Romana Čolić (Psihoterapija Pot) o izgorelosti: Ko odpove telo!

Romana Čolić (Psihoterapija Pot) o izgorelosti: Ko odpove telo! (foto: profimedia) profimedia
17. 11. 2018

V današnji družbi je skoraj normalno, da od jutra do večera divjamo sem ter tja in lovimo minute, da na naslednjo dejavnost in sestanek pridemo pravočasno.

Živimo v tempu, ki se ga niti ne zavedamo. Od posameznika se pričakuje, da bo 24/7 na razpolago, da bo maksimalno motiviran in zagnan. Dokler temu lahko sledi, je vse dobro, ko pa pridejo bolniška, slabo počutje, manjša produktivnost, pa se nanj vsuje plaz kritik.

Pa je res posameznik tisti, ki je šibak, nesposoben in ne dovolj dober, če ne zmore v nedogled vsiljenega mu tempa in neprestane pripravljenosti?

Odgovor je NE.

Posameznik zmore, kolikor zmore. Gara in dela, mnogokrat samo še dela, saj za drugo tako ali tako nima ne časa in ne energije. Posameznik, ki se »zlomi«, je zgolj preutrujen, da bi zmogel še naprej slediti vsej tej blaznosti. Njegovo telo ne zmore. Kronična preutrujenost pa je prerasla v izgorelost, »adrenalni zlom«.

Kaj je izgorelost?

Izgorelost je stanje psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki nastane po daljšem obdobju izčrpavanja organizma. Ali povedano drugače: ki se pojavi, ko ne postavimo dovolj zdravih mej zase in se neprestano ženemo preko sebe. Telo odreagira in se upre zlorabljanju samega sebe, ko nima več dovolj energije za funkcioniranje in ko le še težko ohranja svojo budnost ter koncentracijo.

Izgorelost se zrcali tudi v človekove odnose.

Će kaj, verjamem, da si noben starš ne želi biti do svojih otrok nestrpen ali zadirčen. A se v stanju izgorelosti rado zgodi prav to. Starš ob otrokovi vsakodnevni vedoželjnosti nima dovolj energije, da bi mu odgovoril sočutno in z zanimanjem. Namesto tega otrok dobi nazaj zadirčen glas v stilu, pa kaj me sprašuješ ’non stop brezvezne stvari’, ’raje se pojdi učiti’. Tak starš je definitivno v stiski, nemoči in jezi, a teh čustev ne zmore obvladovati. Stresa jih na otroka.

Vendar, saj nočemo biti takšni starši, mar ne?

Verjamem, da je vaš odgovor ’seveda, da ne’.

Toda, kaj lahko naredimo?

Poskrbeti moramo zase. Poskrbeti, da bomo zmogli stopiti iz tega tempa in spoznali lasten tempo. Začutili lastne občutke, prepoznali, kaj so naši cilji in vrednote, ter zadihali.

Zavedanje, kaj se mi dogaja, je ključno. Saj le tako lahko ukrepamo. Dovolite si biti v stiku s seboj, dovolite si začutiti, kar čutite, saj so čustva vaš kompas pred izčrpanostjo in varovalka za odnose, ki so vam v življenju najbolj dragoceni.

Napisala psihoterapevtka Romana Čolić, ki jo lahko spremljate tudi prek Facebook strani Psihoterapija pot in istoimenski Instagram strani.