Oče ga je že zelo zgodaj navdušil nad fotografijo, zdaj pa njegov film Houston, imamo problem! navdušuje svet.
Kateri je bil vaš prvi film, ki ste ga gledali v kinodvorani?
Mislim, da je bil to Jurski park, in to leta 1993. Film sem šel gledat s starši. Spomnim se, da me je resnično navdušil, saj smo potem doma imeli celotno zbirateljsko kolekcijo nalepk in kartončkov dinozavrov in vsega, kar se je dalo kupiti z logotipom Jurskega parka.
Bojda je bil fotoaparat tisti predmet, ki vas je v otroških letih prevzel. Kateri predmet bi izpostavili danes?
Res je, takrat me je oče navdušil za fotografijo. Vendar pa se v življenju poskušam ne navezati na predmete, temveč na ideje, ideje pa ustvarjamo ljudje. Mislim, da ni predmeta, brez katerega bi se moje življenje postavilo na glavo.
So vas tematike polpretekle zgodovine, ki jih obravnavate v svojih filmih, od vedno zanimale?
Tematika polpretekle zgodovine je pri meni vzbudila veliko radovednosti po osamosvojitvi Slovenije, ko se je iz družbenega okolja poskušalo umakniti vse, povezano s prejšnjim režimom. Za to po mojem mnenju ni odgovorna nobena specifična oseba v mojem okolju, temveč celotna družbena klima in politika nove države. Zdaj se to vrača kot bumerang.
Katero dejstvo vas je pri raziskovanju za igrani dokumentarni film Houston, imamo problem! najbolj presenetilo?
To je bil denimo arhivski material prihod takratnega predsednika ZDA Billa Clintona v Ljubljano leta 1999. Njegov govor o ameriški pomoči z več prisotnosti in vpliva ameriških podjetij na slovenskem trgu je bil sprejet z ogromnim navdušenjem. Danes tak govor najbrž ne bi vzbudil enakega učinka.
Omenjeni film močno odmeva tudi v tujini ...
Uspehi filma sami po sebi ne prinesejo ničesar, so pa ljudje bolj pripravljeni prisluhniti tvojim idejam za nove projekte. Ko prideš v Los Angeles s svojim filmom, ki je nacionalni kandidat za oskarja, je veliko lažje priti v stik s pravimi ljudmi. Se pa nič od tega ne zgodi samo po sebi, treba je veliko investiranja lastnih sredstev in napora.
Čeprav tiste 'prave' Jugoslavije zaradi svoje mladosti niste doživeli, kaj se vam 'naslika' pred očmi, ko pomislite na to obdobje?
Pomislim na to, kako je v vrtcu polovica naše skupine imela enake zimske čevlje in smo morali vsak svoje podpisati. Pa spomnim se zvoka siren za zračni napad in kako smo tekli v zaklonišče. Vse preostalo pa vem iz pričevanj in avdio-vizualnih arhivov.
Film, televizija – po tem vas poznamo, vas gledališče ni nikoli zares 'pritegnilo'?
Zanima me ogromno stvari. V nekaterih sem slab, v nekaterih dober. Zato izkoristim tisto, kar znam najbolje, in se temu celostno posvečam. Ne morem se polovično ukvarjati s petimi stvarmi hkrati, raje izberem eno. Tu in tam pa naredim tudi kakšno odrsko delo.
Besedilo: Ksenija Sedej
Fotografija: Andrej Virc
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"