Idrijčan ima reli v krvi. Zanj je prava stvar, ko greš s 160 na uro med drevesi, stenami in ograjami, ko je vsak ovinek drugačen in rutine ni.
Večkratni mladinski državni prvak in večkratni državni prvak v različnih divizijah ter evropski prvak iz leta 2011 je vse svoje življenje podredil dirkanju. Vprašanje, ali bi si raje kupil nov teve ali komplet dirkaških gum, je zato zgolj retorično. Rok je Altin ambasador, ki dobro ve, da je za uspeš-no motošportno kariero pomembno tudi pametno varčevanje.
Brez tveganja v športu in v življenju ni pravih rezultatov, kot motošportnik pa strahu zagotovo večkrat zrete naravnost v oči.
S strahom in tveganjem imam razčiščen odnos, zato dobro shajamo. To ne pomeni, da se tveganja ne zavedam ali da strahu ne čutim – oboje sem že pred časom ozavestil in sprejel. V podzavesti človeka se stalno dogajajo tudi negativna čustva/misli, ki jih je enako nevarno potlačiti, kot jim dopustiti, da se razpasejo v glavi in telesu. Pri reliju se je treba hitro odločati, negativna čustva pa so pri tem lahko velika zavora. Vse to se da prenesti tudi na življenje, podobno je, le da si zunaj proge človek skoraj vedno lahko vzame čas za razmislek. Ko enkrat temeljito razčistiš s svojim odnosom do strahu, postane tvoj prijatelj in takrat si sposoben tudi – zmage.
Je to torej tisto, kar loči zmagovalce od poražencev?
Razlika med tistimi, ki stopijo na zmagovalni oder, in tistimi, ki ostanejo spodaj, je zagotovo ta, da imajo tisti na vrhu v glavi red.
Kako ste se vi lotili pospravljanja?
Zadnja leta se intenzivno ukvarjam s psiho, pomagajo pa tudi pretekle izkušnje. V spominu reli dirkača ostanejo le najboljše in najslabše dirke in to je tvoj najboljši učni poligon. Dirkanje ni neka brezglava adrenalinska dejavnost za tiste z največ poguma. Pogum ne škodi, a dejstvo je, da imajo vsi najboljši pošlihtano podstrešje. Na dirke ne hodim gledat na uro, ne grem podpisovat avtogramov in ne grem tja, kot bi šel v igralnico. Boš drzen, ker samo tako lahko narediš razliko, a se boš zavedal vsake malenkosti, ki te lahko približa ali oddalji od tvojega cilja.
Bi lahko rekli, da vas je ukvarjanje z motošportom zbrusilo in vas še vedno brusi?
Motošporta ne bi zamenjal, ker od mene dejansko zahteva popolno poštenost in iskrenost do samega sebe. Tu si sam s sabo, skozi dirkanje se usposobiš za življenje, si prisiljen v preseganje samega sebe, odmetavaš negativna čustva, se boriš za cilj ... To je osnovna tehnologija uspešnega življenja. Če imaš cilj, si discipliniran, disciplina pa sama po sebi osvobaja.
Katera je vaša najljubša dirka?
Madeira! Ta me vleče veliko bolj kot reli Monte Carlo, s katerim imam neporavnane račune. Tam ljudje živijo za reli, in ne za nogomet, pa čeprav Ronaldo prihaja iz Madeire. (smeh) Tam so takšni brzinci in takšne ceste, na katerih dobesedno letiš čez rože, tam vse cveti. Zmagovalec je tisti, ki zna to najbolje, je pa tudi res, da je tam vzdušje takšno, da se vsakdo počuti kot nekaj res posebnega.
Besedilo: Tina Torelli
Fotografija: Uroš Modlic
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču