Ko pišem to kolumno, razmišljam o tem, kako smo včasih doživljali ta najlepši del leta, božične praznike.
Včasih, ko ni bilo pametnih telefonov, interneta in ko smo hočeš nočeš morali poslušati drug drugega. Družina je bila pri nas središče dogajanja. To je bila naša sreča, naš dom, naše vse. Dom je vedno dišal po smrečici, po mahu, na katerem so bile lesene jaslice, in seveda po potici. Tudi ko sva imeli s sestro že vsaka svojo družino, sta bila prav starša tista, ki sta najini družini v tem času še bolj povezala.
Kako praznike kot družba doživljamo danes? Velikokrat si postavim to vprašanje, ko takoj po prvem novembru opravim tedenski nakup v trgovskem centru. So vsi tisti okraski na policah in pozneje v naših domovih pogoj za našo srečo? Ali so vse te sličice na družabnih omrežjih, ki prikazujejo našo (velikokrat zlagano) realnost, pogoj za našo srečo? Ali ni mogoče tako, da pri tistih ljudeh, ki že tako nimajo nikogar, še poglobijo žalost?
Vem, veliko vprašanj sem vam (si) postavila. Ker je ta čas, ki je pred nami, tudi čas za premislek, čas za to, da čez leto potegnemo črto in pogledamo, ali smo naredili kaj dobrega, in tudi, da ugotovimo, ali smo se iz svojih napak kaj naučili.
Izkoristila bom priložnost in vam zaželela lepe praznike. Naj bodo prav takšni, kot si jih želite. Kljub vsemu pa se ne pustite slepo zapeljati v praznično mrzlico. Okrasite svoje domove. Uporabite nasmehe, objeme in poljube. Preživite preostanek meseca v družbi najbližjih. Prisluhnite sebi, svojim otrokom, staršem in prijateljem. Naj se vas dotakneta mir in toplina.
Vesel božič in srečno novo leto!
