Cerkev sv. Kancijana na Vrzdencu nad Horjulom spada med najpomembnejše kulturne spomenike srednjeveške umetnosti pri nas.
Poslikave s prizori iz Kristusovega življenja, ki so bile odkrite v cerkveni ladji, so iz začetka 14. stoletja in sodijo med najstarejše v slovenskem prostoru. Okoli leta 1400 so cerkev poslikali goriški slikarji, po letu 1500 pa je mojster Leonard s figuralnimi prizori poslikal prezbiterij. »Stenske slike v cerkvah so nepismenim v preteklosti pomenile biblijo. To so bile poučne verske podobe, ki so ljudi učile o zgodbah iz svetega pisma,« pripoveduje restavratorka Anita Kavčič Klančar iz Restavratorskega centra, vodja projekta obnove poslikav v cerkvenem prezbiteriju. Intenzivno restavriranje so z ekipo začeli junija, oktobra načrtujejo zaključek del.
Kako pomembna je bila cerkev na Vrzdencu v času svojega nastanka?
Nastanek cerkve po vsej verjetnosti sega v obdobje romanike. Obstoj treh pomembnih gotskih poslikav kaže, da Vrzdenec ni bil navadna podružnična cerkev. Mogoče je bila v ozadju plemiška ustanova, neki krajevni vitezi, kot v knjigi Srednjeveške freske v Sloveniji piše umetnostni zgodovinar Janez Höfler.
Kdo je odkril poslikave v tej cerkvi?
Poslikave sta že leta 1925 odkrila slovenski slikar, impresionist Matej Sternen, manj znan kot restavrator, ter konservator France Stele. Ob raziskovanju slovenske srednjeveške umetnostne zgodovine sta sistematično hodila po cerkvah ter odkrivala pisano bogastvo tega obdobja. Del poslikav na Vrzdencu je Sternen obnovil v maniri tistega časa, del poslikav pa sta skupaj s Steletom snela in so zdaj v Narodni galeriji.
V srednjem veku ni bilo nič neobičajnega, če so poslikave, ki niso bile več moderne, prebelili in preslikali.
Prve poslikave iz 14. stoletja na Vrzdencu, verjetno delo neke domače delavnice, so sto let pozneje, v začetku 15. stoletja, enostavno prebelili, ometali in preslikali. Avtorji novih fresk so bili t. i. furlanski oziroma goriški slikarji, ki so pri nas poslikali več cerkva. V tem času se slikarji niso podpisovali, posamezne delavnice pa poleg slogovnih značilnosti lahko prepoznamo po značilnih bordurah, vzorcih, ki obrobljajo figuralne prizore. Furlanski oz. goriški so bili skupina potujočih slikarjev; ki so se selili iz ene cerkve v drugo. Glede na dnevnice lahko sklepamo, da so cerkev poslikali precej hitro, v slabem mesecu dni.
S tem pa zgodba o mojstrih, ki so si na Vrzdencu podajali slikarske odre, še ni zaključena.
Na začetku 16. stoletja je na Vrzdenec prišel še mojster Leonard, srednjeveški slikar, ki je dobil nalogo poslikati prezbiterij, najbolj prestižen del cerkvene zgradbe. Ta je bil najprej romanski, potem so ga prezidali v gotskem slogu. Slikali so po modelu takratnih predstav o življenju, posvetnem in verskem, za naš prostor se je razvil model poslikave, poimenovan kranjski prezbiterij. V spodnjem pasu je slikar upodobil 12 apostolov, nad njimi so Marijini prizori ter Kristus na sredi. Zgoraj na stropu so angeli z mučeniškimi orodji (Arma Christi), ki so narisani kot bitja, ki rastejo iz cvetov. Srednji vek je bil pri upodabljanju duhovnega sveta iznajdljiv, tudi fantazijski, veliko je izmišljenih bitij ... Vse te pisane podobe pa so imele mesto znotraj njihove predstave o duhovni hierarhiji sveta. Angelom sledijo simboli štirih evangelistov. V spodnjem delu prezbiterija, neposredno nad tlakom, je naslikana zavesa, na kateri so upodobljeni zanimivi geometrijski vzorci s tekstilnega blaga.
So srednjeveške freske na Vrzdencu tudi zato edinstvene?
Ne, v gotiki je bilo veliko nenavadnih podob. Vsi imamo v glavi, da je bil srednji vek mračen, ampak odkar delam s freskami, lahko rečem, da je bil prijeten. Izmislili so si cel kup zanimivih, danes bi rekli, čudnih figur, polno je grimas, mask ... Jaz v teh poslikavah čutim ljudskost, domačnost. Poleg svetnikov so brez zadrege upodabljali vsakdanje življenje, denimo, ob Poklonu svetih treh kraljev imamo zraven kuharja in psa, na nekih drugih freskah pa je slikar celo upodobil, kako na štedilniku kipi mleko, medtem ko Jožef in Marija gledata Jezuščka ...
