Rok Janežič močno verjame, da je treba svoje stranke poslušati in z njimi priti do skupnega dogovora. Diplomiral je iz babištva na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, zdaj pa je že nekaj let zaposlen v trboveljski porodnišnici.
Pravi, da sprva ni vedel, da bo izbral babištvo. Ko je zaključeval srednjo šolo, se je namreč želel vpisati na medicinsko fakulteto, saj se je želel izobraževati v plastični kirurgiji. »Ugotovil sem, da bo izobraževanje vzelo prevelik del mojega življenja,« pojasnjuje, kako se je odločil za smer babištvo. Zdaj je zadovoljen s svojo odločitvijo.
Predsodki obstajajo, a jih ni veliko
Janežič je eden izmed redkih moških v tem poklicu. Tudi sam pravi, da ve le še za kak-šne tri druge babičarje, ki delujejo v porodnem bloku. Drugi so raztreseni po drugih oddelkih, kot so ginekologija, patronaža, delo na oddelku z otroki. Ni jih veliko, vendar pa se število počasi povečuje. Je tudi edini babičar, ki dela v trboveljski porodnišnici, vendar pravi, da se ne čuti prav nič zapostavljenega. »Ni bistvo, ali si moški ali ženska.
Bistvo je v tem, kakšen si do ljudi, ki so prišli k tebi,« zagotavlja in veselo razloži zgodbo z enim izmed svojih bivših profesorjev. »Imel sem profesorja, ki je govoril: 'Vi ste zame babica. Babičar zame ne obstaja.' Tudi sam se nisem nikoli obremenjeval, če mi je kdo rekel babica.«
Se je pa zgodilo, da ga je pacientka zavrnila prav zaradi njegovega spola. »Takrat sem bil še študent. Imel sem pacientko, ki je bila Rominja. A nisem bil izločen samo jaz, temveč vsi moški. Tudi zdravnica je morala biti ženska. V tem ne vidim ničesar slabega. To je le še ena barva v naši različnosti. Človek pride, potrebuje pomoč in si jo pač želi na svoj način. Zakaj se ne bi prilagodili?« Če izključimo ta primer, pa predsodkov ni doživel, ne od pacientov ne od kolegov.
Pomembno je zaupanje
Za pacientko je treba ustvariti varno okolje. Zelo pomembno je zaupanje med njo in zdravniško ekipo. »Srečo imam, da delam v manjši porodnišnici, saj veliko pacientk poznam že od prej. To je tudi ena izmed večjih prednosti, ki jih vidim v manjših porodnišnicah.«
Porodnica se tam seveda sreča z manjšim številom zdravnikov in medicinskih sester. Janežič se spominja svojih študentskih dni, ko je prakso opravljal v ljubljanskem Kliničnem centru. »Razlika je, ali v enem dnevu sprejmeš 20 nosečnic ali le 1,8, kakršno je povprečje pri nas v Trbovljah. Najpomembneje je, da se ženska počuti slišano – da poslušamo njene želje in da jo tudi vprašamo po njih.« Pove pa tudi, da mora pacientko včasih postaviti na realna tla, ko gredo njene želje predaleč. »Zlagal bi se, če bi rekel, da včasih kakšni ženski ne povem, da je tisto, kar si predstavlja, narobe. Ljudje spoštujejo, če jim to argumentirano predstavite. Drug drugega moramo poslušati.«
Novi trendi
Čeprav Janežič pove, da je porod pač porod in da bo tudi v prihodnje potekal tako, kot je do zdaj, pa priznava, da so v zadnjih letih nastali novi trendi. Eden od teh je tudi moška babica, kar je bilo pred nekaj leti še povsem nepredstavljivo.
»V te novejše pristope nas, hvala bogu, silijo naši uporabniki. Sem spadajo tudi porodi v vodi in, če gremo nekoliko v preteklost, očetje pri porodu. Tudi porod na domu.« Vendar pa je pri vseh teh novih trendih potrebna tudi nova birokracija – novi zakoni, ki bi vse to urejali. »Treba se je poenotiti in se dogovoriti, kako vzpostaviti maksimalno varnost pri takšnih porodih. Vsega seveda ne bomo mogli nikoli preprečiti. Zapleti se lahko zgodijo, zapleti obstajajo, pomembno je, da se jih zavedamo in da delujemo preventivno.«
Na nikogar se ne morejo obrniti
Pridejo pa tudi težavnejši porodi. Babištvo ni vedno le vesel poklic, ko se z družino veseliš novega življenja. Včasih se zgodi, da se otrok rodi mrtev, ženska splavi ...
