Doc. dr. Robert Oravecz | 13. 9. 2021, 11:38

Robert Oravecz: "Politično stranko, v katero bi se včlanil, še niso ustanovili!"

profimedia

S prijateljico debatirava o politiki, seveda o levih in desnih. Ob sva izobražena, delujeva v suportivnih poklicih. Običajno se strinjava glede večine strokovnih in življenjskih tem. Bi rekel, da sva prepojena z istim diskurzom. Pri tej temi pa se zatakne.

Sem v položaju insider-outsiderja.

Sicer živim v Sloveniji že od leta 1987, tako da verjamem, da sem pridobil slovensko kulturno kompetenco, vendar sem obenem tudi tujec, priseljenec, prepojen še s kakšnimi drugimi kulturnimi vplivi. Sem torej v vlogi evropskih Židov, ki so obenem Avstrijci, Madžari, Nemci, pa tudi pripadniki judovske kulture. Opažam, da multikulturna identiteta omogoča gledanje na družbo, medosebne odnose, z določene razdalje, brez zgodovinske obremenjenosti in lojalnosti prejšnjim generacijam, žlahti, skupnosti.

Kolegica je klena Dolenjka. Izvem, da je partizanski otrok. Njena lojalnost je jasna. Sto procentni 'splitting' med dobrimi in slabimi.

Moja 'genetika' je bolj zapletena. Oče je služil kot partizan v znameniti brigadi vojvodinskih Madžarov, ki je bila skoraj povsem uničena leta 1945. Komaj je izvlekel živo glavo in boja pri Bolmanu v Slavoniji, nato pa je postal fotoreporter in končal vojno v Sloveniji. Medtem pa sta oba stara očeta preživela marsikaj hudega v času povojnih atrocitet nad Madžarji v Vojvodini. Po vojni sta se oba stara očeta umaknila iz javnega življenja, da bi se preživljala s kmetovanjem in mešetarjenjem. Kljub svojim težkim izkušnjam me je dedek po očetovi strani učil spoštovanja ne le do drugače mislečih in govorečih pripadnikov skupnosti, temveč in predvsem do žrtev.

Odraščal sem ob pripovedih o samo-požrtvovalnosti in dobroti.

S kolegico oba pripadava isti generaciji osamosvojiteljev.

Povsem se strinjava okoli tega, da se je tekom zadnjih tridesetih letih zgodilo veliko hudega, škodljivega za družbo, v kateri živiva. Oba se zavedava korupcije, nesramnega ropanja državnega denarja, katastrofalne politične kulture, radikalizacije političnega prostora, prebujanja demonov preteklosti.

Oba sva zaskrbljena za prihodnost te čudovite majhne dežele. Pred tridesetimi leti sva oba imela podobne vizije o razvoju demokratičnih vrednot in humanizaciji družbe.

Vir konflikta je le v tem, da vidimo odgovornost na nasprotnih straneh političnega spektra, kar ne pomeni, da bi osebno preferiral katero koli politično opcijo. Nekako še vedno velja, da tisto politično stranko, v katero bi se včlanil, še niso ustanovili.

Tekom teh treh desetletij v samostojni Sloveniji ugotavljam, da se 'svobodni' izobraženci, kot jih imenuje György Konrad, nahajamo v zelo neugodnem položaju na političnem parketu. Richard Rorty je zelo jasno opredelil našo vlogo v tem, da smo dolžni izražati družbeno kritiko, saj je to edini konstruktiven način prispevanja k družbenem napredku. Ob tem prihajam do spoznanja, da je v zahodnih demokracijah, kjer je avtonomija univerz večstoletna realnost, vloga izobražencev precej drugačna kot v postkomunističnih državah.

Po zmagi boljševistične revolucije so meščani, in med njih štejem tudi izobražence, predstavljali pomembne sovražnike komunistični oblasti.