Restavratorsko delo je precej kompleksno in zamudno, kako poteka?
Restavratorstvo je v prvi vrsti srečevanje, dotikanje s preteklimi svetovi; v tem je tudi njegova privlačnost. Gre za odkrivanje in ohranjanje skritih, a preprostih zakonitosti; pa naj bodo slikarske, tehnološke, duhovne ali zgodovinske. Potrebno je poznavanje starih materialov, kot so apno, pesek, pigmenti, prav tako poznavanje fresko in seko tehnologije, to je slikanja na sveži ali suhi omet. Naše delo se – po opravljenih raziskavah in pripravah – začne z odkrivanjem poslikav izpod beležev in ometov. To se izvaja s kirurškimi skalpeli ter dleti in kladivci, tako da se beleži počasi odluščijo od poslikane podlage. Po odkrivanju se pokažejo poškodbe v ometu, ki jih je treba zakitati – zapolniti z novim apnenim ometom. Na barvni plasti so se skozi stoletja nalagale nečistoče, kot so saje, prah, premazi, živalski iztrebki, preslikave, plesni ... Vse to je treba previdno odstraniti, da prvotne barve spet zasijejo. Zaključna faza je retuša, to je dodajanje barve na mestih poškodb. Navadno jo izvajamo s tehniko črtkanja, tako da se original loči od barvne plasti.
V srednjem veku se ne bi preveč sekirali, mirne duše bi dodali manjkajočo podobo, preslikali na novo ...
Likovna dediščina je bila vseskozi podvržena spremembam, menjali so se stilni, vsebinski in tehnološki pristopi. Kar je bilo staromodno ali pa jim ni bilo všeč, so podrli, prezidali, preslikali ... Včasih so poslikave prebelili tudi zaradi higienskih razlogov, po kugi denimo. Ideja dediščine, ki jo je treba čuvati, je prišla šele v 19. stoletju. Sistematično ohranjanje dediščine pa se je razvilo v 20. stoletju. Skrb za to pomembno nalogo danes nosi Zavod za varstvo kulturne dediščine, vse bolj pa se njenega pomena zavedajo tudi lokalne skupnosti in ljudje nasploh. Restavriranja poslikav na Vrzdencu ne bi bilo brez dobrega sodelovanja med našo ustanovo ter lokalno skupnostjo, ki jo predstavljata občina in župnija.
V slovenskih cerkvah se slogi iz različnih obdobij na splošno pogosto mešajo.
Gotika je bila pri nas zelo pomembno obdobje, v katerem je nastalo veliko cerkva. Drugo pomembno obdobje je bil barok. V gotiki so bile cerkve poslikane, na stenah so bile freske, prav tako je bil poslikan raven lesen strop. V baroku, ki je nasledil gotiko, se je spremenil način gradnje, začeli so graditi oboke, cerkve so bile arhitekturno bolj bogate, lesene strope so povečini odstranili. Če je kje kakšen ostal, je bilo to zato, ker niso imeli denarja za baročno prezidavo. Tudi ta cerkev na Vrzdencu je imela v 15. in 16. stoletju lesen poslikan strop, ki so ga v baroku odstranili, dodali pilastre, velika okna in ladjo obokali. To je zelo značilna tipologija slovenskih podeželskih cerkva – gotske poslikave in baročne prezidave.
Freska pomeni slikanje na sveži omet, torej so morali delati precej hitro?
Delali so po principu t. i. dnevnic, ki so bile meja med enim in drugim ometom, ki ga je pripravil zidar. V enem dnevu je slikar poslikal eno dnevnico – na podlagi teh bi lahko tudi izračunali, v kolikšnem času je bil prezbiterij končan, skoraj zanesljivo v mesecu dni. Če se je slikar zmotil, je bilo treba narediti omet še enkrat. Enako je Michelangelo delal Sikstinsko kapelo. So pa imeli prej vse prizore prej izrisane na kartonih, in to so prenesli na steno.
Kakšne barve so uporabljali stari mojstri in kakšne uporabljate vi – restavratorji?
Uporabljali so zemeljske pigmente, barve so bile zato v toplih, zemeljskih tonih. Zelo drag je bil moder pigment, ki so ga uvažali, in je imel isto ceno kot zlato. Zato je modre na srednjeveških freskah pri nas zelo malo, privoščile so si jo lahko le bogatejše cerkve ... Restavratorji se trudimo, da tudi danes uporabljamo enake materiale, kot jih je uporabljal umetnik – apno, apneno malto, pesek in naravne zemeljske pigmente. Tako se tudi s tehnologijo približujemo prvotni izvedbi poslikave.
Besedilo: Smilja Štravs
Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču