Danes živimo v družbi izobilja. Vse je na voljo, vsega je dovolj. Možnosti izbire so skoraj neomejene. Vse je tako rekoč na dosegu roke. Lahko se pogovarjamo s prijatelji, ki so tisoče kilometrov daleč. Do informacij z drugega konca sveta pridemo v nekaj v minutah, z dvemi ali tremi kliki.
V tem času, ko vemo, kaj se dogaja na drugem koncu sveta (in zaznamo tudi vsak trač onkraj velike luže), pa izgubljamo stik s seboj in bližnjimi. Ne vemo, kaj se dogaja v nas, kaj si želimo in kam gremo. Kljub vsemu izobilju, napredku, prepogosto doživljamo občutke frustracije, nezadovoljstva, odtujenosti, tesnobe, depresije, anksioznosti in panike. Vse več je tudi bolezenskih stanj in čustveno vedenjskih motenj.
Ti občutki so dobro znani tudi mladim ljudem, tako smo zadnja leta priča porastu duševnih stik pri otrocih in mladostnikih.
Obdobje mladostništva, ki že samo po sebi prinaša veliko izzivov, sprememb in priložnosti, je v luči »vse ti je na razpolago« še toliko bolj tvegano. K temu veliko doda permisivna vzgoja, ki prebuja občutke nemoči, nesposobnosti, manjvrednosti in nedovoljdobrosti.
Kdo je mladostnik danes, pa ni odvisno le od tukaj in sedaj. Mladostnik se oblikuje od rojstva naprej. Zelo velik vpliv na psihoorgansko strukturo otroka imajo prva tri leta otrokovega življenja. Takrat otrok srka iz okolice vsa občutja in dogajanje. Vse to pa se zapiše v nezavedni t.i. organski/telesni spomin. Te vsebine so otrokov kasnejši temelj vstopanja v odnose.
V času odraščanja odrasli mnogokrat otroke nenehno opozarjajo: »Bom jaz to storil, ti si še premajhen, bom jaz, razbil boš, premajhen si še, ne razumeš«. Kolikokrat nehote rečemo takšen stavek? Kako otrok takšne stavke razume? Otrok te stavke vzame dobesedno in tako o sebi razmišlja: nisem dober, nisem sposoben, ne znam, ne zmorem, nisem vreden zaupanja... In kasneje v obdobju šolanja, se to pogosto le še stopnjuje.
Do svojih otrok imamo visoka pričakovanja. Želimo si, da so uspešni, da imajo dobre ocene, da so v šoli pridni in mirni. Pogosto to ni dovolj. Poleg šole si želimo, da blesti tudi na drugih področjih (glasba, šport, umetnost, tuji jeziki). Verjamem, da to delamo z željo, da jim bo v odraslosti lažje, da bodo imeli dobro službo, da bodo lepo živeli. Vendar ali smo se kdaj vprašali kako se takšen otrok in mladostnik počuti? Kako mladostnik živi s temi pričakovanji nas odraslih? Kaj so njegove želje?
Pri mojem delu mi mladostniki povedo: »Starši me ne slišijo, zanje nisem pomemben, sploh ne vedo, kaj si jaz želim, to šolo bom naredil samo zato, ker so oni to želeli, mene ta smer sploh ne zanima«.
Odrasli preko odnosa, ki ga imamo z mladostnikom, mladostnika učimo kako lahko pomiri svoja čutenja. Najprej moramo biti odrasli sposobni prepoznati lastna čutenja, jih regulirati in nasloviti. Ko to zmoremo, lahko prepoznamo tudi čutenja mladostnika in ga naučimo, da jih prepozna in regulira tudi sam. In ravno ta odnos je za mladostnika najbolj pomemben, s tem dobi občutek, kdo je. Na podlagi tega odnosa je sposoben poskrbeti zase in postaviti meje, s katerimi se zavaruje. To jim pomeni več kot pet obšolskih dejavnosti in biti vedno prvi.
Odrasli odprimo oči za mladostnika pred nami. Zanimajmo se znaj, vzemimo si čas zanj, postavimo mu meje, saj jih potrebuje, da bo imel občutek varnosti. Sprejmimo mladostnike takšne kot so, saj so edinstveni in neponovljivi.
Napisala psihoterapevtka Romana Čolić, ki jo lahko spremljate tudi prek Facebook strani Psihoterapija pot in istoimenski Instagram strani.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču