Resnica o edinčkih: so res bolj osamljeni in samozavestni?

17. 10. 2020
Deli
Resnica o edinčkih: so res bolj osamljeni in samozavestni? (foto: profimedia)
profimedia

Pred časom je Elizabeth Hurley izjavila, da obžaluje, ker nima več otrok, saj je njen edinček osamljen. Stereotip o osamljenosti je močno razširjen. Bi morali biti starši z enim otrokom zaradi tega zaskrbljeni?

Preživela prepričanja

Psihologi 19. stoletja niso vselej odobravali edinčkov. Američan Stanley Hall je na primer trdil, da je »biti že edinček bolezen sama po sebi«. Za njim je Eugene Bohannon ponudil porazno podobo o edinčkih. Po njegovem mnenju jim je primanjkovalo »poguma, odločnosti, drznosti, smelosti in podjetnosti«, bili pa so »preobčutljivi, nagnjeni k nadutosti in domišljavosti«. Dodal je še, da so sinovi »razvajeni in mehkužni, in sicer zato, ker se ne družijo z drugimi dečki in ker preveč časa preživijo z mamo.« Hkrati je priznal, da imajo edinčki bolj razvito domišljijo, kar je pripisal »pomanjkanju druženja z vrstniki«, in izpostavil, da je domišljija nadvse priročna za »prevare, goljufije in laži«.

Tovrstni stereotipi o razvajenih, osamljenih in posebnih otrocih brez bratov in sester so veljali več kot stoletje, četudi so se medtem nakopičile raziskave z nasprotnimi sklepi – edinčki niso imeli opisanih značilnosti in so se na mnogih področjih bolje izkazali od otrok z brati in sestrami.

Čeprav so družine z enim otrokom danes veliko bolj razširjene, radovednost o edinčkih ni usahnila. Elizabeth Hurley je v intervjuju za Grazio razložila, zakaj ji je žal, da nima več otrok. »Imela sem starejšo sestro in mlajšega brata, pričkali smo se, a smo se imeli tudi radi. Moj sin tega nima. Edinčki se držijo bolj zase, do sebe niso zahtevni, so pa bolj mirni, se obvladajo in so bolj osredotočeni.«

Statistični podatki

Po statistiki je leta 2017 v Veliki Britaniji 55 odstotkov enostarševskih družin imelo enega otroka, med neporočenimi pari v skupnem gospodinjstvu jih je pri prvorojencu ostalo 51 odstotkov, medtem ko jih je bilo med poročenimi pari 40 odstotkov. Čeprav številke niso povsem natančne, saj ne upoštevajo družin, ki načrtujejo še kakšnega otroka, vseeno kažejo splošno usmerjenost k manjšim družinam. Razlogi za tako odločitev parov so očitni. Pogosto ostanejo pri enem otroku, ker se jim zdi, da nimajo druge izbire. Najpogostejši razlogi za njihove odločitve so pozno starševstvo, težave s plodnostjo, ločitev in finančni pritiski, vključno s stroški za stanovanje in varstvo. Hkrati je tudi kup dokazov, da je tričlanska družina dobra izbira tako za starše kot za otroka.

Porušeni miti

Mit tako imenovanega »edinčkovega sindroma« (razvajen, čudaški in osamljen edinček) se čedalje bolj seseda. »Na Kitajskem so izvedli veliko raziskav, ker so želeli ugotoviti, kakšne so posledice nacionalnega programa družin z enim otrokom. Ob množici tričlanskih družin so predvidevali, da bo veliko otrok egocentričnih, a študije tega niso potrdile,« je razložila psihologinja z univerze v Cambridgeu Claire Hughes. Veliko dokazov, da edinčki niso sebični, je nanizal tudi profesor psihologije s teksaške univerze Toni Falbo, ki je raziskoval obnašanje edinčkov od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Falbo je skupaj s kolegom Denisom Politom v povzetku številnih raziskav odkril, da »se razvoj edinčkov ni veliko razlikoval od razvoja prvorojencev in otrok v manjših družinah« in da so se bolje odrezali kot otroci iz večjih družin.

Ko gre za čudaštvo in asocialno obnašanje, je študija iz leta 2011 odkrila, da so imeli edinčki v odrasli dobi manj družabnih stikov s sorodniki (vzrok lahko tiči tudi v dejstvu, da imajo manj sorodnikov), ko je šlo za družabne odnose s kolegi, prijatelji in sodelavci, pa so se obnašali enako kot osebe iz bolj številnih družin.

Raziskava med več kot 2500 španskimi najstniki je pokazala, da so bili edinčki izpostavljeni višji stopnji nadlegovanja, a je Hughesova opozorila, da so taki izsledki lahko posledica njihovega drugačnega zaznavanja nadlegovanja: »Bratje in sestre te do neke mere naučijo, kako se postaviš zase in zgladiš spore. Brez teh izkušenj je otrok bolj občutljiv in za nadlegovanje razume že malenkosti.«

Raziskave na Kitajskem

Raziskava s kitajske univerze v Chongquingu, ki je zajela 250 srednješolcev, je pokazala, da so edinčki razmišljali bolj široko, zaradi česar so bili bolj ustvarjalni. In še slaba stran: bili so manj prijetni in manj prijazni.

Klinična psihologinja Linda Blair pravi, da je sistem odnosov znotraj tričlanske družine drugačen, saj starši svoj čas in energijo namenijo le enemu otroku: »Hkrati imajo čas tudi zase in življenja ne podredijo le svojemu nasledniku. Otrokom, ki ob starših spoznavajo veliko drugih aktivnosti, se zdi tako odraščanje zanimivo. Prejšnje generacije edinčkov so velikokrat potegnile kratko zaradi dveh razlogov. Prvič, ker starši največkrat niso mogli imeti še kakšnega otroka, zato so se do edinčka obnašali preveč zaščitniško, in drugič, ker so bili v manjšini in so se vrstniki pogosto spravljali nanje, jih ustrahovali in izločili. Danes je slika drugačna, osebna odločitev za enega otroka prinaša koristi. Otroci se ne počutijo drugačni, niso pretirano zaviti v vato in se počutijo bolj upoštevani.« 

Druženje z vrstniki

Blairova je opazila tudi slabe strani edinčkov: »Ena od slabih strani je, da se med drugimi otroci počutijo neprijetno. Četudi se starši trudijo, da bi se njihov malček družil z vrstniki, je največkrat tako druženje omejeno na okolje z nadzorom in varstvom. Na primer v vrtcih in šolah. Manjkajo jim spretnosti, ki se jih otroci naučijo med igro na dvorišču, ali ob bratu in sestri, ki ti zruši pravkar sestavljene kocke, ti primaže kakšno kakšno zaušnico, ali te odrine. Otroci se ob bratu ali sestri hitreje in lažje naučijo prebrati namene drugih otrok. Saj se tega naučijo tudi edinčki, a ne na enak način. Zato priporočam družinam z enim otrokom, da gredo na počitnice s prijatelji, ki imajo otroka ali otroke približno istih let. Tako se bodo še najbolj približali okoliščinam v družini z več otroki.«

Blairova je izpostavila še eno težavo – mir v hiši. Sliši se nenavadno, a ob enem otroku je vsakdanje življenje relativno mirno in utečeno. »Prevladuje red, vse je pod nadzorom in otrok ni izpostavljen zbeganosti, napetostim ali razburjenju, ko gre kaj narobe. Staršem priporočam, da občasno malo popustijo in namerno ustvarijo rahlo kaotične razmere, za kakršne denimo poskrbijo trije, štirje otroci v družini. Tako bo otrok izkusil nepredvidljive okoliščine in se učil odzivati nanje,« je opozorila Blairova in dodala, da kljub nekaterim minusom družine z enim otrokom niso avtomatično v večjih težavah od številčnejših družin.

Claire Hughes ji je pritrdila: »Ni poroštva, da bodo dva ali trije otroci odrasli brez težav. Osebno mislim, da je imeti več otrok čudovito, a vendarle ne mislim, da so družine z enim že vnaprej v minusu.«

Za sklepno besedo je primerna misel Linde Blair, ki pravi, da idealne velikosti družine ni: »V psihološkem smislu odraščanja je idealna velikost vsake družine taka, kakršna je. Ni odvisna od števila otrok. Pomembno je, da jih imate radi in z vašo ljubeznijo bodo odraščali srečno.«

Vir: The Guardian

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju