Revolucionarna EFT metoda Sue Johnson: "Močno me objemi!"

Tudi utemeljiteljico v čustva usmerjene partnerske terapije dr. Sue Johnson so od nekdaj izjemno zanimali odnosi.

Odraščala je v Veliki Britaniji, kjer je njen oče imel pub, v katerem je že kot majhna deklica lahko cele dneve opazovala ljudi, kako se srečujejo, se pogovarjajo, zabavajo, pijejo, plešejo in spogledujejo. Za partnerske odnose pa jo je že od ranih let senzitiviziral tudi problematičen odnos njenih staršev: »Nemočno sem opazovala, kako sta uničevala svoj odnos in sebe. A vedela sem, da se kljub temu globoko ljubita. Moč oče je v svojih zadnjih dneh točil solze za mojo mamo, čeprav sta bila že več kot dvajset let ločena.«

Čeprav se je že kot najstnica zaprisegla, da se ne bo nikoli poročila, ker jo je odnos njenih staršev prepričal, da je ljubezen zgolj iluzija in past, te zaobljube na koncu ni držala. Zaljubila se je in nato poročila. Njena strast do odkrivanja tančic skrivnosti ljubezni pa je ostala. Še več. Njeno zanimanje za ljubezen in odnose je preraslo v profesionalno ukvarjanje s svetovanjem in psihologijo.

Definicije v času velike osamljenosti!

»Hodila sem po labirintu ljubezni, nisem pa še prišla do njegovega središča. Imela sem več tisoč vprašanj. Zakaj obupani partnerji prekipevajo od tako močnih čustev? Zakaj se tako mučijo, da bi se ljubljeni odzvali nanje?« se je izpraševala tudi po letih dela s posamezniki in družinami. Zaradi pomanjkanja učinkovitejših pristopov je s pomočjo mentorja v svoji doktorski nalogi pričela razvijati novo terapijo za pare, ki je utemeljena na čustvenih dejavnikih, zato je njena v čustva usmerjena terapija tudi dobila ime Emotionally Focused Therapy ali krajše: EFT.

Do njene prebojno nove terapevtske usmerjenosti je prišlo v času, ko je bila stroka glede pojmovanja ljubezni že dolgo v slepi ulici: »Tako v teoriji kot v praksi se že stoletja prerekajo o njeni definiciji. Nekateri hladnokrvni opazovalci jo imajo za zvezo, ki prinaša vzajemno korist ter temelji na izmenjavi uslug in sklepanju kupčij. Drugi, ki se bolj nagibajo k zgodovinskemu vidiku, jo opisujejo kot družabni običaj, ki so ga ustvarili francoski potujoči pevci v trinajstem stoletju, biologi in antropologi pa jo vidijo kot strategijo za zagotavljanje prenosa genov in ustvarjanja potomstva.«

Na drugi strani pa so običajni ljudje.

Ti ljubezen že od nekdaj vidijo kot nadvse skrivnostno in izmuzljivo čustvo, po katerem pa kot socialna bitja nepreklicno in neprestano hrepenimo. Slednje je toliko bolj očitno v luči aktualnih raziskav, ki kažejo, da moderni človek v svoji vse večji odtujenosti od drugih ljudi postaja globoko nesrečen. Ena od takšnih raziskav iz leta 2006 je pokazala, da se število ljudi v zaupnem krogu posameznika zmanjšuje, več izprašanih pa naj bi povedalo tudi, da nimajo nikogar, komur bi se lahko zaupali.

Ali povedano z besedami irskega pesnika Johna O'Donohueja:

• »Velika svinčena osamljenost lega na vse več ljudi kot ledena zima.«

Izgubo socialnega kapitala, ki so jo bili v obliki sočutne podpore s strani sosedov, družine ali prijateljev iz otroštva deležni še naši stari starši, te dni zgolj malce manj občutijo tisti, ki živijo v paru. A tudi za te se zdi, da nimajo več druge izbire, kot da od svojih partnerjev pričakujejo tisto čustveno povezavo in občutek pripadnosti, ki so jo naši predniki nekoč lahko dobili od vse vasi.

»Razmere se poslabšujejo, ker popularna kultura tako zelo poveličuje romantično ljubezen. Tako filmi kot telenovele so polni romantičnih podob, kot bi bila taka vrsta ljubezni bistvo odnosov; v časopisih, revijah in novicah na televiziji pa vneto poročajo o nenehnem iskanju ljubezni in romancah igralcev in drugih zvezdnikov.«

Ker na kocki še nikoli ni bilo tako veliko, se ne zdi nič čudnega, da ameriške in kanadske raziskave kažejo, da ljudje danes na prvo mesto postavljajo predvsem zadovoljujoč odnos, šele nato prideta na vrsto finančni uspeh in zadovoljujoča kariera.

Nov revolucionaren vidik ljubezni

V teh ekstremnih časih velike osamljenosti pa se vendarle kaže tudi luč na koncu tunela.

Zadnji dve desetletji se namreč končno oblikuje novo znanstveno razumevanje ljubezni.

»Zdaj vemo, da je ljubezen pravzaprav vrhunec evolucije, čudovit mehanizem za preživetje človeštva – vendar ne zato, da bi se parili in razmnoževali, to nam uspe tudi brez ljubezni! Ljubezen nas napeljuje k temu, da se čustveno povežemo z nekaj dragocenimi ljudmi, ki nam ponujajo varen pristan v življenjskih nevihtah. Ljubezen je naš valobran, ki nam zagotavlja čustveno varovanje, da se lahko spopademo z vzponi in padci obstoja,« vzneseno piše v svoji veliki knjižni uspešnici dr. Sue Johnson in nadaljuje: »Ta vzgib, da se čustveno navežemo – da najdemo nekoga, na kogar se lahko obrnemo in mu rečemo 'Močno me objemi«' - je zapisan v naših genih in v našem telesu. Prav tako bistven je za naše življenje, zdravje in srečo kot potreba po hrani, zavetju in spolnosti.«

Dr. Sue Johnson je knjigi, ki vam jo na tem mestu toplo priporočamo v branje, zato dala naslov kar 'Močno me objemi'.

Se vam zdijo zgornji zaključki preveč sentimentalni in poetski, da bi jih lahko jemali za dovolj 'znanstvene'? Naj kar takoj povemo, da znanstvenih dokazov za potrditev zgornjih navedb v resnici ne manjka.

»Že leta 1760 je španski škof pisal svojim nadrejenim v Rim, da otroci v sirotišnicah redno 'umirajo od žalosti', čeprav imajo zavetje in hrano. V tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja so sirote, ki so jim v ameriških bolnišnicah manjkali fizični dotiki in čustveni stik, množično umirale. Psihiatri so začeli opažati, da so nekateri otroci fizično zdravi, a se zdijo ravnodušni, brez sočutja in nezmožni navezati stike z drugimi. David Levy je leta 1937 v članku za Ameriški zbornik psihiatrije poročal o svojih opažanjih vedenja takih otrok, ki naj bi bili 'čustveno izstradani'. V štiridesetih letih dvajsetega stoletja je ameriški analitik Rene Spitz otroke, ki so bili zaradi medicinskih in drugih razlogov ločeni od staršev in zato ujeti v obupano žalovanje, označil kot 'nezmožne vzcveteti'.«

Kaj se je v resnici dogajalo, je ugotovil britanski psihiater John Bowlby, ki velja za utemeljitelja teorije navezanosti, s katero je temeljito spremenil vzgojne metode v Severni Ameriki, ki so do takrat odsvetovale 'razvajanje' jokajočih otrok z dvigovanjem v naročje in tolažbo, prav zaradi njega pa je danes staršem končno dovoljeno, da preživijo več časa s svojimi bolnimi sinovi in hčerami v bolnišnicah, medtem ko so jih nekoč lahko le pripeljali in nato zgolj oddali pri vhodu v bolnišnico.

Prav John Bowlby, ki je umrl leta 1990, je bil tudi mnenja, da imamo odrasli enako močno potrebo po povezanosti kot otroci, Bowlby pa je s svojimi raziskovanji šele posthumno sprožil revolucijo, ki smo ji priča prav danes in katere del je tudi terapevtka dr. Sue Johnson s svojo terapijo EFT.

Terapija EFT!

Dr. Sue Johnson je za temelj svoje metode postavila sedem pogovorov (ali ključnih točk), ki so namenjeni spodbujanju posebne čustvene odzivnosti – t.j. osnovnih gradnikov ljubezni in povezanosti v odnosu.

Ta čustvena odzivnost ima tri glavne sestavine ...

1. Dostopnost

Ali te lahko dosežem?

• »Biti dostopen pomeni, da tudi v obdobju dvomov ali občutkov negotovosti ostanemo odprti in nas partner lahko doseže. To pogosto pomeni, da smo se pripravljeni potruditi in razumeti svoja lastna čustva, tako da nas ne preplavijo tako močno. S tem se lahko uglasimo s partnerjevimi navezovalnimi znaki, namesto da bi se odtujili od njega.«

2. Odzivnost

Ali se lahko zanesem na to, da se boš čustveno odzval name?

• »Biti odziven pomeni, da se uglasimo s partnerjem in pokažemo, da se nas njegova čustva, še posebej navezovalne potrebe in strahovi, dotaknejo. Tako jih sprejemamo in damo prednost čustvenim znakom, ki nam jih kaže partner, ter v zameno jasno pokažemo razumevanje in skrb. Rahločutna odzivnost se nas vedno čustveno dotakne in nas pomiri tudi na telesni ravni.«

3. Vpletenost

Ali sem lahko prepričan, da me ceniš in boš ostal ob meni?

• »Biti čustveno vpleten pomeni, da si osredotočen, da te nekaj pritegne, privleče, prevzame, da se zavzameš za to, se temu zaobljubiš. Čustvena vpletenost tu pomeni tisto zelo posebno vrsto pozornosti, ki jo namenimo samo ljubljeni osebi – dlje jo gledamo, več se je dotikamo. Partnerji to pogosto označijo kot biti čustveno navzoč.«

Za več zanimivega branja na dano temo pa ...

Priporočamo!

Dr. Sue Johnson – Močno me objemi

V knjigi Močno me objemi nam Sue Johnson poda zemljevid poti, ki nas varno vodi k želenemu cilju – povezanemu partnerstvu. V roke nam daje ključna orodja, kako priti do primarnih, to je ranljivih čustev, tako svojih, kot tudi partnerjevih.

Dr. Sue Johnson je utemeljiteljica v čustva usmerjene partnerske terapije, najbolj uspešnega pristopa za ustvarjanje ljubečih odnosov, predsednica Inštituta za pare in družine ter Mednarodnega centra za odličnost v terapiji EFT v OEawi (Kanada) ter priznana raziskovalna profesorica na Mednarodni univerzi Alliant v San Diegu v Kaliforniji (ZDA) in profesorica klinične psihologije na Univerzi v OEawi. Je članica Ameriškega združenja psihologov in je za svoje delo prejela številna priznanja, med drugim priznanje za izjemne dosežke na področju partnerske in družinske terapije, ki ga podeljuje Ameriško združenje za zakonsko in družinsko terapijo, ter nagrado za raziskovanje v družinski terapiji s strani Ameriške akademije za družinsko terapijo.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