sem na polna pljuča, zelo hitro, in moja edina misija je bila, kako priti na površje. Matjaž je bil potrpežljiv in mi še naprej kazal, kako naj diham. Potem sem se počasi začela osredotočati na gibe njegove roke. Vse drugo sem odmislila in dihala po njegovih navodilih. Kmalu sem se umirila in dihala normalno. Ko se je vse umirilo, sem si brez težav izpraznila še masko, tako kot me je v plitvi vodi naučil pred potopom.
Po tej izkušnji sva se odpravila naprej. Plavala sem med algami, potopila sva se pod pomol, videla sem ribe, some ... Ko je v nekem trenutku Matjaž plaval za mano, sem se počutila, kot da sem v vodi sama. Plavala sem skozi tišino in moje telo se je počasi sproščalo. Ravno, ko sem se povsem navadila na novo obliko življenja, sem pomolila glavo iz vode in vdihnila 'pravi zrak'. Podvodna izkušnja je bila končana. Slekla sem se iz neoprena in nastavila na sonce.
Zdi se mi, da je potapljanje z jeklenko doživetje, ki ga je treba poskusiti. Če si človek kot jaz, ki želi imeti nadzor nad vsemi stvarmi, bo začetek težak, saj si odvisen od svojega nahrbtnika. Vendar ti včasih take izkušnje pokažejo, da moraš stopiti iz svojega območja udobja in se prepustiti toku življenja.
Besedilo: Petra Znoj
Fotografije: osebni arhiv