»Najtežje je takrat, ko ne moreš nič narediti,« prizna. Težko je tako za družino kot tudi za babice. »To so težke zadeve.« Še težje pa je zato, ker se ne moreš z nikomer pogovoriti. »Psihološka pomoč je ena takšna stvar, ki je v zdravstvu nimamo. Za takšne primere bi zagotovo morali imeti psihoterapevta ali psihologa, saj se sicer nimaš na koga obrniti.« Ker tega nimajo, se pogosto odločijo za drugačno psihoterapijo. »Velikokrat se zatopimo v čiščenje. Stvari popolnoma zloščimo. Potem se pa spet zgodi kakšen vesel dogodek, ki izniči prejšnjega slabega.«
Razcepljen glede študija babištva
Pravi, da študij študente v marsičem zelo dobro pripravi na delo po njem, po drugi strani je pa kritičen do določenih drugih vidikov. »Super je, da je babištvo tako zelo osnovano na praktičnih izkušnjah in da čim več delajo v kliničnih okoljih,« nam pove največjo prednost tega študija. Ker zdaj na Zdravstveni fakulteti tudi poučuje, je seznanjen z dosedanjimi spremembami v študiju, vendar pa je vesel, da je še vedno veliko poudarka na praksi.
V smehu pove, da bodo njegove študentke dejale, da je najtežji del babiškega poklica prav to, da imajo »toliko prakse, vmes predavanja in nimajo časa niti za kosilo«. Praksa je odlična prav zato, ker naj bi študentje po treh letih študija in strokovnem izpitu morali biti pripravljeni na samostojno vodenje porodov. »Kilometrina ima tukaj svoj pomen.«
Pripravništvo bi po njegovem mnenju prišlo zelo prav, saj bi se diplomanti s tem lahko privadili na novo delovno okolje. V zdravstvu so potrebni vedno novi popravki. Razlaga, da se stvari v kurikulih včasih spreminjajo prepočasi in da se stvari, ki v teoriji delujejo dobro, v praksi ne obnesejo najbolje. »Dokler bom moral študentom govoriti: 'Glejte, v knjigi piše tako, v praksi je pa tako,' do takrat je še prostor za izboljšavo. Seveda so stvari v praksi drugačne kot v knjigah, saj so tudi razmere drugačne, prostor je drugačen, način dela je drugačen, delo s pacientom je drugačno kot z lutko. Vedno se je treba vprašati, ali lahko naredimo neko stvar enako dobro in enako varno z manj koraki ter manj porabljenimi sredstvi.«
Potrebne sistemske spremembe
Potrebovali bi tudi novo birokracijo. Janežiča najbolj moti to, da jih nihče ne vpraša po mnenju, ko se spreminja zdravstvena zakonodaja. Nihče jih ne vpraša po njihovih idejah ali pa se pozanima, kako bi se zakon uveljavil tudi v praksi. »Zavedati se morate, da smo ena največjih poklicnih skupin – medicinske sestre. Posluha za nas pa ni prav veliko. Če gremo stavkat, to pomeni, da bo človek ostal polulan in pokakan. Ali imaš srce, da narediš kaj takega? Pa da bi bili vsaj normalno plačani za to. Nekateri morajo celo dobivati dodatke do minimalne plače. Premalo vprašamo ljudi na terenu. Treba je iti do najmanjšega člena in ga vprašati, kako bo neka stvar, ki je zapisana v dokumentih, vplivala na najnižji člen te verige,« goreče zagovarja.
Prepoznavni tudi v svetu
Sam je na splošno zadovoljen s svojim delom. Tudi v birokraciji ni vse samo slabo, saj priznava, da smo si z vsemi tožbami sami nakopali takšen sistem. Po drugi strani pa je Slovenija zelo uspešna na rojstvenem področju, saj ima eno najnižjih prenatalnih umrljivosti. »Ogromno se ukvarjamo s preventivo, zgodnjo diagnostiko, stvarmi, ki preprečujejo zaplete. Na voljo imamo najboljša zdravila, najboljše aparate (seveda ne v vsaki bolnišnici),« nam razloži in pove, da je Klinični center prepoznaven tudi po svetu.<
Besedilo: Maja Pavlin // Fotografije: Primož Predalič