Želja po enakosti med ženskami in moškimi bo za vedno ostala neizpolnjena. Ker preprosto nismo enaki. Če bi bili, potem bi moški rojevali otroke, športne ekipe pa se ne bi delile na moške in ženske. Ni malo rekov, ki pravijo, da ženske na marsikaterih področjih prekašamo moške. Če nikoli ne bomo ujele moškega rekorda v dvigovanju uteži, pa se mi ne zdi prav nič hudega.
Tudi v Evropskem parlamentu veliko razpravljamo o enakosti, imamo celo poseben odbor za ženska vprašanja. Vedno znova me osupnejo evforične razprave kolegic, ki se borijo za enakost, in to na vseh področjih in za vsako ceno. Po navadi ravno tiste, ki na drugi strani navdušeno razlagajo, da različnost bogati družbo. No, potem pa razumi, če moreš!
Če ne verjamem v enakost, to še ne pomeni, da se ne zavzemam za enakopravnost. Za enake možnosti, enake plače in enake pokojnine. Pod enakimi pogoji, seveda. Tu imamo še veliko dela. Žalostna statistika pravi, da je v EU razlika v plačilu med moškimi in ženskami za opravljanje enakega dela kar 16,3 odstotka.
Moški prevladujejo tudi v politiki in na na vodilnih položajih. Ženske na drugi strani opravljamo slabše plačane poklice in prekinjamo kariero zaradi rojevanja. Vse to ima posledice. Otroci so naša sreča, bogastvo in prihodnost. Skrb zanje bi morala biti nagrajena, in ne kaznovana z nižjo plačo, slabšimi možnostmi napredovanja in nižjo pokojnino. Enaki nismo in nikoli ne bomo. Tudi čisto enakopravni še nismo, ampak smo na dobri poti. V Evropi bomo do tega prišli prej, v drugih delih sveta malo pozneje. Čas poti pa lahko predstavnice nežnejšega spola izkoristimo za to, da okrepimo svojo samozavest in postanemo ponosne na svojo ženstvenost in drugačnost.
