Pravilno dihanje mnogim pomeni le globok vdih, pri katerem se dvigne tudi trebuh, De Haas pa pravi, da v resnici šteje izdih.
Rodil z razcepljenim nebom, čemur pogovrno rečemo tudi zajčja ustnica ali volčje žrelo, in imel tako hudo govorno napako, da ni mogel izgovoriti ne soglasnikov ne samoglasnikov. V šoli so ga ustrahovali in pretepali, zato je že pri osmih letih razmišljal o tem, da bi si končal življenje.
Trideset let pozneje je Robin De Haas vokalni trener največjih glasbenih zvezdnikov. Po vsem svetu trenira pevce, tako klasične kot pop glasbe, in višje vodstvene delavce, kako bolje uskladiti dihalne mišice za ustvarjanje optimalnih zvokov.
Kako je torej prišel do tega?
Za De Haasa se je prelomnica zgodila, ko je spoznal, da lahko premagovanje lastnih izzivov pomaga drugim, vse skupaj pa se je začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z nekim drugim možakarjem.
Profesor petja v bolnišnici
Leta 1926 v Pennsylvaniji rojen Carl Stough je po študiju petja postal zborovodja, potem pa kar hitro zaslovel, saj so se glasovi njegovih pevcev čudežno izboljšali. Ker je kot profesor petja dosegal odlične rezultate, je nanj postal pozoren zdravnik Maurice Small. Carla je zaprosil za sodelovanje v okviru oddelka za pulmologijo, katerega predstojnik je bil.
A kaj bi profesor zborovskega petja sploh lahko počel na oddelku, na katerem so se zdravili bolniki s pljučnim emfizemom, ki je takrat veljala za smrtonosno bolezen, za katero ni bilo zdravila?
Zdravnik Maurice Small v mislih seveda ni imel tega, da bi njegovi hudo trpeči bolniki postali pevci, temveč, da bi se njihov dihalni sistem s pomočjo Carlovega pristopa morda naučil bolje delovati.
Brez večjega upanja, da bi sodelovanje profesorja glasbe pri tem, kar se je zdelo v najboljšem primeru le paliativna oskrba, pa je nazadnje obrodila presenetljive sadove.
Carl se je bolnikom približal intuitivno. Opazoval je njihovo oslabljeno dihanje, telesna neravnovesja, s katerimi so ti kompenzirali šibko delovanje dihalnega sistema, in mišične napetosti v prsnem košu. Potem se je vprašal, ali bi bilo mogoče ponovno razviti močnejši dihalni sistem in katere vaje bi bilo treba uporabiti za to pri ljudeh, ki praviloma ves čas ležijo.
In opazil je še veliko tega, med drugim tudi to, da je vsak bolnik drugačen in da se drugače tudi odziva. Temu primeren je bil nato tudi njegov pristop, ki bi ga bolj kot metodološkega lahko ocenili kot intuitivnega.
Pripravil je nabor preprostih stavkov brez posebnega pomena, ki jih je bolnik ponavljal, medtem ko je Carl izvajal svoje gibe, in opazil, da se je prsni koš pričel sproščati, ramena so se malce spustila, bolniki pa so lahko tudi govorili malce dlje. "Obenem so opazili tudi, da je šlo bolnikom na bolje. Pričeli so bolje spati, nekateri so postali manj zasopli in so lahko tako ponovno požirali. Drugi, ki prej niso mogli več vstati iz postelje, so ponovno začeli hoditi. Nazadnje pa so opazili tudi, da so nekateri bolniki, ki so prej praktično ves čas dihali s pomočjo respiratorja, sčasoma uporabljali vse manj dodanega kisika."
Zdravniki so se seveda zastrigli z ušesi, a jim Carl v tistem trenutku ni mogel postreči z jasnim odgovorom, kako natančno je nepričakovani uspeh dosegel.
Intuicija je bila tista, ki mu je narekovala, da je treba bolnika, ki npr. uspe uravnati svoje dihanje, nato spodbuditi, da to stori tudi sede, stoje in med hojo, saj se le tako postopoma okrepi raven stimulacije. "Če je nova ideja dobro delovala pri enem od bolnikov, je Carl preveril njeno delovanje tudi pri drugih bolnikih ter jo nato, če je koristila vsem, vključil v metodo, ki jo je postopoma pripravljal. S ponavljanjem stavkov ni bil povsem zadovoljen, dokler mu ni eden od bolnikov predlagal, naj uporabi števila od ena do deset. Pri tej metodi bolnik šteje do deset, nato ponovno začne z ena in tako dalje, in sicer v istem izdihu, ne da bi pri tem karkoli izvjal na silo. Metoda je bila uspešna, ne samo zato, ker ni zapletena, pač pa predvsem zato, ker je bilo sčasoma mogoče izmeriti število zlogov, ki jih je izrekel bolnik, ter tako zanesljivo oceniti, v kolikšni meri se lahko izboljša trajanje glasu vsakega bolnika, če število zlogov seveda ostane enako."
Carlovi bolniki so kmalu zatem lahko začeli izvajati vaje s pomočjo zvoka, pri čemer je Carl s polaganjem dlani vodil premikanje njihovega prsnega koša, in nato opravljati telesne aktivnosti, ki jih poprej niso bili sposobni. Nekaj bolnikom se je stanje celo tako izboljšalo, da so jih odpustili iz bolnišnice in so se torej lahko vrnili domov.
Carla so v naslednjih letih povabili še v druge bolnišnice, mu priskrbeli celo pripravnike, ki bi se od njega učili, a je bilo vse zaman. »Pripravniki so po nekaj časa sami od sebe obupali in pojasnili, da enostavno ne razumejo, kako naj bi se lotili dela. Naloga se je zdela nemogoča zato, ker je bilo treba z vsakim bolnikom ravnati drugače, vendar jim nihče ni pojasnil pravil, iz katerih naj bi izvirale te razlike.« In resnici na ljubo, tega ni vedel niti Carl sam. Dokler ni prišlo povabilo iz neke druge bolnišnice, kjer so mu ponudili vso podporo in sredstva za testiranje, ki so med drugim zajemala tudi rentgenske preglede, zvočne posnetke ter fotografiranja pacientov pred in po tretmajih.
Spoznanja testiranj so nato med drugim razkrila, da Carlove vaje krepijo trebušno prepono, ki zato postane na posnetkih bolj vidna in se tudi premika enotno, kar bolnikom z emfizmom pomaga uporabiti tiste pljučne mešičke, ki jih bolezen ni prizadela. Ponovno vzpostavljena dihalna sposobnost pa bolniku omogoči, da se bolje prehranjuje, nato pa včasih začne celo ponovno hoditi ali opravljati telesne aktivnosti.
Carl je s svojim pionirskim delom s pljučnimi bolniki tako postavil temeljne kamne za raziskovanje funkcionalne analize diha. Na njegova ramena je nato stopilo še nekaj drugih izjemnih ljudi, da bi na koncu navdihnil tudi danes že proslavljenega profesorja, predavatelja in avtorja Robina De Haasa, ki je dopolnil in razvil metodo dihalne koordinacije MDH.
Gre za metodo, katere usposobljeni izvajalci iz celega sveta poročajo o pozitivnih rezultatih na številnih področjih, med katerimi so: poučevanje klavirja, bolečine v hrbtu, kronične bolečine, anksioznost, panični napadi, tek, izguba glasu, bolečine v trebuhu, vrhunski športi, jecljanje, različne težave z glasom, prisotnost več naravne avtoritete v glasu, migrene in stres.
Manjkajoči košček De Haasa
O revolucionarnem pristopu k obravnavi človekovega instrumenta je De Haas napisal tudi knjigo, z naslovom Pot glasu. Ta je pred dnevi izšla tudi v slovenskem prevodu.
V Švici rojeni Robin De Haas je prejel več nagrad na področju petja in svojega akademskega udejstvovanja. Ko se je začel posvečati študiju petja, je takoj prejel štipendijo in se izpopolnjeval v Evropi in v ZDA. Kasneje se je posvetil raziskovanju in takrat spoznal Lynn Martin, profesorico dihalne koordinacije in funkcionalne anatomije na New York University, ter številne druge profesorje, specializirane za vokalno tehniko sodobnega in klasičnega petja. Njegova spoznanja so naznanila začetek plodnega sodelovanja, katerega namen je sprostiti odvečno napetost in uresničiti glasovni ter umetniški potencial.
- "Naš pristop ni ne terapija ne zdravljenje. Gre za mišične vaje, ki za izhodišča upoštevajo gibljivost dihalnega sistema posameznikov na visoki ravni zmogljivosti."
Robin danes redno predava na številnih umetniških izobraževalnih ustanovah, kot so Sarah Lawrence College of Arts (ZDA), Manhattan School of Music (ZDA) in Liverpool Institute for Performing Arts.
Podpora, ki jo je avtor razvil z metodo dihalne koordinacije (MDH), prinaša ‘manjkajoči košček’ pri izobraževanju glasu in poučevanju ter proučevanju petja in vsakršnega glasovnega izražanja. Tako so mu zagotovili prav vsi doslej, ki so se seznanili z njegovo skrbno izdelano metodo, od pevcev, pedagogov in igralcev do govorcev in voditeljev. Med drugimi sodeluje tudi s Skin, pevko skupine Skunk Anansie, pa z učiteljem vokalne tehnike Daveom Stroudom, ki pri Robinu De Haasu pridobljeno znanje uporablja pri delu s svetovno znanimi glasbeniki, ko sta Justin Timberlake in Demi Lovato.
Da Haas pa tako, kot dolga leta pred njim veliki Carl Stough, občasno pomaga tudi bolnikom. In eden takšnih je bil 60-letni Jonathan, ki trpi za kronično obstruktivno pljučno boleznijo.
"Z Robinom sva marca lani v Lazani v Švici opravila šest seans. Po prvih dveh seansah sem se lahko brez težav vzpenjal po različnih stopnicah in strmih klancih v Lozani, KOPB pa je prenehala napredovati. Pravzaprav se mi zdi celo, da je bolezen nazadovala, saj lahko sedaj približno eno leto pozneje diham brez težav, z velikim veseljem pojem in tudi športno udejstvovanje mi ne predstavlja nikakršnih težav," je zapisal Jonathan, ki je pred tem težko dihal in ni zmogel niti krajših stopnic.
Najprej dih, potem pride glas
Pot glasu
Knjiga Pot glasu je namenjena tako pevcem, pevkam in uporabnikom glasu kot zgolj bralcem, ki jih zanima delovanje lastnega telesa, posreduje dragocena spoznanja s področja zdravega tvorjenja glasu, razumevanja naših dihalnih struktur in njihovi boljši uporabi.
- “Govorite povsem naravno. Še več, glas z veseljem uporabljate za sporočanje svojega stališča. Prenašanje idej in predlogov je del vašega vsakdana. Zanima vas, zakaj glas nekaterih govorcev ali vaših sodelavcev izžareva posebno karizmo, ki tako pogosto vzbudi občudovanje in odobravanje. Po drugi strani pa se vam naježi koža, ko zaslišite glas kakega igralca ali politika. Glas se vam včasih utrudi in zanima vas, kako bi ga lahko bolje uporabljali. Če vam to zveni znano, je ta knjiga kot nalašč za vas.”
Robin De Haas prihaja ob slovenski izdaji svoje knjige Pot glasu prav te dni tudi v Slovenijo. Vabljeni.
View this post on Instagram
Preberite si tudi: Manca Izmajlova je s pomočjo dihalnih vaj presegla svoje težave