Pisatelj, pesnik, dramatik, režiser, scenarist Rok Vilčnik je umetnik v pravem pomenu besede. Čeprav se nerad postavlja, njegova dela govorijo o številnih uspehih. Letos je že tretjič prejel prestižno nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo, pred časom pa je predstavil svoje novo delo ‑ roman z naslovom Človek s pogledom, ki je izšel pri mariborski založbi Litera in bo zagotovo pustil svojevrsten pečat na področju literarne umetnosti.
Story: Rok, v okviru 46. Tedna slovenske drame ste prejeli Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo za igro Ljudski demokratični cirkus Sakešvili. To je zdaj že tretja Grumova nagrada v vaši zbirki, ki je zagotovo največje priznanje na področju dramatike ... So tovrstne nagrade dobra popotnica za nadaljnje ustvarjanje?
Vsaka nagrada ti zagotovo da navdih za naprej, a je seveda v prvi vrsti potrditev neke kakovosti v tvojem delu. V knjižni obliki se dramski teksti pri nas redkeje izdajajo, za to so festival Teden slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj, ki podeljuje to nagrado, in še nekaj drugih iz te malo zapostavljene literarne veje pomembna platforma za spoznavanje in preizkušanje novega in tudi starega domačega dramopisja.
Story: Letos je bilo kar 82 dramskih besedil, ki so se potegovala za prestižno nagrado. Kaj vam kot avtorju pomeni to priznanje in kakšna je igra Sakešvili?
Sakešvili je gledališki cirkus, kjer so besedne akrobacije zamenjale fizične. Na nekoliko absurden in ludističnen način govori o deželi, kjer imajo vsi in vse (tudi reke in gore) ista imena: Sakešvili. To je dežela, kjer cveti enoumje in diktatura enega samega človeka velikega doživljenjskega predsednika Sakešvilija. Nekega dne pa se pojavi nori rekviziter Stermecki in ves sistem se poruši. Naša primarna identiteta je vsekakor pogojena tudi z zunanjimi vplivi. Kakor hitro pa se ti spremenijo, se začne tudi ta spreminjati. Seveda ne pri vseh. Ampak za večino velja rek: obračati se po vetru. Saj vse te stvari smo množično doživeli že v naši ne tako oddaljeni preteklosti. Mogoče le malo bolj groteskno.
Story: Omeniti moram uspešno premiero Tarzana, ki ga je uprizorila ljubljanska Drama. Kako kot pisec besedil doživljate njegovo uprizoritev, postavljeno na oder? Se pričakovanja iz teksta zadostno prelijejo ‑ zlijejo v igro?
Kakor kdaj. Včasih manj, včasih bolj. Ampak to pri sami postavitvi niti ni tako pomembno. Pomembno je, da se vsi parametri, ki gradijo uprizoritev, združijo v prepričljivo celoto. Kaj ti pomaga, če igralci natančno povedo tvoj tekst, a je igra slaba. Dovolj je že, če je eden megla. Za meglo imamo na odru poseben aparat. Igralec mora biti meteor, ki se raztrešči v gledalčevih prsih.
Story: Koliko se recimo z liki glavnih junakov zliva vaš karakter? Se lahko distancirate iz zgodb, ki jih pišete, ali vas vseeno posrkajo v tej meri, da jim daste velik del sebe, svojega značaja, razmišljanja?
Vsekakor moram dati vsakemu liku del sebe. Tako kot igralec, ki se na odru poistoveti s posamezno vlogo, se moram jaz z vsemi. Seveda pa je v nekaterih likih več mene. Nekateri včasih v celoti govorijo moje misli, nekateri včasih čutijo kot jaz in nekateri včasih počnejo neumnosti ‑ natanko tako kot jaz. Včasih pa skozi katerega izživim del sebe, ki ga drugače ne smem.
Story: V Salonu uporabnih umetnosti ste konec aprila predstavili svoj tretje prozno delo Človek s pogledom. Kako je bilo in kako ste doživeli njegovo predstavitev?
Take reči si pripravim vedno malo z mislijo nase in na prijatelje. Gre bolj za druženje, zabavo, praznik. Izdati roman, preživeti lastno premiero ‑ te stvari se ne zgodijo vsak dan. In mnogo ljudi ti je stalo ob strani na poti do teh ciljev. Za njih je vse to. Imam srečo, da sodelujem in prijateljujem s čudovitimi ljudmi ‑ glasbeniki, ki mi pomagajo skozi samo prireditev (tokrat Severa Gjurin, Patetico, Brodolomec itd.), in občinstvom, ki me sprejema. Vse skupaj bi bilo nično brez njih. A to ni floskula, to je blagoslov. Kako pa se bo roman bral sam po sebi, je prepuščeno volji zvezd in stricu za njimi.
