Resnična zgodba Nadije Murad: od sirote in sužnje do nominiranke za Nobelovo nagrado!

Resnična zgodba Nadije Murad: od sirote in sužnje do nominiranke za Nobelovo nagrado! (foto: profimedia) profimedia
20. 3. 2018

»Nadia ni dovolila, da jo utišajo. Zoperstavila se je vsem oznakam, ki ji jih je dalo življenje: sirota, žrtev posilstva, sužnja, begunka. Raje je ustvarila nove: neuničljiva, vodja jazidov, zagovornica žensk, nominiranka za Nobelovo nagrado, ambasadorka dobre volje Združenih narodov in zdaj še pisateljica.«

Pred dnevi je pri založbi Učila International izšla knjiga Zadnje dekle, ki jo je napisala nekdanja ujetnica Islamske države Nadia Murad. Predgovor k pretresljivi izpovedi te pogumne mlade ženske pa je napisala slavna odvetnica za človekove pravice, Amal Clooney.

»Nadia Murad ni le moja stranka, je tudi moja prijateljica. Ko so naju predstavili v Londonu, me je vprašala, ali bi hotela biti njena odvetnica. Razložila mi je, da mi ne bo mogla plačati in da bo primer najverjetneje dolg in neuspešen. Toda preden se odločiš, prisluhni moji zgodbi, mi je rekla.«

Čez noč izgubila mamo in šest bratov!

Nadia Murad se je rodila in odrasla v Koču v sindžarskem pogorju na severu Iraka, kjer je s svojimi brati in sestrami živela mirno življenje sredi jazidske skupnosti. Njene sanje o tem, da bi postala učiteljica zgodovine in odprla frizerski salon, so se končale 3. avgusta leta 2014, ko je Islamska država napadla Nadijino vas.

Takrat enaindvajsetletno študentko so prisilili, da je gledala, kako so njeno mater in brate odvlekli v smrt, njo pa so si med seboj podajali borci Islamske države.

»Prisilili so jo k molitvi, prisilili so jo, da se je za posilstvo lepo oblekla in se naličila, neke noči pa jo je skupina moških zlorabila tako brutalno, da je izgubila zavest. Pokazala mi je brazgotine, ki so bile posledica ugašanja cigaretnih ogorkov in udarcev. Povedala mi je, da so jo vojaki Islamske države med to težko preizkušnjo klicali 'umazana nevernica', se bahali z obvladovanjem jazidskih žensk in izbrisom njihove vere z obličja Zemlje.«

Iz istega razloga so uporniki Islamske države postrelili tudi vse moške, ki se niso hoteli spreobrniti v islam, in ženske, ki so bile prestare za spolne sužnje.

»Nadia je bila ena tisočih jazidov, ki jih je zajela Islamska država, da bi jih na tržnici ali facebooku prodala za pičlih dvajset dolarjev. Nadijina mati je bila ena od osemdesetih starejših žensk, ki so jih usmrtili in pokopali v neoznačenem grobu. Njenih šest bratov je bilo v skupini več sto moških , ki so jih umorili v enem samem dnevu.«

To, o čemer nam v svoji pretresljivi knjigi pripoveduje Nadia, je etnično čiščenje.

Mukotrpno iskanje pravice!

»Nadia mi je svojo zgodbo povedala v Londonu skoraj dve leti za tem, ko je Islamska država začela izvajati etnično čiščenje nad jazidi. Na tisoče jazidskih žensk in otrok je bilo še vedno v ujetništvu, nobenemu pripadniku Islamske države pa zaradi teh zločinov še ni bilo treba pred sodišče. Dokazi so se izgubljali ali bili uničeni. Pravici ni kazalo nič kaj dobro,« v predgovoru knjige piše Amal Clooney. »Primer sem seveda sprejela. Z Nadio sva se več kot leto dni zavzemali za pravico.«

Amal in Nadia sta se na svoji trnovi poti iskanja pravice tudi v imenu vseh tistih, ki so za vedno izginili v brezimnih grobovih, večkrat sestali z iraško vlado, predstavniki Združenih narodov, člani Varnostnega sveta ZN in žrtvami Islamske države. Slavna odvetnica je tekom vseh teh pogovorov pripravljala poročila, skrbela za osnutke in pravne analize ter imela več govorov, v katerih je Združene narode rotila, naj ukrepajo. »Večina sogovornikov nama je zagotavljala, da bo to nemogoče: na ravni mednarodnega prava Varnostni svet ni ukrepal že več let.«

Na koncu jima je vendarle uspelo prav to: nemogoče.

Leta 2017 je Varnostni svet Združenih narodov sprejel prelomno resolucijo o ustanovitvi preiskovalnega telesa, ki naj bi pričelo zbirati dokaze o zločinih Islamske države v Iraku.

»To je za Nadio in vse žrtve Islamske države pomembna zmaga, saj pomeni, da se bodo dokazi ohranili in bodo lahko sodili posameznim članom Islamske države. Ob Nadii sem sedela v Varnsotnem svetu, ko je ta soglasno sprejel resolucijo. Ko sva videli, kako se je v zrak dvignilo petnajst rok, sva se spogledali in nasmehnili.«

Pripoved, ki vam ne bo pustila spati

Knjiga, v kateri je Nadia Murad do najbolj grozljivih podrobnosti opisala svojo zgodbo o ujetništvu Islamske države, je postal pretresljiv testament nečloveškega trpljenja jazidskih žensk in deklet.

