V njegovem maratonskem tempu običajen rekreativni tekač ne bi zmogel niti enega kilometra.
Kljub ogromni količini treninga, garanja in nadčloveških norm v atletiki ni finančne podpore, prepuščeni samo sami sebi, sploh če imaš slabo sezono ali si poškodovan,« pravi Rok Puhar, 25-letni tekač iz Šenčurja. »Če hočeš imeti podporo, moraš imeti medaljo. To pa je v atletiki, kjer tekmuje ves svet, zelo težko, kaj šele v maratonu. Ljudi bi morali ozaveščati o tem, kaj določen rezultat sploh pomeni. Moj maratonski čas ni nič posebnega, ampak normalen človek ne more slediti temu ritmu niti en kilometer,« doda Puhar.
Pozen začetek, hiter napredek
Puhar zelo dobro ve, o čem govori ‒ letos spomladi je na veliko presenečenje vseh v Hamburgu izpolnil maratonsko normo za nastop na svetovnem prvenstvu v atletiki. Že pred tem je sicer nanizal vrsto dobrih rezultatov na krajših razdaljah, v maratonu pa je takrat tekmoval prvič in zahtevno normo dosegel v težkih vremenskih razmerah. Pri njem pa je neobičajnih še več stvari. »Preden sem začel pri 18 letih trenirati, sem sicer že tekel na rekreativnih tekih, vendar brez treninga. Za zabavo sem igral nogomet in hodil v hribe, sicer pa sem bil precej nešportne postave,« razloži danes zelo vitki tekač. »Ampak že po enem letu treninga sem bil član slovenske mladinske reprezentance, ki je nastopila na evropskem prvenstvu v krosu.«
Puhar trenira sam, kar je med vrhunskimi tekači velika redkost. »Moj prvi trener niti ni bil pravi atletski trener,« se spominja začetkov. »Pozneje sem začel trenirati pri Romanu Kejžarju (slovenskem rekorderju v maratonu, op. a.), ki je eden od mojih vzornikov. Pri njem je bil trening strukturiran, a mi to čez nekaj časa ni več ustrezalo, saj sem se pretreniral.« Zadnje leto sodeluje s trenerjem Blažem Čadežem. Vendar to sodelovanje pomeni le brušenje t. i. tehnike teka in občasno svetovanje, kar se tiče glavnega, tekaškega treninga, pa Puhar trenira po lastnem načrtu. »Z namenom, da bi odkril, kako iz sebe iztisniti maksimum, sem preizkusil že marsikaj,« pravi atlet, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani lani uspešno končal študij germanistike. »Nekatere stvari so se obnesle, nekatere ne.«
Glasba proti dolgčasu
V obdobjih najtežjega treninga pogosto preteče več več kot 25 kilometrov na dan ‒ toliko kot rekreativni tekač v tednu dni. Kar pomeni, da pogosto trenira dvakrat na dan, poleg tega pa dela še vaje za gibljivost, moč, preventivo pred poškodbami ... »Imam pa tudi dan, ko mi trening vzame samo eno do dve uri, tako da se odpočije ne samo telo, ampak tudi glava.« Večino tekov opravi v okolici doma, včasih pa trenira tudi v Kranju ali Ljubljani. No, ker so nekateri teki dolgi več kot 30 kilometrov, ne gre prav za neposredno okolico doma ... »Navadno tečem sam, saj se je z drugimi tekači težko dogovoriti za skupne treninge. Vsi se držijo v svojih krogih. Zelo si želim družbe, a se moram sprijazniti, da nimam s kom teči.« Tudi zato bi med tekom vedno najraje imel pri sebi svojo najljubšo glasbo. Posluša različne žanre, tudi rok, pank, reggae ... »Glasba je zame zelo pomembna, motivira me, mi daje energijo in me osrečuje.«
Najbolj pa pogreša tekmovanja z močno konkurenco. »Zato jih moram iskati v tujini, kar ni lahko, to pa se mi pozna tudi pri rezultatih.« Na razmah rekreativnega teka pri nas gleda z mešanimi občutki. »Super je, saj imamo tekači s tem veliko občinstva in je tek del zdravega življenja. Ljudje, ki tečejo, so tudi bolj sproščeni in odprti, tako se hitro spoprijateljimo. Žal pa rekreacija ubija vrhunski šport. V Sloveniji nimamo pravih tekaških tekem, saj je vse usmerjeno v množičnost in dobiček.«
Izogibanje ogljikovim hidratom
Puhar je sicer s svojimi pogoji za trening dokaj zadovoljen. »Finančno še nisem neodvisen, je pa velik napredek v primerjavi s preteklostjo in sem na dobri poti k temu. Letos julija me podjetje Silux, ki je moj glavni sponzor, zaposlilo. Včasih kaj prevedem, sicer pa bom delo opravljal od doma glede na razpoložljivi čas, saj je trenutno šport pomembnejši. Pa tudi s 'svojim' Atletskim klubom Kranj, ki me podpira, sem v dobrih odnosih.« O Ljubljanskem maratonu, kjer bo konec oktobra morda nastopil (zaradi težav z meči o tem še ni prepričan), se izraža zelo pohvalno. »Bobnarska skupina The Stroj ustvari posebno vzdušje. Je pa zadnja leta, vsaj zame, malce drugače, saj se koncentriram na tek in na čim boljši rezultat. Sicer pa je vzdušje v Ljubljani, kjer je edina prava maratonska prireditev pri nas, izjemno. Za to gre velika zahvala ljudem, ki stojijo ob progi.« V Ljubljani je na 21-kilometrski razdalji zmagal že dvakrat.
V nasprotju s tekači na dolge proge, ki izgubljeno energijo pogosto nadomeščajo z različnimi napitki in geli, sam teh ne uživa. »Med treningi pijem samo vodo, ker mi od energetskih praškov in gelov postane slabo. Včasih po težkem treningu, če začutim potrebo, popijem sladko pijačo, največkrat limonado ali sadni sok.« Nekoliko preseneti tudi s podatkom, da se v času najzahtevnejših priprav poskuša ogljikovim hidratom, na katere praviloma prisegajo vzdržljivostni športniki, čim bolj izogibati. »Doma imam na voljo zelo dobro hrano in večinoma se kuha po mojih željah. Največ pojem zelenjave, solat, jajc, avokada, rib pa tudi piščančjega in govejega mesa.« No, brez ogljikovih hidratov tudi v njegovem primeru ne gre, le da ti niso v prej omenjeni obliki. »Brez sladkega ne morem. Tu moram najbolj paziti, da ne pojem preveč.«
Še veliko rezerv
Glede na pozen začetek ukvarjanja s tekom ne dvomi, da ima še veliko možnosti za napredek. »Radi bi postal legenda maratona, kot sta Roman Kejžar in Mirko Vindiš,« razloži svoje dolgoročnejše športne cilje. Sicer pa je bila vedno njegova največja želja, da bi postal profesionalni športnik, s tem bi, kot pravi, izpolnil svoj življenjski cilj. Nekoč v prihodnosti, po zaključku kariere, bi rad deloval tudi kot trener. »Slovenija bi lahko imela boljše tekače, kot jih ima, saj imamo veliko talentov, a jih ne znamo razviti. Tudi jaz bi bil lahko veliko boljši, kot sem, če bi bil na začetku deležen boljših nasvetov, podpore in treninga,« sklene Rok Puhar, tekač, ki se nekoč v prihodnosti vidi na delovnem mestu, povezanem z nemščino, ki jo je doštudiral.
Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Arhiv ljubljanskega maratona, osebni arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del