Resnična zgodba sina o očetu: »On ni kriv, kriva je droga«

Recimo mu Igor. Njegova zrelost, pogled na svet, na pasti in ovire, ki mu jih je življenje, če je že moralo, na pot nastavilo absolutno prezgodaj, sta presenetljiva, celo presunljiva. Igor je svoje najzgodnejše otroštvo namreč preživel z očetom, ki je odvisnik od trdih drog. Bil je priča očetovemu nasilju nad mamo. Še več, Igor je v zadnjem razredu osnovne šole poklical policijo, ko je oče, ki takrat že ni več živel doma, spolno zlorabil njegovo mamo.

Statistike, koliko otrok odrašča v družinah, v kateri je prisotna droga, pri nas ni. Problem je v tem, da premalo tovrstnih družin sploh poišče pomoč, pa tudi če bi jo hoteli, jo pravzaprav težko dobijo, ocenjuje strokovnjaki.

»Težko je dati oceno za Slovenijo, ker teh podatkov nimamo. V letu 2014 je prvič ali ponovno v programe centrov za zdravljenje odvisnih od drog v Sloveniji vstopilo 419 oseb. To je le delež odvisnih, ki so iskali pomoč. Od teh sta dva živela z otroki, a otroci niso bili njihovi (verjetno so bili od partnerja ali partnerice). 59 je imelo otroke, a niso živeli z njimi. 47 jih je imelo otroke in so živeli z njimi,« pojasnjuje Milan Krek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Igorjev vokabular ne pozna olepševalnih pridevnikov, v slabi uri najinega pogovora iz njega bruha paleta čustev, vendar: »Očeta ne sovražim, saj bi to pomenilo, da mu v svojih mislih namenjam preveč prostora, a si tega preprosto ne zasluži.«

Aha, jaz živim z odvisnikom

Da je oče odvisnik, je po naključju izvedel v petem razredu osnovne šole, ko je v kopalnici iz predala izvlekel vrečo z iglami.

»Šla sva na sprehod, kjer mi je povedal, da on to občasno potrebuje,« pojasni Igor, ki je, kot pravi sam, del svojega otroštva blokiral. »Nočem se spominjati, ne čutim, da je to del, ki ga bom v življenju potreboval,« doda. Ravno takrat so se tudi v šoli učili o prepovedanih drogah, jaz pa sem si mislil, aha, jaz živim z enim takšnim odvisnikom. »Do takrat nisem zaznaval, da je bil oče pod vplivom drog, nato pa sem nenadoma opazil razliko in na koncu točno vedel, kdaj je zadet. Zdaj vidim ljudi na cesti in si mislim, ti si en jeb... narkoman,« cinično pripomni.

Seveda v njegovem življenju ni bilo vse katastrofalno slabo, oče imel je dobre trenutke, v očeh njegovih prijateljev je bil faca. Pa tudi katastrofalno slabe. Bilo je nepredvidljivo.

»Nikoli nisem vedel, kdaj bo padel ven, zato sem nehal ugovarjati, samo tiho sem bil. Nikoli pa me ni udaril, spravljal se je le na mami,« pravo Igor. Zaupal se ni nikomur, niti prijateljem. Šele potem, dodaja, ko je bil oče v zaporu zaradi posilstva, je povedal najboljšemu prijatelju. Je pa mama na morebitne spremembe v obnašanju in pri ocenah opozorila v šoli, kjer so mu stali ob strani in mu nudili podporo. »Ocene so mi šle navzdol, v šestih mesecih sem bil 17 dni pri pouku. Bil sem poln jeze, sovražen, prizadet, svet se mi je podrl, nisem prenašal profesorjev ... Kljub temu so mi v šoli pomagali, da sem dokončal letnik,« pripoveduje. Igor ima umetniško žilico, šolo pa dela po izpitih.

Igor: On je narkoman, ki mi je uničil družino, otroštvo

Mama mu stikov z očetom ni omejevala, dopovedala mu je, da to ni njegova zgodba, da je to nekaj, kar se dogaja med njo in očetom in nima nobene zveze z njim. Tudi v zaporu ga je nekajkrat obiskal.

»Spoznal sem, da za njegova dejanja nisva kriva ne mama ne jaz. Mislil sem, da ga bo zapor izučil, a se še vedno obnaša, kot da je vse skupaj nekaj normalnega. Ne moreš živeti v neki družbi, narediti nekaj tako kapitalno narobe, tebi pa se zdi, da je vse normalno. A tako pač je, on je narkoman, prizadet v glavo. Ni lepega načina, da to poveš,« pravi Igor in hkrati dodaja: »Saj ni on kriv, kriva je droga, ki ga je povsem uničila.«

Ne potrebuje strokovnjakov, da bi ugotovili, da so očetova dejanja na njem pustila posledice: »Ker mi je tak narkomanski psiho uničil otroštvo, družino, opažam, da mi za določene stvari v življenju sploh ni mar. Punca včasih misli, da mi je vseeno zanjo, pa mi ni, samo mi je težko izkazovati ljubezen in misliti, da je življenje lepo, če pa ti ga nekdo povsem uniči,« pripoveduje in dodaja, da ni noben romantik, punce pa to potrebujejo. »Ko rečem, ej, jaz te imam ful rad, včasih slišijo, ej, je... se. Saj je težko z menoj, na trenutke sem zelo resen, mojega sarkazma marsikdo ne razume,« ocenjuje svoja ravnanja. Verjetno gre za obrambni mehanizem, podregnem vanj. »Malo čuden je, bi rekel, ki se je razvil samo za to, da ne bi nikoli več občutil bolečine. A še bolj čuden bi bil, če bi po vseh travmah hodil okoli s širokim nasmehom in mislijo, da je življenje lepo,« pripoveduje.

Vem, da me ima oče rad

Na očetovo željo stike vzdržujeta. Ne glede na katastrofalno napako ga še ni povsem odpisal, čeprav ga vsako srečanje, kot pojasni, dodatno razkuri.

»Če bi jaz tri leta gnil v zaporu, bi se verjetno spametoval. Ničesar slabega mu ne želim, a če ga jutri ne bi bilo več, se moje življenje ne bi v ničemer spremenilo. Nikoli nisem imel očeta, s katerim bi brcal žogo, bil sem nesamozavesten mulec, ki so ga prizadele pripombe sošolcev. A očitno se v življenju morajo zgoditi stvari, ki te izoblikujejo v človeka. Dogodki me niso ubili, so me pa spremenili,« pojasni Igor. In ja, oče me ima rad, je prepričan, jaz sem njegov edini sin.

Besedilo: Gordana Stojiljković // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