Story: Roman, ki je nasledil deli Mali ali kdo si je življenje zmislo in Deset let razmišljanja, je nekaj posebnega, saj je nastajal deset let. Kaj ga odlikuje?
Pravim, da je to moj prvi roman. Kajti prejšnja dva prozna teksta sta se mi zapisala nekako sama od sebe, Človek s pogledom pa je nastal načrtno, je pisan kot roman. Zgodbo sem zapisal že leta 2005, vse drugo je bilo samo še piljenje obstoječe vsebine. Hotel sem iz nje iztisniti tekoči literarni sok, ki ga lahko na dušek izpije vsak bralec.
Story: Lahko pričakujemo tudi kakšno dramsko uprizoritev tega dela? Po kakšnem ključu izbirate dela, ki pridejo na oder, kako poteka ta proces in koliko se recimo zavzemate za vam ljuba dela, da oživijo na odrskih deskah? So v najstajanju kakšni novi projekti?
Z enim od slovenskih teatrov se dogovarjam za uprizoritev Sakešvilijev, drugače pa ni nič novega na vidiku. Razen doma za računalnikom. Kjer pa se itak ves čas kaj krotoviči. (smeh)
Story: Bralci so vedno nekakšni sodniki dela piscev. Vaš roman se na poseben način loteva naše resničnosti. Kaj je še rdeča nit romana? Dajva ga približati našim bralcem ...
Na simbolični, metaforični ravni roman govori o naši civilizaciji zavajanja. Ves čas se trudimo, da bi hipnotizirali drug drugega, še najbolj pa sami sebe. Lahko uporabimo tudi izraze očarali, zavajali, navdušili, zmanipulirali, premotili ... Reklame, mediji, politika vsi nam ves čas z nečim perejo glave in nas odvračajo od resničnih problemov. 'Misli z našo glavo' ‑ nam sporočajo, oziroma 'kar ti mi vsadimo'. Kaj je sploh resnično? Katera vojna, katera resnica in kaj živimo? Je svet le v naših glavah? Ali ni le reklamni trik? In ali mi v resnici o čem odločamo? Koliko nas pri tem vodi in izkorišča naš lastni um? V mesto ob Dravi pride hipnotizer, ki ščasoma hipnotizira celo mesto. Ljudje so pred tem v mestu živeli mirno in zadovoljno; vsak je shajal s svojo resnico. A že po prvi predstavi hipnotizerja začne resnica uhajati, čas začne teči drugače, spajati se začne nezdružljivo in ljudje začnejo leteti v nebo. Bo tistim, ki se poglobijo v ta nenavaden preobrat, uspelo obdržati svoj pogled na svet?
Story: Postavljen je v Maribor. Nekoč mesto v razcvetu je danes senca samega sebe. To občutite tudi umetniki. Večina jih odhaja, tisti redki, ki ostajate, pa iščete raznovrstna dela, da obstanete ... Kakšna je naveza med Mariborom in Človekom s pogledom?
Maribor je poln svetlobe. Zakaj bi se ji izogibali? Res je, da razmere na več ravneh niso rožnate, a tukaj smo vajeni preživeti, se znajti, iznajti in ostati v razcvetu. Ta je drugačen, kot je bil nekoč, z velikimi podjetji in tovarnami, a ga imam raje, ker dopušča svobodomiselnost in na koncu vedno nagradi tistega, ki dela in vztraja.
Story: Rok, glede na to, da ste umetnik, ki pokriva številna področja (glasbo, vizualno umetnost, literaturo ...) Kaj vam je osebno najljubše in kje si puščate največ prostora za ustvarjanje?
Še vedno pisanje za gledališče. Čeprav me je zadnje čase precej potegnilo tudi romanopisje. Rad sestavljam novo resničnost. Rad se pomešam z njo in ko pridem ven, se mi zdi, da vse skupaj le ima neki smisel. Čeprav kot pove odsev v ogledalu hipnotizerju v mojem romanu: "Nikoli ne hipnotiziraj samega sebe."
Napisala: MIMA
Fotografije: Mediaspeed, Damjan Švarc