Stalin je množično pobijal izobražence, tudi za ceno propadanja gospodarstva, saj je bil v svoji paranoidnosti prepričan, da so intelektualci meščanskega porekla sovražniki komunizma. Podobno se je dogajalo v srednje in vzhodno evropskih državah po drugi svetovni vojni, kjer so lahko prosperirali le tisti izobraženci, ki so prisegli zvestobo komunističnim partijam.

Bivša, povojna Jugoslavija je hodila po isti poti. V knjigi Jožeta Pirjevca »Tito in tovariši« lahko preberemo, kako se je komunistična partija s Titom na čelu odločno zoperstavljala meščanskim silam in nekomunističnim intelektualcem. Milovan Đilas se je v 50-ih letih trudil preusmeriti vlogo komunistične partije in omehčati diktaturo 'proletariata', potem pa se kmalu tudi sam našel med sovražniki ljudstva.

Po velikem obračunu s sodelavci okupatorja in predstavniki kapitala se je diktatura proletariata v 50-ih letih omehčala.

Ob razraščanju konflikta s Stalinom se je odvilo zadnje poglavje obračuna s tistimi, ki niso sledili politični platformi komunistične partije.

Med Jugoslavijo in drugimi srednje- in vzhodno evropskimi državami je pomembna razlika, da so bili na Češkem, Madžarskem, Poljskem komunisti smatrani za kolaborante z okupatorjem, Sovjetsko zvezo. V Jugoslaviji je bilo na osnovi partizanske tradicije komunizem prepoznan kot pomemben element identitete konstitutivnih narodov. K temu je prispevala ideja samoupravljanja ter dvig življenjskega standarda prebivalstva. Večina diplomirancev, razen tistih, ki so na osnovi svoje 'genetike' gojili odpor proti komunistom, se je priklonila partiji in zavzela svoje mesto v 'galaksiji uslužbencev':

  • Momo Kapor je napisal demografijo uslužbencev v svoji knjigi 'Od sedem do treh'. Ta galaksija družbeno-politične strukture se je razvijala tekom desetletij, da bi naposled odločno delovala proti individualizmu, kreativnosti, poskusu spreminjanja obstoječega reda.
  • Milovan Đilas je leta 1953 napisal knjigo, ki je bila dolga desetletja dostopna le v angleškem jeziku. 'Nov razred' govori o tem, kako se v komunistični družbi nujno razvije nov družbeni sloj komunistične elite s privilegijami, ki se v popolnosti odtuji od množic, od delavskega razreda in postane sam sebi cilj in smisel. Ta 'nov razred' je hierarhično zgrajen.

Uspešna kariera v tej 'galaksiji uslužbencev' predpostavlja obstoj političnih in psiholoških veščin, s katerimi se nekdo lahko uspešno zavihti nad glavo sebi enakih. Komunistična elita se po vojni gradi iz slabo izobraženih, pa vendar v borbi prekaljenih kadrov. Z vstopom naslednje, že bolj izobražene, generacije na trg dela se nujno pojavi strah pred izgubo oblasti pri pripadnikih izvirne, revolucionarne generacije in tako nastanejo mehanizmi obvladovanja funkcije, mobinga, diskvalifikacije, če ne drugače, potem s pomočjo UDBE.

V povojni Jugoslaviji se je ustvarila velikanska gmota inertnih, birokratiziranih, s korupcijo prepojenih, klientelističnih sistemov. Ob pomanjkanju lastništva nad proizvodnimi sredstvi in usmerjenosti v profit se bohoti pasivnost, pomanjkanje razvojne usmerjenosti, ekonomske uspešnosti.

Ker se kljub temu, vse do 80-ih let, kažejo neki znaki gospodarskega razvoja, ni znakov družbenega nezadovoljstva. Pravzaprav vsi - od delavca do profesorja in direktorja - najdejo svoja mesta v tej strukturi.

Opisane razmere so botrovale drugačni družbeni vlogi jugoslovanskih izobražencev kot v drugih srednje-in vzhodno evropskih državah. V socialističnih državah srednje-evrope je nastal vedno bolj očiten odmik vzhoda od kvalitete življenja, sicer značilen za zahodno-evropske države. Posledična družbena problematika močno diskreditira komunistično oblast, ki v zrcalu neuspešnosti izpade nesposobna, neizobražena, inertna, iracionalna. Na Češkem, Madžarskem, Poljskem se vedno bolj očitno afirmira izvenparlamentarna opozicija, vodena s strani oporečnikov, 'svobodnih' intelektualcev.

Češka Charta 1977, poljska Solidarnošč, madžarska 'Dialógus csoport', množično širjenje samizdatov disidentov iz različnih držav so le elementi v procesu prebujanja intelektualne opozicije. Helsinška deklaracija le še dodatno spodbudi težnje po spoštovanju univerzalnih človekovih pravic, potrebo po humanizaciji inštitucij in medosebnih odnosov. Tekom 80-ih let, pod budnim očesom tajne policije Konrad in Szelényi objavita knjigo 'Pot izobražencev k razredni oblasti'. V tej knjigi optimistično predvidevata, da bi se v času zatona komunistične ideologije nekompromitirani izobraženci lahko zavihteli na oblast. V ospredju je vsekakor težnja k uveljavitvi vrednot meščanske družbe, brez elementov političnega zatiranja.

V času, ko se v srednje- in vzhodno evropskih državah rojevajo politična gibanja z osredotočenostjo nad uveljavljanjem človekovih pravic in vrednot meščanske družbe, se v bivši Jugoslaviji rojevajo nacionalistična gibanja. Razočaranje nad ekonomsko neuspešnostjo prebudi speče demone nacionalizma, predvsem v Srbiji in nato še v drugih republikah. Tematika znamenite številke Nove revije dobro reflektira, kako je v ospredju političnega programa uveljavitev Slovenije kot samostojne države, medtem pa se potreba po uveljavitvi idealov meščanske družbe prikaže kot sekundarna.

Predvidevanja Konrada in Szelényija se ne uresničijo. V večini postkomunističnih držav se je družbena skupina izobražencev razkropila v različnih političnih opcijah in na žalost ne predstavlja omembe vredno politično silo.

»V 80-letih nisi smel nič napisati, vendar so te vsi brali. Danes lahko pišeš, koliko hočeš, vendar nikogar ne zanima«.

S kritičnostjo do določene poteze ene politične opcije se oseba zaznamuje kot pripadnik druge politične opcije in vice versa, kar v prostoru političnega kolobarjenja enkrat pomeni prednost, drugič pa škodo. Ker ni nevtralnega političnega prostora, kjer bi se izobraženci dobro počutili, na mesto neodvisnosti stopi lojalnost. Se še spomnim izreka iz kultnega filma Petra Bacso, ki je bila prikazana tudi v Sloveniji, pod naslovom 'Kronska priča'.

Zgodba se odvija na koncu 40-ih let na madžarskem podeželju. Jožefa Pelikana, preprostega delavca povzdignejo v direktorja, vendar mu veliki vodja prišepne, da 'mogoče pa bomo kdaj kaj prosili v zameno'. Gre za tipično mefistovsko situacijo, ko mora nekdo prodati dušo hudiču, da uresniči svoje cilje.

V času slovenske osamosvojitve sta na družbenem prizorišču dve pomembni generaciji.

V prvo sodijo tisti, rojeni nekje do konca 50-ih let, ki se pozitivno identificirajo z ideali socialistične, samoupravne družbe. Hodili so na mladinske delovne akcije, nosili štafeto, sodelovali v aktivnosti mladinskih organizacij in postali člani ZKJ. Šolanje so končali do začetka 80-ih let, tako da so bili v času osamosvojitve bolj ali manj uspešno integrirani v politične, gospodarske in družbene inštitucije slovenske družbe. Pridobili so 'uradniške' veščine, potrdili so svojo lojalnost sistemu.

