V zadnji dneh so zaslone televizijskih in računalniških zaslonov preplavili posnetki in fotografije reševalne akcije dečkov iz jame na severu Tajske. Avstralski raziskovalec etike in socialne psihologije na univerzi Queensland dr. Dan Crimston se je poglobil v vprašanje, zakaj je ta zgodba pritegnila tolikšno pozornost po svetu, medtem ko je druge ne.
Dogajanje je imelo vse značilnosti, da je vzbudilo pozornost in empatijo javnosti. Na prizorišču so se zbrali reševalci z vseh koncev sveta, fantiči in njihov trener so bili v življenjsko nevarni, skoraj nerazrešljivi pasti, kar je bilo tako za skupino v jami kot za njihove svojce grozljivo. Ni čudno torej, da se je na milijone parov oči obrnilo na Tajsko in prek spleta spremljalo dogajanje sleherno minuto. A Crimston se je vprašal, zakaj je ta zgodba izstopila, medtem ko druge, po vsebini in časovno mnogo bolj dolgotrajne, ostanejo v ozadju. Na primer priprti otroci brez pravic.
Slika je vredna več kot tisoč besed
Ključni razlog je bil zelo preprost. Mlade tajske nogometaše smo lahko videli. Spremljali smo napore reševalcev in iskanje rešitev, videli smo lahko čustvene odzive ujetih in njihovih svojcev, prijateljev, sošolcev. Skratka, spremljali smo poročanje z vseh zornih kotov, spoznali smo vse vpletene.
Toda, prek spleta smo videli tudi druge tragične dogodke: grozljive podobe otrok iz leta 2017 po napadu s kemičnim orožjem v Siriji, prejšnji mesec pa presunljivo malo honduraško deklico, ki je neutolažljivo jokala, ko so njeno mamo priprli na mehiško-ameriški meji. Takih zgodb je še veliko in imajo vse lastnosti za prebujanje sočutja. Na primer več kot 200 priprtih otrok na otoku Nauru in v Avstraliji. »S tem razmišljanjem ne želim odreči avstralski vladi, da sodeluje v mednarodnih reševalnih akcijah, sprašujem pa se, ali ne bi morala enako skrbeti za veliko več otrok, ki jih brez časovne omejitve zadržuje na otoku in v Avstraliji,« je Crimston postavil v ospredje svojega razmišljanja dilemo o enakosti in si hkrati odgovoril na vprašanje, zakaj nekateri dogodki ostajajo v senci: »Preprosto zato, ker v javnost pricurlja malo novic in posnetkov, kar je posledica, da je dostop novinarskih hiš do takih dogodkov močno omejen.«
To po Crimstonovih besedah velja tudi za otroke na otoku Nauru: »Če hočejo obiskati centre za pridržanje otrok, se novinarji soočijo z visokimi, včasih nepremostljivimi ovirami, ped dvema letoma pa je avstralska vlada zdravstvenim delavcem celo zagrozila z zaporno kaznijo, če bi javno spregovorili o dogajanju v teh centrih. Javnost pač ne sme izvedeti za mučne razmere, v katerih so pridržani otroci brez pravic. Povsem razumljivo je, da v takem primeru javnost do njih ne more čutiti sočutja. Daleč od oči, daleč od misli. Mnogi sploh ne poznajo nastalega problema.«
To dobro ponazarja nedavna zgroženost ob dramatičnih posnetkih z avstralske ladje za prevoz živali. Večina nas ve in zna izračunati, da ob racionalizaciji stroškov prevažanje živali ni razkošno. A razmere se nas dotaknejo šele, ko zagledamo krute posnetke in se soočimo z resničnostjo.
Pomembna sta čas in izhodišče
Pri oblikovanju našega mnenja je zelo pomembno osnovno izhodišče. Ko zlahka potegnemo neke vzporednice in se primerjamo z ljudmi v stiski, bomo prej zaskrbljeni in sočutni. »Zaradi geografskega položaja in podnebja si Avstralci zlahka zamislimo naše otroke, ki se znajdejo v naravni nesreči, kot so se mladi nogometaši v poplavljeni jami. Mnogo težje si predstavljamo, da bi nam otrok ušel zdoma in v tuji državi prosil za azil,« je razložil Crimston in dodal: »Lažje se prepustimo tudi dogodkom, ki se bodo tako ali drugače kmalu končali, kot na primer reševanje na Tajskem. Dolga humanitarna katastrofa, ko ljudje bežijo iz države zaradi družbenih razmer, ali pa gredo na pot zaradi lakote in preživetja družine, kar se dogaja v Afriki, pa je veliko težja naloga. Zato v naših glavah taki dogodki zbledijo in se raje ukvarjamo s po našem mnenju bolj nujnimi in vsakdanjimi zadevami.«
Pomen besed
Naš odziv odločilno oblikujejo tudi besede, s katerimi označimo dogodke. Pred dvema letoma je takratni avstralski premier Tony Abbott prebežnike, ki so upali na podporo in azil, označil za sovražno silo. Takšna izbira besed naredi veliko škode. Ko namreč hočemo moralno opredelili, kaj je prav in kaj narobe, vedno iščemo žrtev in krivca. Trpljenje brez nekoga, ki bi mu obesili krivdo, preprosto nima smisla. Zato smo pri izbiri krivca subjektivni, kar kaže več raziskav. Primer: v Združenih državah Amerike je verovanje v boga večje in trdnejše v predelih, kjer je več trpljenja in se soočajo v visoko smrtnostjo otrok in rakavih bolnikov ali naravnih katastrof. Raziskovalci so vzročno povezavo našli z dohodki in izobrazbo. Ko malo zaslužiš in premoreš skromno znanje, ne vidiš resničnega problema. Za vse nadloge in muke so ljudje kot »krivca« označili boga. Nanj se jezijo, a hkrati pri njem iščejo in najdejo tolažbo, češ on že ve, zakaj je to dobro.
Ljudi, ki trpijo zaradi napadov s kemičnim orožjem, je seveda nemogoče označiti drugače kot žrtve. Kljub temu dojemamo prebežnike kot ljudi, ki ravnajo napačno ter nam hočejo odvzeti nekaj našega in si pridobiti nepošteno, nezasluženo prednost. Zaradi tega o njih ne razmišljamo kot o žrtvah in do njih ne čutimo sočutja. Mnogo lažje jih je izločiti iz etičnega kroga.
Smo moralno odgovorni za različno dojemanje?
Povsem naravno je, da sočustvujemo z mladimi nogometaši, odrezanimi od sveta v poplavljeni jami. A ta zgodba je le epizoda, kmalu bo izginila z naših zaslonov in zamenjal jo bo nek drug krizni dogodek.
Etično odgovorno bi bilo, ko ne bi dopustili, da izginejo tudi dolgotrajni problemi. Iz okolja in etičnega dojemanja.
Vir: The Conversation
