Pretekli konec tedna se je v Južni Koreji začelo najprestižnejše zimsko športno tekmovanje – olimpijske igre. Nastop na igrah so sanje vsakega športnika. Za te sanje so pripravljeni trdo delati in se odrekati normalnemu življenju.
Ko pride tisti dan in njihov nastop spremljamo udobno nameščeni na kavču, naenkrat postanemo veliki strokovnjaki. Natančno vemo, kaj bi morali narediti, da bi bili boljši in hitrejši. Zdi se nam, da teči na smučeh na desetine kilometrov pravzaprav sploh ni tako zelo težko. Potem pa še natančno zadeti v tarčo. Enostavno. Umiriš se, vdihneš in zadeneš. Ste že kdaj stali na vrhu planiške velikanke? Priporočam, ker boste potem imeli drugačen odnos do naših skakalcev.
Športniki ne tekmujejo samo zase, ampak tudi za vse nas. In za Slovenijo. Zato še toliko bolj držimo pesti. Normalno je, da si želimo medalj. Pri tem ne pozabimo, da se medalja za vedno vtisne v spomin športnika, nam, gledalcem pa pomeni le vrh napetega preživljanja prostega časa. Zmagovalce, kaj šele tiste, ki to niso, hitro pozabimo. Mogoče veste, kdo od Slovencev ali Slovenk je prvi dosegel medaljo za našo samostojno državo? In kdo jih je dosegel največ?
Upam, da bomo olimpijado končali bolje, kot smo jo začeli. Provokacije ob izbiri nosilca zastave so bile povsem neprimerne. Odgovor tem, ki netijo sovraštvo, ki nima nič skupnega s športom, je zame zelo enostaven. Slovensko zastavo lahko nosi in za Slovenijo lahko tekmuje vsak, ki nosi Slovenijo v srcu.
Drage tekmovalke, dragi tekmovalci! Borite se, dajte vse od sebe, za to ste garali več let. Z vami smo in navijamo za vas. Veseli bomo, če vam bo uspelo, in ne bomo vas obsojali, če vam ne bo. Srečno in hvala za vse lepe trenutke, ki nam jih boste omogočili!