V drugo generacijo na prizorišču sodijo pripadniki nekoliko mlajše generacije, ki se je rodila v 60-ih letih. Odraščali smo v času zatona samoupravnega socializma, bratstva in enotnosti. Neizogibno smo začeli ustvarjati kritičen odnos do družbene ureditve, razvrednotenih simbolov in mitov socializma. V 80-ih letih smo še študirali, na družbenem prizorišču smo se pojavili kakšno leto pred osamosvojitvijo.

Sam, kot veteran Vojne za Slovenijo se verodostojno identificiram z generacijo osamosvojiteljev. Pripadniki te generacije smo bili pripravljeni aktivno sodelovati v oblikovanju demokratičnega, večstranskarskega družbenega sistema, transformacije gospodarstva.

Sprva smo z optimizmom gledali na transformacijo slovenske družbe. Pojavila so se prva znamenja humanizacije družbenih inštitucij. Pokojni profesor Lokar je dosegel prepoved elektrokonvulzivne terapije in psihokirurških posegov v Sloveniji, pojavil se je urad varuha človekovih pravic, zgodila se je spravna maša na Kočevskem.

Vmes pa, ne da bi tega opazili, v času vzpona kitajske ekonomije, je delavski razred izgubil svojo politično vlogo in moč.

Sledila je več kot desetletna vladavina LDS, vstop v NATO in v EU. O Sloveniji se je govorilo kot o 'zgodbi o uspehu'. Vse je kazalo na to, da je Slovenija na dobri poti, tako da kritika aktualne politike ni bila niti smiselna niti zaželena.

Po prvih dveh desetletjih družbene transformacije se je postopno razkrilo, da se družbena tranzicija niti najmanj ni dotaknila 'družbene nadgradnje', kot so javne ustanove izobraževanja, zdravstva, socialnega skrbstva, pravosodja ter dela gospodarstva v državni lasti.

'Nov razred', družbeni sloj uradnikov, tehnokratov, je družbene spremembe preživel brez hujših pretresov. Pritlehni strah pred spremembami in pred težnjami generacije osamosvojiteljev je le še pripeval k strnitvi njihovih vrst. Malomeščanska, uradniška mentaliteta je postala dominantna na družbenem parketu. Začel se je proces kontraselekcije. Ustanove in odločevalci v teh ustanovah, nezmožni prilagoditve na nove vizije družbenega razvoja so postale ovire vsem tistim mladim kadrom, ki so prihajali na družbeno prizorišče z idejami, ki so bile tuje pred-tranzicijskim predstavam o stvarnosti.

Dekonstrukcija družbenega nadzora, ki sta ga v preteklem družbenem sistemu zagotavljala SDV in SDK, je odprla vrata vseobsegajoči kraji družbenega premoženja, korupciji in klientelizmu. Politika, ki je skoraj povsem izgubila podporo izobražencev, je postala orodje v rokah omenjenih družbenih struktur. Gre pravzaprav za elegantno simbiozo, ki omogoča preživetje in bogatenje 'novega razreda' in obenem ohranitev oblastnih teženj politične elite, ki je nastala v valilnici tega družbenega sloja.

Delavski razred, kot takšen je tekom 90-ih let prenehal obstajati kot politična in moralna sila ter volilna baza. Politiko, ki je usmerjena v doseganje družbene blaginje in solidarnosti je povozila politika identitete, ki zastopa posamezne družbene skupine in postane cilj lastnega obstoja, preživetja in blaginje. Volilna baza postanejo 'socialno šibki', upokojenci, verniki, pripadniki skupnosti LGBTQ …

Programi strank postanejo nepomembni, nihče več ne pričakuje, da bi jih politiki uresničevali. Delujejo pod vplivom lobijev, avtoritet v senci ter lastne požrešnosti.

Pred-tranzicijska družbena ideologija je temeljila na družbenem konstruktu zmagovalcev. Psihološko gledano lahko govorimo predvsem o fenomenu 'splittinga'. Na eni strani so le dobri, na drugi strani pa tisti slabi. S satanizacijo druge strani lahko, vsaj na videz, olajšamo lastne občutke krivde in odgovornosti za svoja, moralno nesprejemljiva dejanja.

Eden od pomembnih neuspehov transformacije slovenske družbe je neuspešna razrešitev razklanosti naroda na osnovi dogodkov v času in po koncu druge svetovne vojne.

Vamik Volkan, profesor psihiatrije v ZDA, po etniciteti ciperski Turek, je posvetil svojo raziskovalno dejavnost fenomenologiji medetničnih konfliktov in nasilja. Prišel je do spoznanja, da so pretekle nasilne izkušnje izrednega pomena za razvoj in ohranitev konfliktnih in nasilnih odnosov med narodi, etničnimi in družbenimi skupinami. Travmatska doživetja pripadnikov prve generacije, ki se jih ne da razrešiti, se prenesejo na drugo in tretjo generacijo v mitologizirani obliki.

'Sovražim x ali y, čeprav ne vem, zakaj'.

Dan Bar-on govori o tem, da je travma, ne glede na to, ali je kdo žrtev ali eksekutor, v večini primerov neizrecljiva zaradi grozot, ki onemogoča oblikovanje pripovedi in razrešitev. Po drugi strani pa pogosto primanjkuje tolerance na travmo v skupnosti, ki se ni soočila s travmo ali je bila tudi sama hudo travmatizirana. Travma se realizira v družini skupnosti le v obliki ritualov ali vedenjskih manifestacij.

Vsaka država, narod, družbena skupina ohranja spomin na dogodke množičnega stradanja po eni strani ter velikih zmag na drugi strani. Med travmatskimi izkušnjami izstopa tisti, ki pridobi status 'izbrane travme'. Po drugi strani družbeni diskurz poskrbi za poveličevanje 'izbrane zmage'.

Zgodovina deluje pravzaprav kot kolobarjenje med poraženimi in zmagovalci.

Vsi držijo smodnik na suhem in čakajo na svoj veliki trenutek, ko se lahko maščujejo za kolektivne izkušnje izpred več generacij. Opisani mehanizem transgeneracijskega prenosa predstavlja gorivo na ogenj nacionalizma, irendentizma, antisemitizma, maščevalnosti in radikalizacije.

V večini srednje-evropskih držav je okupacija s strani Sovjetske zveze uspešno inhibirala poskuse ustvarjanja alternativnih pogledov na zgodovino. Vendar, zgoraj opisani mehanizem splittinga je deloval le do prvih dni družbene transformacije. Po umiku ruske vojske iz srednje Evrope se je nemudoma začel proces sprave in ponovne evalvacije zgodovine.

Na Madžarskem so ponovno pokopali politične voditelje, ki so bili usmrčeni po revoluciji 1956. Vrnili so se emigranti – junaki revolucije na Madžarskem, Češkem, Poljskem. Končno se je razkrila odgovornost za poboj 23.000 poljskih častnikov v Katinskem gozdu. Poljska država je izplačala odškodnine tistim, ki so bili kot prisilni delavci odpeljani v Sibirijo. Psihologinja Polcz Alaine je napisala knjigo o tem, kako so jo ruski vojaki množično, skoraj do smrti posiljevali leta 1945. Ruski vojaški ataše se ji je v imenu ruske vojske svečano opravičil za storjena posilstva madžarskih žensk. Pojavijo se prve raziskave o družbeni travmi, medgeneracijskem prenosu travm.

Po čudovitem dosežku Nelsona Mandele in Desmonda Tutuja, ki sta ustanovila komisijo za resnico in spravo v južni Afriki, danes že vemo, da ne obstaja sprava, brez vsestranskega priznanja krivde in odgovornosti za storjena dejanja. Kesanje je podano kot verodostojno soglasje, ki prizna posamezniku status žrtve.

S priznanjem odgovornosti storilec pokaže sposobnost identifikacije z žrtvijo, kar iz njega naredi dejanje altruizma.

Kot je nekoč napisal Rorty. Šele sposobnost identifikacije s trpljenjem drugega posameznika zmanjšuje razlike v spolu, etniciteti, veri ali rasi.

Sprejemanje odgovornosti za pretekla dela v škodo drugih pripadnikov skupnosti je civilizacijsko dejanje. Pomembno je, da se to zgodi v prvi generaciji, sicer pa se izbrana travma in izbrana zmaga mitologizira. Če prva generacija izgine z družbenega prizorišča, je priložnost za spravo zamujena.

Očitno je proces razreševanja in predelovanja preteklih travm veliko lažji v državah, kjer je sovražnik neka tuja, odtujena sila, ki ni pripravljena sprejeti trpljenje premaganih.

Slovenska družba je glede tega zelo posebna. Zaradi nerazrešene bratomorilske druge svetovne vojne. Pripadniki istega, majhnega naroda so se pod vplivom ideoloških predpostavk borili in umirali na dveh različnih straneh. Množični poboj sodelavcev okupatorja, intelektualcev, nosilcev kapitala in pripadnikov manjšin je zločin proti civilizaciji. Prav spoznanje, da gre za hudo civilizacijsko zlo, je bil razlog, da so nosilci komunistične oblasti dolga desetletja prikrivali ta dejanja.

Priznanje statuse žrtve in pozitivno sankcioniranje prestanega trpljenja se je dogajalo le na strani zmagovalcev, medtem pa je bilo priznanje trpljenja druge strani udeležencev in njihovih svojcev zatrto in onemogočeno.

Ker torej prva generacija storilcev ni zmogla soočanja s svojo krivdo in odgovornostjo ter vsaj v simbolični obliki sprejeti nekakšno kazen za svoje dejanje, se je odprla pot k mitologizaciji družbene razklanosti, ki se danes kaže v pojavnosti radikalizacije vseh vrst.

Politika identitete je populistična, agresivna in posledično usmerjena v radikalizacijo. Izkorišča tiste elemente družbenega diskurza, ki delujejo v korist oblikovanja identitete družbene skupine. Temu smo bili priča v 90-ih, ko je nacionalizem deloval kot simbolna vsebina, okoli katere so se strnile množice. Navidezna ali celo manipulirana ogroženost etnicitete je še topnjeval opisani učinek, ki je pripeljal množice pod zastavo nacionalizma.

Po desetletjih relativnega zatišja se zadnja leta stopnjuje radikalizacija družbenega in političnega prostora. Agresivno zastopanje preživetih ideoloških predpostavk prinaša debele politične točke. Parlament je postal prostor za mešetarjenje, nenačelne koalicije, ki zagotovo ne služijo dobrobiti prebivalstva.

Verodostojnost teh trditev potrjuje zgodba tistih, ki se javno izpostavijo in razkrivajo koruptivna dejanja.

Večina javnih ustanov je za več desetletij obtičal na predtranzicijski ravni. Politika se vehementno brani pred zasebno iniciativo v zdravstvu, izobraževanju, socialnem varstvu in nevladni sferi, ker jo je strah konkurence. Ali povedano drugače: brani se pred dejstvom, da je cesar brez spodnjic.

Intelektualci, ki se nismo prilagodili pravilom igre, ki ga narekuje uradniška logika, pa smo se znašli na družbenem robu. Nismo zaželeni v javni sferi, ker smo kritični, nekoruptivni, kreativni, usmerjeni v razvoj. Zdaj lahko le še životarimo v zasebni ali nevladni sferi.