  • »Abu Batata je izvlekel cigareto, jo prižgal in jo dal Nafahu. Presenetilo me je, mislila sem, da je kajenje pod zakoni Islamske države prepovedano. Toda cigarete niso nameravali pokaditi. Prosim, ne ugasnite mi je na obrazu, sem pomislila, takrat me je skrbelo, da ne bom več čedna. Nafah mi je prižgano cigareto potisnil v ramo in jo pritisnil skozi tkanino oblek in majic, ki sem jih oblekla tisto jutro, dokler se mi ni dotaknila kože in ugasnila. Vonja zažganega blaga in kože je bil grozen, vendar sem se trudila, da od bolečine ne bi kričala. Kričanje bi me spravilo le še v večje težave. Ko je prižgal naslednjo cigareto in mi jo ugasnil na trebuhu, si nisem mogla pomagati in sem zavpila.«

In prav takšnih srhljivih tortur je bilo v zadnjih nekaj letih deležno na tisoče jazidinj, usode mnogih izmed njih nam bodo za vedno ostale uganka. Za številnimi se je potem, ko so jih večkrat preprodali kot sužnje, izgubila vsaka sled.

  • »V sobi je zavladala panika. Zdaj smo že vedele, kaj namerava Islamska država z nami, ne pa tudi, kdaj bodo prišli novi kupci in kako bodo ravnali z nami. Čakanje je bilo pravo mučenje. Nekatera dekleta so šepetala, da bodo poskušala pobegniti, vendar je bilo to nemogoče. Četudi bi nam uspelo priti skozi okno, je v hiši, ki je bila očitno neke vrste center Islamske države, kar mrgolelo upornikov. Nemogoče je bilo, da bi se katera od nas izmuznila neopaženo. Poleg tega je Mosul razraščajoče, nam neznano mesto. Če bi nam uspelo zdrsniti mimo množic upornikov spodaj, ne bi vedele, v katero smer bežati. Sem so nas pripeljali ponoči, s pokritimi okni. Storili bi vse, da ne bi ven prišle žive.«

Vse te mlade ženske so bile tako obsojene na pekel. Dnevno večkrat posiljene in pogosto pretepene je mnoge izmed njih napeljalo tudi k najbolj skrajnim mislim.

  • »Pogovor je kmalu nanesel na samomor. Priznam, da sem sprva tudi jaz pomislila nanj. Vse bi bilo boljše od tega, kar mi je povedala ženska prejšnji večer. S Katrin sva s še nekaj drugimi sklenili pakt. 'Raje umremo, kot da nas Daeš kupi in izkoristi,' smo dejale. Samomor se je zdel bolj časten od podreditve in bil je naš edini način upora. Kljub temu ne bi mogle gledati, kako bi si katera od naših sosed vzela življenje. Neko dekle si je okoli vratu ovilo šal in reklo, da se bo zadavilo, vendar so ji ga druge strgale iz rok.«

Po nekaj tednih trpinčenja v ujetništvu Islamske države so deklice, dekleta in ženske še prodali v suženjstvo.

Tudi Nadijo ...

  • »Ko so me ujeli in sem izvedela, kaj se dogaja z jazidskimi dekleti, sem molila, da bi ostala le pri enem moškemu. Dovolj hudo je bilo že to, da so te kupili za sužnjo, ti odvzeli človečnost in dostojanstvo, nikakor pa nisem hotela, da bi si me uporniki podajali med sabo, da bi se selila iz hiše v hišo, da bi me kot vrečo moke na prikolici tovornjaka odpeljali čez mejo v Sirijo. Takrat še nisem razumela, kako krut je lahko en moški. Hadži Salman je bil najhujši, kar sem jih kdaj spoznala, in ko je svojim stražarjem dovolil, da so me posilili, sem molila, da bi me prodal. Vseeno mi je bilo, komu in kam me bodo odpeljali. Celo Sirija se je zdela boljša usoda kot Salman, pa čeprav je bilo od tam težje pobegniti in se mi je nekoč zdela smrtna obsodba.«

Nadiji je nazadnje po nekem čudežu vendarle uspelo pobegniti v zavetje sunitske družine, njihov najstarejši sin pa je tvegal življenje, da so jo pretihotapili na varno.

  • »V treh letih, odkar je Islamska država prišla v Sindžar, so jazidinje suženjstvu ubežale na neverjetne načine. Nekaterim, kot meni, so pomagali sočutni domačini, za druge so vlada ali domači plačali ogromne vsote denarja tihotapcem ali neposredno članom Islamske države ter tako dekle odkupili od njih. Rešitev vsakega dekleta stane približno pet tisoč dolarjev, pri čemer gre večji znesek – po Heznijevih besedah 'za novi avtomobil' - glavi operacije, ki je uporabila svoje zveze po arabskem in kurdskem Iraku in organizirala reševanje. Denar se razprši med posrednike, voznike, tihotapce, ponarejevalci dokumentov, ki so potrebni za osvoboditev enega samega dekleta.«

Nadia Murad danes velja za eno najbolj gorečih bork za pravice jazidskih žensk, njeno orožje proti terorizmu pa je postala prav njena zgodba. Z javnostjo jo je prvič delila novembra 2015, leto in tri mesece po prihodu Islamske države v Kočo, ko je odpotovala v Švico z namenom, da bi na forumu Združenih narodov spregovorila o težavah manjšin.

Priporočamo!

Zadnje dekle – Nadia Murad

Grozovita izpoved spolne sužnje, begunke in jazidinje je poziv k dejanjem, dokaz človeške volje po preživetju ter ljubezensko pismo izgubljeni deželi, krhki skupnosti in družini, ki jo je raztrgala vojna.

  • »Iskrena in trezna pripoved moje zgodbe je najboljše orožje, ki ga imam proti terorizmu, in nameravam jo uporabljati, dokler ne bodo tem teroristom sodili.«

Nadia Murad